Jedro

Tožnikovega delovanja v Centru za obveščanje ni mogoče šteti za delovanje, zaradi katerega bi bilo mogoče pridobiti status vojnega veterana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.10.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila vpis tožnika v evidenco vojnih veteranov pri Upravni enoti ..., s katerim je tožnik pridobil status vojnega veterana.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ob izvajanju nadzora nad zakonitostjo upravnega akta ugotovila, da je bil z njim prekršen Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99) v korist tožnika. V tožnikovi vojaški knjižici so vpisani podatki pod rubriko "ratni podaci-učestvovao u ratu", in sicer je naveden Občinski center za obveščanje od 26.6.1991 do 7.7.1991. Na podlagi navedenega podatka iz vojaške knjižice je organ prve stopnje vpisal tožnika v evidenco vojnih veteranov. Sodišče navaja, da status vojnega veterana lahko pridobijo osebe, naštete v določbah 6. alinee 2. člena ZVV, kar pa tožnik ni. Po mnenju sodišča je potrebno v obravnavani zadevi odgovoriti na vprašanje, ali so bili Občinski centri za obveščanje vključeni v enote Teritorialne obrambe, narodne zaščite ali enot za zveze RS in občin, tako kot jih je v času od 26.6.1991 do 7.7.1991 opredeljeval Zakon o obrambi in zaščiti (ZOZ, Uradni list RS, št. 15/91). Tako iz V. poglavja navedenega zakona izhaja uvrstitev teritorialne obrambe, narodne zaščite ter upravnih zvez med obrambne sile, opravljanje vojaških dolžnosti za obrambo RS (1. člen ZVV) pa v zvezi z določbo 6. alinee 2. člena ZVV omogoča priznanje statusa vojnega veterana, VI. poglavje ZOZ z naslovom "zaščita in reševanje" pa v 9. razdelku z naslovom "opazovanje in obveščanje" v določbi 122. člena določa, da sistem za opazovanje in obveščanje med drugim sestavlja tudi služba za opazovanje in obveščanje, ki jo po določbi 2. odstavka istega člena sestavljajo tudi centri za obveščanje. Tako je že iz navedene uvrstitve službe za opazovanje in obveščanje v ZOZ mogoče pritrditi navedbam tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik zaradi opravljanja nalog v Centru za obveščanje ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Iz istega razloga sodišče zavrača tudi tožnikovo zatrjevanje, da se Občinski center za obveščanje prišteva med organe narodne zaščite.

Tožnik se z izpodbijano sodbo ne strinja in zoper njo vlaga pritožbo. Meni, da tožena stranka ni upoštevala sprememb Zakona o vojnih veteranih (ZVV-A). Smiselno ponovi tožbene navedbe in meni, da se dejavnosti, ki jih je opravljal v tem času lahko štejejo kot aktivnosti neposredne obrambe, saj se naloge občinskih štabov za obveščanje vsekakor morajo šteti za dolžnost pri obrambi RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu vrne status vojnega veterana ter se mu prizna vse pravice, ki se na ta status navezujejo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ter razlogi, ki jih je sodišče pri tem navedlo po presoji pritožbenega sodišča pomenijo pravilno uporabo določb ZVV v obravnavanem primeru. V obravnavanem primeru je tožena stranka ob izvajanju nadzora nad zakonitostjo upravnega akta ugotovila, da je bil z njim prekršen zakon v korist tožnika, ki je bil vpisan v evidenco vojnih veteranov na podlagi vpisa v vojaški knjižici. Tožena stranka je, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, na podlagi vpisa v vojaški knjižici presodila zakonitost odločitve prvostopnega organa glede na dejansko stanje, ki ga je tudi sam ugotovil iz vpisa v vojaški knjižici in nanj po presoji tožene stranke napačno uporabil materialno pravo.

Po 1. členu ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v ZVV določeni še v 6. alinei 2. člena, po kateri je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalne varnostne službe, narodne zaščite ter enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6.1991 do 18.7.1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, in tudi ni sporno, da je tožnik v času osamosvojitvene vojne deloval v Občinskem centru za obveščanje. Tožnikovo delovanje v Centru za obveščanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za delovanje, zaradi katerega bi bilo mogoče pridobiti status vojnega veterana. Po določbah 121. člena takrat veljavnega ZOZ so občine in republika namreč organizirale sistem opazovanja in obveščanja "za odkrivanje in spremljanje nevarnosti naravnih in drugih nesreč ter vojnih dejstvovanj in obveščanje prebivalstva, podjetij, zavodov ter drugih organizacij, državnih organov, civilne zaščite in drugih reševalnih služb o teh nesrečah in nevarnostih". Sistem za opazovanje in obveščanje je sestavljala služba za opazovanje in obveščanje, ki so jo sestavljali tudi centri za obveščanje. Dolžnost delovanja v tej službi je bila ena od dolžnosti, ki so jo uresničevali državljani na področju obrambe in zaščite po 4. točki 1. odstavka 5. člena ZOZ. Glede na to, da ZVV dovolj določno navaja, katere osebe in katere pripadnike vojaških ali nevojaških enot je šteti za vojne veterane, opravljanje dolžnosti v službi za opazovanje in obveščanje pa po ZVV v povezavi z ZOZ ne šteje za dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče osebi priznati status vojnega veterana, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka na dejansko stanje, ki je bilo pravilno ugotovljeno iz vpisa v tožnikovi vojaški knjižici, pravilno uporabila materialno pravo in tako presodila, da tožnik v času agresije na Slovenijo ni opravljal nalog, na podlagi katerih bi ga bilo mogoče vpisati v evidenco vojnih veteranov, ter po nadzorstveni pravici tožnika izbrisala iz evidence vojnih veteranov.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi tožnikove ugovore, ki jih je navajal v tožbi, zato glede ugovorov, ki jih tožnik smiselno le ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prezrlo novelo ZVV-A, pa tudi nima podlage v izpodbijani sodbi, v kateri se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na citirano novelo (Uradni list RS, št. 108/99). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v času odločanja tožene stranke še ni veljala novela ZVV (ZVV-C, Uradni list RS, št. 38/2006), ki je razširila krog oseb, ki jim gre status vojnega veterana, ZVV-C pa tudi ne določa, da bi ta zakon učinkoval za nazaj.

Tožnik v pritožbi ni navedel, zaradi katerih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 16. členom ZUS) ugotovilo, da do takih kršitev ni prišlo in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.