Jedro

Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker je ocenila, da gre za odločbi, ki imata enake pravne posledice, zato ni razloga za odpravo. Poleg tega je bila nova odločba (dopolnilna odločba) izdana, ker je bilo na novo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je bilo potrebno upoštevati pri izdaji nove odločbe. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz upravnih spisov, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti kako in na kakšen način ter ali sploh je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v odločbi, ki je bila izdana pred dopolnilno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije št. 02100-2/2013/3 z dne 28. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije (tožena stranka) zavrnila zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v zvezi z dopolnilno odločbo Ministrstva za promet št. 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22. 9. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka vložila predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, navedeni v točki A, izdani v upravni zadevi "pregled obstoječega nivojskega prehoda ceste LK 285620 preko regionalne železniške proge št. 70 Jesenice - Sežana, v km 37+362,26 (Solkan 1) in nivojskega prehoda ceste LK 285850 preko iste železniške proge v km 87+509,52 (Solkan 2)". V nadaljevanju še navaja, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Po določbah prvega odstavka 275. člena ZUP lahko pristojni organ odločbo odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke. Odločbo lahko odpravi ali razveljavi organ druge stopnje, če tega ni pa organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki jo je izdal, kar je določeno v 276. členu ZUP. V predmetnem primeru nadzor nad delom ministrstev izvaja Vlada Republike Slovenije, kot to določa drugi odstavek 5. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, zato je Vlada Republike Slovenije pristojna za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici.

V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je Ministrstvo za promet izdalo odločbo št. 3752-9/2009/2-0006104 z dne 26. 2. 2009 v upravni zadevi "Pregled obstoječega nivojskega prehoda ceste LK 285620 preko regionalne železniške proge št. 70 Jesenice - Sežana, v km 87+362,26 (Solkan 1) in nivojskega prehoda ceste LK 285850 preko iste železniške proge, v km 87+509,52 (Solkan 2)", kjer je v drugi točki izreka odločbe odločilo, da se mora nivojski prehod LK 285850 preko regionalne železniške proge št. 70 Jesenice - Sežana, v km 87+509,52 (Solkan 2) ukiniti po ureditvi nadomestne dovozne ceste širine 2 x 3 m in hodnika za pešce po zahodni strani ceste (stran od proge). Nadomestna cesta je lahko bližje kot 8 m od osi tira, opremljena mora biti z varovalno ograjo ter ograjo, ki bo preprečeval pešcem prehod preko proge, pri tem pa ograja ne sme biti bližje kot 5 m od osi tira. Mestna občina Nova Gorica je z dopisom št. 478-262/2008-23 z dne 30. 8. 2010 zaprosila za dopolnitev odločbe. V dopisu je navedla, da predlaga, da se nivojski prehod Solkan 2 ukine, preden se naredi povezovalna cesta saj imajo občani urejen dostop do svojih parcel preko obrtne cone v Solkanu, katerega so že tedaj delno uporabljali. Ukinitev predlaga tudi zato, ker je prehod Solkan 2 nevaren in nepregleden. Zaradi te zahteve je komisija za nivojske prehode ponovno preverila stanje in ministrstvu predlagala spremembo odločbe št. 3752-9/2009/2-006104 z dne 26. 2. 2009 tako, da se nivojski prehod ukine. Glede na spremenjeno dejansko stanje je Ministrstvo za promet izdalo dopolnilno odločbo št. 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22. 9. 2010 v kateri je določilo, da se mora nivojski prehod LK 285850 preko regionalne železniške proge št. 70 Jesenice - Sežana, v km 87+509,52 (Solkan 2) pred izgradnjo dovozne ceste brezpogojno ukiniti. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da se nivojski prehod ukine, ker je nevaren in nepregleden in imajo občani, ki ga uporabljajo, že urejen dostop do svojih parcel preko obrtne cone v Solkanu, katerega že sedaj uporabljajo.

Ob zaključku obrazložitve še navaja, da iz povedanega sledi, da je upravni organ prve stopnje izdal dopolnilno odločbo, ki ima enake pravne posledice kot odločba, zato ni razloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, in da je bila nova odločba izdana zaradi novega dejanskega stanja, saj imajo občani že urejen dostop, nivojski prehod pa je nepregleden in nevaren, zato ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila njen predlog za odpravo odločbe (dopolnilna odločba) št. 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22. 9. 2010 po nadzorstveni pravici. S takšno odločitvijo pa se ne more strinjati, saj tožena stranka ni ugotavljala ali je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo dopolnilne odločbe enako dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za izdajo osnovne odločbe št. 3752-9/2009/2-0006104 z dne 26. 2. 2009. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer navedeno, da je Komisija za nivojske prehode ponovno preverila stanje in ministrstvu predlagala spremembo odločbe z dne 26. 2. 2009 tako, da se nivojski prehod ukine. Nikjer pa ni navedeno kako je komisija preverila stanje, niti ni navedenega dokaza iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je komisija dejansko preverjala stanje v zvezi z navedenim prehodom čez železniško progo. Brez ugotavljanja dejanskega stanja pa ni mogoče priti do pravilne odločitve o tem ali so izpolnjeni pogoji za odpravo dopolnilne odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Da se dejansko stanje ni ugotavljalo pa izhaja tudi iz obrazložitve dopolnilne odločbe, kjer je navedeno, da je komisija, ki je v letu 2008 ugotavljala dejstva, na podlagi katerih je bilo odločeno o načinu izvedbe nivojskih križanj cest z železniškimi progami v Republiki Sloveniji in o načinu njihovega zavarovanja, opravila pregled obstoječega stanja na mestu, kjer se nivojska prehoda nahajata in ugotovila neskladje obstoječega stanja z veljavno zakonodajo ter pregledala rešitve o katerih je kasneje minister odločil z izdajo upravnega akta. Iz vsega navedenega torej izhaja, da se dejansko stanje pred izdajo dopolnilne odločbe sploh ni ugotavljalo. Poleg tega se dejansko stanje, ki je vplivalo na odločanje v času od 26. 2. 2009 do 22. 9. 2010 ni v ničemer spremenilo. Vsa dejstva, ki so bila upoštevana pri izdaji dopolnilne odločbe so bila namreč enaka in znana že v postopku izdaje osnovne odločbe. Tako tudi iz obrazložitev odločbe in dopolnilne odločbe izhaja, da se upravni organ v obeh primerih sklicuje na iste dokumente.

Glede na vse povedano je nesporno, da je bilo z dopolnilno odločbo odločeno o zadevi, ki je bila ob enakem dejanskem in pravnem stanju že rešena s pravnomočno odločbo.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP je določeno, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Po nadzorstveni pravici je torej mogoče odpraviti odločbo če je že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. V isti upravni zadevi namreč ne moreta obstajati dve odločbi (ne bis in iddm) še zlasti pa ne dve različni pozitivni meritorni odločbi, ker bi se izključevali. Razlog za intervencijo po nadzorstveni pravici je torej podan, če obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešujeta isto upravno zadevo, gre torej za istovetnost upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati.

Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker je ocenila, da gre za odločbi, ki imata enake pravne posledice, zato ni razloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Poleg tega je bila nova odločba (dopolnilna odločba) izdana, ker je bilo na novo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je bilo potrebno upoštevati pri izdaji nove odločbe. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz upravnih spisov, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti kako in na kakšen način ter ali sploh je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v odločbi, ki je bila izdana pred dopolnilno odločbo. Celo več, iz obrazložitve odločbe št. 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22. 9. 2010, ki je bila izdana kot dopolnilna odločba k odločbi št. 3752-9/2009/2-0006104 z dne 26. 2. 2009 izhaja, da je bilo na podlagi ugotovitev komisije za nivojske prehode iz leta 2008, odločeno o načinu izvedbe nivojskih križanj cest z železniškimi progami v Republiki Sloveniji in o načinu njihovega zavarovanja. Tako iz zapisnika devetnajste obravnave Komisije za nivojske prehode v letu 2008 št. 692-61/2006/(0432) z dne 22. 6. 2006 in zapisnika nadaljevanja devetnajste obravnave Komisije za nivojske prehode v letu 2008 z dne 27. 8. 2008 izhaja predlagana rešitev, ki jo je minister za promet povzel v odločbi z dne 26. 2. 2009. V nadaljevanju pa le navaja, da je bila po avgustu leta 2008 sklicana seja komisije za nivojske prehode, katere člani so se strinjali s predlogom ukinitve nivojskega prehoda Solkan 2. O navedeni seji komisije pa ni niti v upravnem spisu niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe nobenega dokumenta oziroma dokazila iz katerega bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da se je komisija dejansko sestala in da je njena odločitev posledica drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to sodišče ocenjuje, da je odločitev tožene stranke vsaj preuranjena. V ponovljenem postopku bo morala razlagam za eventualno spremenjeno dejansko stanje posvetiti več pozornosti in ga v novi odločbi tudi ustrezno obrazložiti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi, v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.