Jedro

Iz sodbe sodišča druge stopnje mora biti razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožbe ter da jih je presodilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.4.2008 obsojenega P.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.12.2008 pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedene kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je večino pritožbenih navedb zavrnilo zgolj pavšalno, do nekaterih pa se sploh ni opredelilo, nove dokaze, ki jih je predlagal zagovornik, je tudi zavrnilo le pavšalno. Neutemeljeno je štelo, da zagovornik ni uveljavljal v pritožbi tudi pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. V pritožbi je obsojenec opozoril tudi na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zlasti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. To absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki se manifestira kot neobstoj razlogov o odločilnih dejstvih, je storilo tudi sodišče druge stopnje. Navaja, da je obsojencu storitev kaznivega dejanja dokazana le, če so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ter izkazan tudi subjektivni element kaznivega dejanja, to je naklep.

8. Neutemeljeni so očitki sodišču druge stopnje, da je spregledalo, da je zagovornik v pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Če pa pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je nepravilna uporaba kazenskega zakona posledica nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ampak pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP), kar je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje in to sprejemljivo pojasnilo (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da eno izmed odločilnih dejstev - subjektivni element kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ni bil ugotovljen z gotovostjo, kar pomeni, da se ne strinja z dokazno oceno v pravnomočni sodbi in z razlogi sodbe o obsojenčevem subjektivnem odnosu do dejanja, to je o naklepu. Navedeno pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključeno.

9. Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik sicer zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko najprej na splošno navaja, da je sodišče druge stopnje le pavšalno odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe oziroma, da se ni opredelilo do posameznih vprašanj in da na določene pritožbene navedbe sploh ni odgovorilo.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče v obravnavani zadevi zadostilo določbi iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja razloge in argumente v sodbi sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Višje sodišče je v sodbi na strani 2 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, da je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je ocenilo ter na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Poudarilo je, da soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v sodbi sodišča prve stopnje. Navedlo je bistvo pritožbenih navedb v zvezi z dokazno oceno v sodbi sodišča prve stopnje, oceno izpovedbe oškodovanke, grajo, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in o zmotni presoji izpovedb prič. Nato pa izrazilo še svoje stališče v zvezi s presojo izvedenih dokazov v sodbi sodišča prve stopnje, o tem na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče gradilo sklep o obsojenčevi krivdi oziroma da je obsojencu dejanje dokazano. Na opisan način je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do navedb pritožbe v zvezi z dokazno oceno in presojo posamičnih dokazov v izpodbijani sodbi, zato ni moč pritrditi zagovorniku, da se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do navedb v pritožbi, s katerimi je izpodbijal oceno sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izpovedb prič, ki so, kot navaja zagovornik, potrdile obsojenčev zagovor in o razlogih, zakaj tem pričam ne verjame in zakaj ne sprejema obsojenčevega zagovora. Kot je bilo že poudarjeno, sodišču druge stopnje, v primeru, da soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ni potrebno teh razlogov in argumentov posebej ponavljati. Iz sodbe sodišča druge stopnje mora biti razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožbe ter da jih je presodilo. Na način, na kakršen je sodišče druge stopnje podalo presojo pritožbenih navedb v obrazložitvi sodbe, je zadostilo standardom iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je tudi določno izrazilo svoje stališče v zvezi s pritožbenim očitkom o kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe. Ponovilo je merila, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra za oškodovanko ter pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov.

11. Zagovornik graja ravnanje drugostopenjskega sodišča, da je nov dokaz, ki ga je predlagal v pritožbi, kar pavšalno zavrnilo. Trdi, da gre za bistvena priznanja v postopku zaslišanih prič, ki sta obsojencu (k pritožbi priloženemu pisanju) priznali, da si nista upali govoriti resnice. Graja, da je sodišče druge stopnje kar laično ocenilo, da naj bi bila pisava na teh priznanjih enaka obsojenčevi, zaradi česar priznanj prič pri odločanju ni upoštevalo, niti ni strokovno ugotovilo, ali gre za verodostojne listine ali ne. Navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o strokovnem vprašanju. O tem vprašanju mora sodišče po določbah ZKP angažirati ustreznega izvedenca in samo odločati ne sme.

12. Sodišče druge stopnje je na strani 3 sodbe v prvem odstavku zapisalo, "Zato se tudi priloga pritožbe zagovornika obdolženca odvetnika C., ki naj bi jo brez podpisa napisala (priči) V. in P. obdolžencu v zapore in se v njem sklicevala na strah pred sodiščem glede izpovedbe okrog datuma dela na žagi pri obdolžencu doma, pokaže kot povsem nesprejemljiva, pri čemer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je pisava navedene priloge po laični oceni "identična" pisavi obdolženca" (v pritožbi, v dveh dopisih in v ugovoru zoper obtožnico). To navedbo je povezalo s predhodno presojo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče prve stopnje gradilo dokazno oceno o obsojenčevi krivdi, pri čemer je izrecno izpostavilo oceno prvostopenjskega sodišča, da priči V. in P. nista potrdili navedb obsojenca, da sta v času storitve kaznivega dejanja delali skupaj z njim na žagi. Presodilo je, da predlagan dokaz ni vplival na dokazno oceno izpovedb obeh prič v prvostopenjski sodbi. S tem je tudi izrazilo stališče, da dokaz ni odločilen in ga ni presojalo in ocenjevalo. Sodišče druge stopnje je tako izrazilo tudi presojo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato opredelitev višjega sodišča do k pritožbi priloženega pisanja ni pavšalna. Sodišče s presojo dokaza tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, kar z navedbami smiselno uveljavlja zagovornik.

13. Zagovornik še zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ker se ni izjasnilo o novo predlaganih dokazih. V obrazložitvi zahteve povzema del pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, v katerem je predlagal izvedbo dokazov, zaslišanje prič N.K., G.I. in I.S. v zvezi z dejstvom, da je bil obsojenec v kritičnem času doma in da je delal na žagi. Sodišče druge stopnje ni izrecno odgovorilo na te pritožbene navedbe. Pritrdilo je presoji prvostopenjskega sodišča, da izpovedbe prič, da je obsojenec delal v kritičnem času doma na žagi, niso verodostojne. Dokazi, ki jih je predlagal zagovornik v pritožbi v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili predlagani. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bile zaslišane priče V.S., M.P. in V.P., katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojne, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, kar je bilo v tej odločbi že poudarjeno. V pritožbi je zagovornik le predlagal zaslišanje prič o dejstvu, o katerem so izpovedovale že priče v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP je sicer dovoljeno predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa je pri tem potrebno navesti tudi razloge, zakaj ti dokazi niso bili predlagani že prej. S tem se poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti tudi koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo (odločba Ustavnega sodišča Up - 109/2004). Zagovornik v pritožbi niti ni navedel razlogov, zakaj dokazi niso bili predlagani že v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ne razlogov, da izvedbe teh dokazov ni bilo mogoče predlagati že prej. Tako zagovornik ni utemeljil obstoja pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti in tudi v pritožbi izvedba dokaza ni bila veljavno predlagana. Zato ne gre za kršitev pravice do obrambe in tako zagovornik tudi ni uspel utemeljiti, da je opustitev sodišča druge stopnje vplivala na to, da je odločba nezakonita.

14. Z ostalimi navedbami, v katerih zagovornik obširno polemizira z razlogi sodišč prve in druge stopnje o presoji popolnosti in strokovnosti izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrov A.P. in M.V. in z oceno sodišč o obsojenčevi prištevnosti ter poudarja, da je bilo večje število postopkov zoper obsojenca ustavljenih zaradi okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost, zagovornik izraža nestrinjanje s presojo izvedenskih mnenj v pravnomočni sodbi ter navaja le pomisleke, da odločilna dejstva v zvezi s prištevnostjo obsojenca, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena. Zagovornikove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP), kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

15. Tudi v zvezi z grajanjem odločbe o kazni zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev o zaporni kazni in njeni odmeri. Ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je že odgovorilo drugostopenjsko sodišče. Zagovornik zato tudi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje le pavšalno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s kazensko sankcijo. Zagovornik pa tudi ne pojasni in ne konkretizira zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka (prvi odstavek 395. člena ZKP) in vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. V nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe zatrjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot obteževalno okoliščino kazenske postopke zoper obsojenca, ki niso pravnomočno končani, s čimer naj bi kršilo načelo domneve nedolžnosti. Zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP z navedbo, da bi bilo sodišče dolžno uporabiti tudi določilo 48. člena KZ. Zagovornik pa te navedbe ne pojasni in ne konkretizira, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določb 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.