Jedro

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni iz naslova opravljenega dela v zvezi z dejavnostjo straže za vsak posamezni mesec plača prikrajšanja pri plači v višini opredeljenih zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek zavrnilo (I.a točka izreka), v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje za vsak posamezni mesec plača znesek prikrajšanja razviden iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.b točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 91,45 % njegovih stroškov postopka do delnega umika tožbe, tožnik pa toženki 8,55 % njenih stroškov postopka do delnega umika tožbe. Po delnem umiku tožbe mora toženka tožniku povrniti 100 % njenih stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na sodbo Sodišča EU C-742/2019 z dne 14. 7. 2021 ne nosi. Tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je tisti, ki bi moral v obravnavni zadevi dokazati izjemo od izjeme. S tem ravnanjem je toženki škodovalo, predstavlja pa kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sodba pa je sodba presenečenja. Glede straže je toženka v postopku zatrjevala, da predstavlja posebno vojaško dejavnost, ki je po drugi alineji izreka sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj zanjo sistem rotacij zaposlenih ni primeren. Sodišče je navedbe izključilo zgolj s sklicevanjem na sodbo v zadevi VSRS VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva in z obrazložitvijo, da toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi stražo, kot jo je opravljal tožnik, izključila s področja uporabe Direktive. Iz pisne izjave priče A. A. izhajajo številne prednosti varovanja objektov po sistemu 24/7 in slabosti varovanja objektov po sistemu 12/12, ki jih je toženka zatrjevala, zato je zaključek sodišča prve stopnje zelo poenostavljen. Sodišče po stališču toženke ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo sistemizacija SV, kar izhaja tudi iz sodbe VSRS VIII Ips 159/2005. V zvezi z varovanjem vojaškega objekta B., se je sodišče oprlo zgolj na stališče, da časovne izgube zaradi vožnje do vojaškega objekta niso utemeljeni razlog, ki bi onemogočal rotacijo zaposlenih. Ker se sistem varovanja tega objekta, kljub siceršnji spremembi sistema varovanja, ni spremenil, je to dokaz, da sistem vsakodnevnih rotacij ni primeren, kar je v postopku potrdila tudi priča C. C. Ker sodišče dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov ni opravilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni opravilo ustrezne dokazne ocene zatrjevanj toženke, da so naloge varovanja državne meje izključene iz uporabe Direktive iz razlogov po vseh štirih alinejah iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/19, v sodbi tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pisne izjave D. D. izhaja, da je prisotnost SV na meji posledica izrednega dogodka in sicer emigrantskega vala leta 2015, kar izhaja tudi iz pisne izjave E. E. Sodišče ni zavzelo primerne dokazne ocene pisne izjave D. D. glede definicije vojaške operacije v pravem pomenu besede, prav tako pa se tudi ni opredelilo do pisne izjave F. F., da je šlo pri tej dejavnosti v letu 2019 za kompleksno aktivnost SV. Nadalje ni dokazno ocenilo vsebine Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020, ki je bila vložena v spis, iz katere izhaja, da se je ta dejavnost izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede. S tem je znova zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se z definicijo sodišča prve stopnje o vojaški operaciji v pravem pomenu besede, nadalje s stališčem sodišča prve stopnje, da so bili vojaki na meji zgolj v podporo policiji. Ker sodišče ni opravilo dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, v kolikor pa jih je, so ti nejasni. Izpodbija tudi odločitev glede višine zahtevka, zaradi napačne uporabe materialnega prava po 3. točki 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP. Zmotno je tudi stališče, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti, zaradi česar naj ne bi bilo pomembno, iz katerega razloga je bila pripravljenost odrejena. Zaradi navedenih pritožbenih razlogov izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju razporejen na dolžnost "vojak specialist mehanik za vozila", delo pa je opravljal v logistični brigadi ... logističnega polka. Na podlagi ukazov toženke je opravljal naloge straže in naloge v zvezi z varovanjem državne meje. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru straže in varovanja državne meje, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % urno postavko. Čas pripravljenosti se tožniku skladno s 97.e členom ZObr ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, določen v 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES, moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo, saj je v zvezi s plačilom prikrajšanja pri plači v zvezi z dejavnostjo straže, zavrnilo le zamudne obresti pred 4. 8. 2019. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, zato skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

7.Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.

9.Nadalje je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme, da sta dejavnost straže in dejavnost varovanja meje izvzeti iz uporabe direktive, je namreč na toženki in ne na tožniku. Toženka je trdila, da sta dejavnosti straže in varovanja državne meje posebni dejavnosti, za kateri se direktiva ne uporablja, zato je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njej.

10.Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da niti za dejavnost straže niti za dejavnost varovanja meje sistem rotacije ni primeren. Toženka v postopku ni dokazala, da straža, kot jo je opravljal tožnik, izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive. Tožnik je opravljal stražo na dveh lokacijah. Lokacija v B. je bila od matičnega objekta tožnika (vojašnica G.) oddaljena 180 km. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Poleg tega pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, oddaljenost lokacije od matičnega objekta ne more biti razlog za organizacijo dela v rotaciji 12/12. Tudi dejstvo, da se za kratek čas uvedeni rotacijski način 12/12 na tej lokaciji ni obnesel, ne spremeni dejstva, da je glede na naravo službe, ki jo je opravljal tožnik, primeren. Tožnik je stražo poleg objekta v B. opravljal tudi v H., kjer se je sistem straže spremenil in se sedaj uporablja sistem 12/12.

12.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil glede na naravo straže, ki jo je opravljal tožnik, sistem rotacije primeren. Ne gre za tako posebno dejavnost, da bi bil za njeno izvajanje potreben posebej usposobljen kader, niti ne gre za posebej občutljivo nalogo, zaradi česar rotacije ne bi bile primerne. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe toženke, da naj bi bila straža bolj učinkovita, objekti bolje varovani brez rotacij, da bi zaradi rotacije lahko nastale nepopravljive posledice, vendar je pravilno zaključilo, da toženka tega ni dokazala.

13.Sodišče prve stopnje pri zaključku, da je sistem rotacije pri straži primeren, ni izhajalo le iz sodbe VIII Ips 196/2018, na katero se je sicer utemeljeno sklicevalo, saj prav tako obravnava vprašanje plačila za čas stalne pripravljenosti v času straže. Sodišče prve stopnje je odločitev, da straža ne predstavlja dejavnosti, ki bi bila lahko izvzeta iz uporabe direktive, utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, upoštevajoč navedbe in dokaze obeh strank, zato je neutemeljen očitek, da svoje odločitve ni pojasnilo, ampak se je sklicevalo le na odločitev vrhovnega sodišča.

14.Sodišče prve stopnje se pri presoji ni spuščalo v sistemizacijo iz formacije, kot mu očita toženka, ampak je le ugotovilo, da je tožnik zaradi načina dela, ki ga je za toženko opravil, upravičen do plačila.

15.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.

16.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dejavnost varovanja državne meje tožnik opravljal na različnih območjih (I., J., K. in L.), v trajanju pet dni na način, da je na podlagi ukaza prišel v vojaški objekt na kraj, ki ga je določil nadrejeni, in od tam odhajal na določene točke na južni meji, kjer je opravljal patruljo s policistom oziroma izvajal opazovanje na opazovalnicah. Delo je določil policist, kateremu je tožnik nudil varovanje. Po koncu delovne naloge se je vrnil v vojaški objekt, kjer je nato 12 ur opravljal pripravljenost in je moral biti dosegljiv, vojašnice pa ni smel zapuščati. Delo je opravljal neprekinjeno več dni skupaj.

17.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Šlo je za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije, kjer je SV nudila le podporo pri obvladovanju migracij, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da varovanja državne meje in operacije Odboj ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to ne vpliva mnenje priče D. D., toženka pa se prav tako neutemeljeno sklicuje na pojmovanja vojaške doktrine. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, njegova interpretacija pa ni odvisna od mnenja posamezne priče oziroma vojaške doktrine.

18.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da zaradi sprememb po letu 2019 sistem rotacije ni bil več primeren. Toženka je od leta 2015 nudila podporo policiji pri varovanju državne meje, narava dela pa se ves ta čas ni spreminjala, kar sta potrdili priči F. F. in M. M. Spremenila se je le podlaga sodelovanja, poleg tega se je operacija preimenovala v Odboj. Pritožbene navedbe, da zaradi spremenjenih razmer po letu 2019 dela ni bilo več mogoče organizirati z rotacijami, so glede na navedeno neutemeljene. Ker so bile rotacije primerne na začetku sodelovanja, očitno ne gre za takšno posebno dejavnost, kjer bi lahko prišlo do težav v primeru rotacij zaradi zahteve po posebni usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti naloge.

19.Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je varovanje državne meje potekalo več let, kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov, ne glede na mnenje D. D.

20.Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe direktive pri pripravljenosti tožnika v času straže in varovanju državne meje, je sodišče prve stopnje utemeljeno neposredno uporabilo Direktivo 2003/88/ES in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas, zato je tožnik upravičen do plačila razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko.

21.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 500 tč po OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 11/2024.