Jedro

V sporih, kjer več tožnikov uveljavlja pravice iz iste dejanske in pravne podlage, je treba vrednost spornega predmeta, kot podlago za odmero nagrade pooblaščencu odvetniku, upoštevati povprečno vrednost vtoževanih zneskov vseh tožnikov.

Izrek

Umik pritožbe tožene stranke se vzame na znanje.

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka delno spremeni, tako da tečejo zakonite zamudne obresti od zneska 882.837,70 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

V ostalem se pritožba tožnikov zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep o stroških postopka.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov za plačilo razlik v plačah. Hkrati je odločilo, da jim mora tožena stranka povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.028.328,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 90.000,00 SIT od 2. 2. 1996 dalje do plačila, od zneska 55.491,00 SIT od 22. 3. 1999 dalje do plačila in od zneska 882.837,70 SIT od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Zoper takšno sodbo so se pritožili tožniki in tožena stranka, pri čemer je tožena stranka dne 23. 10. 2001 pritožbo umaknila.

Tožniki se iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožujejo le zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka. V pritožbi navajajo, da odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni obrazložilo vseh postavk, na podlagi katerih je izračunalo stroške. V obrazložitvi ni navedlo, koliko odvetniških točk je priznalo tožnikom za posamezno opravilo, prav tako pa ni navedlo, katerih stroškov jim ni priznalo. Po stališču pritožbe bi sodišče toženi stranki moralo priznati vse priglašene stroške, tako da bi moral skupen seštevek priznanih stroškov znašati najmanj 10.648,00 točk. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 882.837,70 SIT, ki bi jih sodišče tožnikom moralo priznati že od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in ne šele od izteka paricijskega roka.

Umik pritožbe tožene stranke se vzame na znanje. Po 2. odst. 349. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) lahko stranka vloženo pritožbo umakne vse dotlej, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Glede na citirano zakonsko podlago in dejstvo, da pritožbeno sodišče do prejema vloge o umiku pritožbe v zadevi ni odločilo, je bilo v zvezi s pritožbo tožene stranke potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj ne bi dovolj natančno obrazložilo odločitve o stroških postopka, ni podana. Izpodbijano odločitev o stroških postopka je mogoče preizkusiti. Razlogi za to odločitev sodišča so navedeni že v sami obrazložitvi sodbe, poleg tega pa je iz zaznamka sodišča na predloženem stroškovniku pooblaščenke tožnikov (na l. št. 91), ki bi ga lahko z vpogledom v spis tožniki kadarkoli preverili, mogoče povsem jasno razbrati, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo tožnikom. Tako so neutemeljene navedbe pritožbe, da sodišče tožnikom ni priznalo oziroma da ni jasno, ali jim je priznalo, stroške za vlogo z dne 14. 10. 1998, stroške za plačilo enega predujma in 2% za materialne stroške, saj je iz omenjenih zaznamkov sodišča prve stopnje na stroškovniku tožnikov razvidno, da je sodišče te stroške tožnikom priznalo. Drži pa navedba pritožbe, da sodišče tožnikom ni priznalo stroškov za pregled spisa, kar pa je storilo povsem utemeljeno, saj je pooblaščenka tožnike zastopala že od samega začetka spora in so stroški za to opravilo zato v celoti zajeti že v tožnikom priznanih stroških za sestavo tožbe.

Neutemeljena je tudi navedba pritožbe, da so stroški tožnikov odmerjeni prenizko in da bi moral seštevek tožnikom priznanih stroškov v točkah znašati najmanj 10.648,00 točk. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ravnalo tako, da je kot vrednost spornega predmeta, ki predstavlja podlago za izračun vrednosti spornega predmeta v točkah in posledično podlago za odmero stroškov (tč. c) tar. št. 10 v zvezi s tar. št. 13, Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 7/95), upoštevalo seštevek vseh vtoževanih zneskov tožnikov, skupno vrednost tožnikom priznanih stroškov postopka v točkah pa je zaradi zastopanja več strank (16 tožnikov) povečalo še za 100%. S takšnim načinom odmere stroškov je bila pooblaščenka tožnikov za zastopanje več strank v sporu nagrajena dvakrat in sicer najprej z izbiro načina ugotavljanja vrednosti spornega predmeta (seštevek vseh vtoževanih zneskov), nato pa še s povišanjem skupne cene storite za 100%. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno. Odvetniška tarifa namreč predvideva, da je upravičen odvetnik, ki v istem sporu zastopa več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, kot v obravnavani zadevi, do zvišanja skupne cene opravil za 10% za vsako nadaljnjo stranko oziroma največ za 100% (11. čl.), kakršnokoli dodatno nagrajevanje odvetnika za zastopanje več strank v takšnih sporih pa ni predvideno, kar je tudi povsem pravilno. Odvetnik, ki v istem sporu zastopa več strank, ki uveljavljajo zahtevke iz iste dejanske in pravne podlage, ima s posamezno stranko manj dela, kot če bi šlo za različne zahtevke strank (obravnavana je ista pravna problematika, vloge so skupne), za eventualna dodatna opravila, ki jih ima s posamezno stranko (v obravnavani zadevi npr. z oblikovanjem zahtevka po višini), pa z Odvetniško tarifo predvideno povišanje skupne cene storitev povsem zadošča. Glede na navedeno bi bilo zato po oceni pritožbenega sodišča v sporih, kjer več tožnikov uveljavlja svojo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, kot vrednost spornega predmeta, ki predstavlja osnovo za odmero stroškov postopka, pravilno in pravično upoštevati povprečno vrednost vtoževanih zneskov vseh tožnikov. Navedeno pomeni, da bi bila vrednost spornega predmeta, iz katere bi moralo pri odmeri stroškov postopka izhajati sodišče prve stopnje, bistveno nižja, kot jo je le-to upoštevalo, posledično pa bi bili bistveno nižji tudi tožnikom priznani stroški postopka. Nižji pa bi morali biti tudi nekateri tožnikom priznani stroški postopka, katerih višina ni odvisna od vrednosti spornega predmeta. Za vlogo z dne 14. 10. 1998 (prošnja za pospešitev postopka) in za prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks je namreč sodišče prve stopnje tožnikom neutemeljeno priznalo za vsako vlogo po 20 točk, čeprav bi jim skladno z Odvetniško tarifo (4. tč. , tar. št. 33) za vsako od teh opravil pripadalo le po 10 točk (kratki dopisi in opravila).

Prav tako neutemeljeno je sodišče tožnikom priznalo tudi 10 točk za stroške s potrditvijo pravnomočnosti, saj nastanka teh stroškov tožniki niso izkazali. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožnikov, da je sodišče prve stopnje njihove stroške ocenilo prenizko, povsem neutemeljene. Očitno je namreč, da jim je sodišče prve stopnje iz naslova stroškov postopka priznalo celo bistveno več, kot jim pripada. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v škodo tožnikov, ker so se pritožili samo oni, ni moglo posegati (381. čl. v zvezi s 371. čl. ZPP/77).

Pritožba tožnikov pa je utemeljena v delu, ko se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pripadajo tožnikom zakonite zamudne obresti od prisojenih odvetniških stroškov in stroškov za sodne takse šele od izteka paricijskega roka dalje. Sodna praksa glede tega vprašanja je namreč povsem ustaljena in določa, da tečejo zakonite zamudne obresti od stroškov postopka od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka ustrezno spremenilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (381. čl. v zvezi s 4. tč. 373. čl. ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odst. 166. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP/77. Tožniki, ki so uspeli s pritožbo le glede odločitve o teku zakonitih zamudnih obresti, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni.