Jedro

Pritožbene navedbe, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije. Enako stališče velja za navedbe, da je v drugem podobnem primeru sodišče druge stopnje revizijo dopustilo, saj to ne dokazuje, da sporna delna zavrnitev obrestnega zahtevka odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali da v praksi sodišč druge stopnje glede vsebinske odločitve o tem vprašanju ni enotnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je v pretežni meri zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče v skladu s tožnikovim zahtevkom naložilo toženi stranki plačilo razlike plače, obračunane na podlagi razlike med obračunskima koeficientoma v višini 2,22 in 1,42, v posamičnih mesečnih zneskih za čas od meseca junija 1991 do meseca marca 1996. Pritožbi je ugodilo le glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od dosojenih glavnic mesečnih razlik tako, da je tek obresti omejilo na čas do 1.1.2002. Ugotovilo je, da so do tega datuma natekle obresti že dosegle višino dosojenih glavnic. Hkrati je sklenilo, da se revizija zoper takšno pravnomočno sodbo ne dopusti, ker razlogi za dopustitev revizije iz 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije v zvezi z zavrnitvijo plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 dalje vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je sodišče druge stopnje v drugem delovnem sporu, to je v zadevi Pdp 915/2005, v primeru ustavitve teka zamudnih obresti s 1.1.2002 revizijo dopustilo. Revizijo bi moralo dopustiti tudi iz razloga, ker gre v spornem primeru za pomembno pravno vprašanje, o katerem se Vrhovno sodišče Republike Slovenije še ni opredelilo. Tožnikova terjatev izvira iz obdobja 1991 do 1996, to je obdobja visoke inflacije, in za terjatve iz tega obdobja ni veljala omejitev teka zamudnih obresti. Sicer pa zavrnjeni del zakonskih zamudnih obresti po višini bistveno presega znesek, ki je potreben za revizijo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07), tako da je revizija dovoljena že glede na določbe ZPP.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP, v zvezi s 1. točko 31. člena ZDSS-1, je v premoženjskih delovnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. V skladu z 39. členom ZPP se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbene kazni in druge postranske dajatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Tožnikova pritožba se nanaša na sklep sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih, torej o postranski dajatvi, katere vrednost v sporu ni bila določno ugotovljena. Tako glede odločitve o delni zavrnitvi obrestnega zahtevka niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije v smislu določb 2. odstavka 367. člena ZPP.

V zvezi z dopustitvijo revizije v smislu določb 5. točke 31. člena in 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 lahko nezadovoljna stranka v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZDSS-1 vloži pritožbo le iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Pritožbene navedbe, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede na gornjo zakonsko ureditev ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga. Prav tako ne predstavlja utemeljenega pritožbenega razloga navedba, da je v drugem podobnem primeru sodišče druge stopnje revizijo dopustilo, saj tudi to ne dokazuje, da sporna delna zavrnitev obrestnega zahtevka odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali da v praksi sodišč druge stopnje glede vsebinske odločitve o tem vprašanju ni enotnosti.

Glede na povedano tožnik ni niti navedel in ne dokazal utemeljenega pritožbenega razloga iz 3. odstavka 32. člena ZDSS-1. Zato je sodišče ob smiselni uporabi določb 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.