Jedro

Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek (pravilno: tožbo) tožnice zavrglo, ne da bi navedlo razloge za takšno odločitev. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavanem primeru postopek osebnega vročanja odpovedi ni potekal tako, kot to določata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Iz vročilnice namreč ne izhaja, da je vročevalec poskušal s t.i. nadomestno vročitvijo tožničinemu partnerju. Le če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, kar v konkretnem primeru ni izkazano, bi moral vročevalec pustiti tožnici v nabiralniku obvestilo (ne pa pisanja), v katerem navede, kje se pisanje nahaja in rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Tega vročevalec ni storil, zato pogoj za zakonsko fikcijo vročitve ni izpolnjen. Po določbi 87. člena ZDR mora biti (pisna) odpoved vročena delavcu osebno in dokler ni vročena, ne more imeti učinkov. Šele z vročitvijo začne teči tudi odpovedni rok in rok za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrglo (primarni) tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 nezakonita, da je tožnica zaposlena brez prekinitev pri toženi stranki od 16. 2. 2005 dalje, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati do pravnomočnosti odločbe neizplačane neto plače v bruto višini 858,00 EUR z davki in prispevki, ji plačati škodo v višini 932,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka sodbe, ter ji povrniti stroške postopka. V II. točki izreka sodbe je zavrglo podredni tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva, da ji je tožena stranka dolžna plačati škodo v višini 932,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz II. točke izreka sodbe, da jo je tožena stranka dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja do 15. 3. 2013 in ji izplačati mesečno nadomestilo plač za bolniško odsotnost za obdobje od 12. 2. 2013 do 15. 3. 2013 v bruto znesku 858,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino v višini 1.286,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V IV. točki izreka sodbe je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni obrazložilo odločitve o odškodnini zaradi izgube dajatev iz invalidskega zavarovanja in odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki do 15. 3. 2013, ko ji je bil zaključen bolniški stalež. Zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo njeno izpoved in izpoved detektiva glede vročitve odpovedi. Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila vročitev odpovedi opravljena v skladu s pravili ZPP o osebni vročitvi. Detektiv je izpovedal, da tožnici pisanja ni vročil, temveč ga je pustil v njenem poštnem nabiralniku, da mu je bila znana tožničina odsotnost do konca septembra, da tožnice ni opozoril na fikcijo vročitve in da ni vedel, da vroča redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnice je presoja sodišča, da ji je bila dne 11. 9. 2012 pravilno vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnici pisanje (odpoved) sploh ni bilo vročeno, kar dokazuje tudi vročilnica, ki ne vsebuje opozorila o posledicah, če naslovnik ne bi prevzel pisanja v 15-dnevnem roku. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 26. 10. 2012, ko je bila v bolniškem staležu. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče napačno odmerilo odpravnino, saj je namesto 8 let zaposlitve pri toženi stranki upoštevalo le 7 let delovne dobe. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v delu odločitve o plačilu odškodnine zaradi izgube zaslužka v znesku 932,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožnice zavrglo(1), ne da bi navedlo razloge za takšno odločitev. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje o odškodnini odločilo dvakrat, tako da je v I/4. točki izreka sodbe zavrglo primarni tožbeni zahtevek, nato pa je v II/1. točki izreka sodbe zavrglo še podredni tožbeni zahtevek, čeprav gre za identična zahtevka. Uveljavljanje podrednega zahtevka v takem primeru ni mogoče. Pritožbeno sodišče je zaradi opisane kršitve določb postopka na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo I/4. in II/1. točki izreka sodbe, sodišče prve stopnje pa bo moralo v ponovnem sojenju odpraviti navedeno procesno pomanjkljivost. V preostalem se odločitev o zavrženju zahtevkov (pravilno: tožbe z zahtevkoma) nanaša na pravočasnost vložitve tožbe zaradi (datuma) prenehanja delovnega razmerja in z njo povezanim vprašanjem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Redna odpoved mora biti vročena delavcu na način, ki ga določa zakon. Odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje šele z njeno vročitvijo (prvi odstavek 87. člena ZDR). Po določbi drugega odstavka 87. člena ZDR se odpoved delavcu vroči osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma drugem naslovu delavca. Vroča se po pravilih pravdnega postopka (tretji odstavek 87. člena ZDR). ZPP v 142. členu določa, da se osebna vročitev opravi tako, da se pisanje osebno vroči naslovniku.

V sporni zadevi ni dokazano, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici osebno vročena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je vročevalec (detektiv) dne 11. 9. 2012 oglasil pri tožnici, tožničin partner pa mu je z balkona povedal, da tožnice ni. Vročevalec je pisanje pustil v nabiralniku in izpolnil vročilnico, iz katere izhaja, da je bilo tožnici pisanje vročeno 11. 9. 2012 ob 8. uri. Na zaslišanju je vročevalec povedal, da ni bil seznanjen z vsebino pisanja. V obravnavanem primeru postopek osebnega vročanja ni potekal tako, kot to določata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Tretji odstavek 142. člena najprej napotuje na poskus vročanja po 140. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 140. člena ZPP se namreč v primeru, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva. Kadar tisti, ki bi bil pisanje za naslovnika po tem zakonu dolžan sprejeti brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju oziroma v hišnem predalčniku. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje (144. člen ZPP). Iz vročilnice ne izhaja, da je vročevalec poskušal s t.i. nadomestno vročitvijo tožničinemu partnerju. Le če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, kar v konkretnem primeru ni izkazano, bi moral vročevalec pustiti tožnici v nabiralniku obvestilo (ne pa pisanja), v katerem navede, kje se pisanje nahaja in rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Tega vročevalec ni storil, kar pomeni, da pogoj za zakonsko fikcijo vročitve ni izpolnjen. Tožnica se v pritožbi zato utemeljeno sklicuje, da vročitev ni bila opravljena v skladu z določili ZPP o osebnem vročanju. Po določbi 87. člena ZDR mora biti (pisna) odpoved vročena delavcu osebno in dokler ni vročena, ne more imeti učinkov. Šele z vročitvijo začne teči tudi odpovedni rok in rok za sodno varstvo.

Glede na navedeno je nepravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena že dne 11. 9. 2012, saj se vročitev pri osebnem vročanju v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena, saj vročevalec ni izpolnil vseh tistih predpisanih formalnosti, na katerih je mogoče domnevati, da je bila tožnica z odpovedjo zares seznanjena. Zmotna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno zaradi zmotne materialnopravne presoje na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede primarnega zahtevka, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi z zahtevkom, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena brez prekinitev od 16. 2. 2005 dalje in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestila plač do pravnomočnosti te sodbe. S tem v zvezi bo moralo sodišče v ponovnem sojenju razčistiti, ali tožnica uveljavlja vrnitev nazaj na delo ali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega zahtevka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, podrednega zahtevka ne sme presojati. Podredni zahtevek je postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek (v celoti) zavrnjen. Zaradi razveljavitve odločitve glede primarnega zahtevka je nastala procesna situacija, da o primarnem tožbenem zahtevku še ni bilo odločeno in se sploh še niso stekli pogoji za odločanje o podredno uveljavljanem zahtevku. Navedeno pomeni, da je treba razveljaviti tudi odločitev glede podrednega tožbenega zahtevka, vključno s prisojeno odpravnino v višini 1.286,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je pri izračunu odpravnine (dolžini delovne dobe) upoštevalo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 26. 10. 2012. Takšna ugotovitev je vprašljiva, saj je direktor tožene stranke povedal, to pa potrjuje tudi dopis z dne 26. 11. 2012, da so pri toženi stranki spregledali, da tožnici delovno razmerje zaradi bolniškega staleža ne bi smelo prenehati, zato so tožnico takoj prijavili nazaj v delovno razmerje in jo odjavili z dnem 12. 2. 2013. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zahtevek za plačilo odškodnine je denarni zahtevek, tožnica pa je pri uveljavljanju takšnega zahtevka vezana le na zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ker odškodninski zahtevek zaradi izgube zaslužka v znesku 932,40 EUR ni povezan s samim sporom o (datumu) prenehanja delovnega razmerja, za njegovo uveljavljanje ne velja prekluzivni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR in ga (pravilno: tožbe v tem delu) sodišče ne bi smelo zavreči.