Jedro

Ker je treba presojati solventnost oziroma insolventnost dolžnika na dan izdaje sklepa o predlogu, naj sodišče prve stopnje ponovno razpiše narok, na katerem naj izvede potrebne dokaze o zatrjevanih obveznostih dolžnika in o njihovi višini. Če ugotovi, da dolžnik nima nobenih obveznosti, za presojo domneve prezadolženosti, na kateri utemeljuje svoj predlog upnik, vrednost dolžnikovega premoženja ne bo pomembna. Če pa ugotovi, da dolžnik ima obveznosti, bo moralo s standardom prepričanja ugotoviti tudi njihovo višino; glede trditev o dolžnikovi prezadolženosti pa tudi višino premoženja in v tem primeru od dolžnika zahtevati poročilo o stanju premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom: A. A., predlagatelju je naložilo, da plača dolžniku 2.588,84 EUR stroškov v 15 dneh.

2. Predlagatelj se je zoper celoten sklep pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da ugodi pritožbi ter sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in vztrajal pri stališču, da upnik z verjetnostjo ni izkazal obstoja terjatve zoper dolžnika, kot tudi ne dolžnikove insolventnosti. Zaradi neutemeljene pritožbe je predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede procesne legitimacije upnika

5. Upnik lahko vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, če verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da terjatev upnika do dolžnika v višini 488.275,00 EUR ni izkazana, glede terjatve na podlagi posojilnih pogodb iz leta 2013 v skupni višini 80.620, 53 EUR pa je sledilo ugovoru dolžnika, da terjatve glede na pogodbeno določilo o roku vračila posojila najkasneje v roku 5 let od odobritve, še niso dospele v plačilo. Na podlagi navedenega je zaključilo, da dolžnik s plačilom te terjatve še ne zamuja. Navedenemu zaključku predlagatelj utemeljeno nasprotuje. Dolžnik ni zanikal, da je od upnika v letu 2013 prejel denarna sredstva in da upniku ni vrnil niti dogovorjenih pogodbenih obresti niti glavnice, ne v času, ko je bil še zakoniti zastopnik upnika, ne potem, ko ga je stečajni upravitelj upnika pozval k plačilu in mu določil 8 dnevni rok za plačilo. Pozivu k vračilu je nasprotoval sprva z ugovorom zastaranja, v predhodnem postopku pa z ugovorom nedospelosti terjatev zaradi dogovorjenega roka vračila posojila 5 let od odobritve in nazadnje, da so bila izplačila opravljena iz naslova dobička, da pa je rok za vložitev tožbe zaradi izpodbijanja teh dejanj stečajnega dolžnika v korist A. A. že potekel. Pri tem stališču vztraja tudi v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče ob tehtanju trditev upnika s trditvami dolžnika ocenjuje, da več okoliščin kaže na to, da ima upnik denarno terjatev do dolžnika. Zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obstoji verjetnost terjatve predlagatelja do dolžnika iz naslova zaveze dolžnika v posojilnih pogodbah, da bo tako prejeti denar kot obresti (kot nadomestilo za uporabo denarja) upniku vrnil. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal okoliščine, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Upnik je izkazal, da je dolžnika 6. 5. 2015 pozval k plačilu terjatve v roku 8 dni. S tem mu je postavil rok za izpolnitev (dospelost terjatve), dolžnik pa ni izkazal, da je karkoli upniku v tem roku plačal. Najmanj za neplačane obresti je terjatev dospela. Poziv k plačilu pa se nanaša na plačilo vseh obveznosti, zato je podana tudi zamuda dolžnika s plačilom v smislu določbe 299. člena OZ. Glede na povedano pa se izkaže, da je podana tudi procesna legitimacija upnika v skladu z določbo 3. točke 231. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno (iz razlogov, ki izhajajo iz te točke obrazložitve) predlagateljevega predloga ni zavrglo kot nedovoljenega, pač pa je pravilno prešlo na obravnavanje zatrjevane domneve insolventnosti dolžnika. Upnikov predlog je z izpodbijanim sklepom zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da dolžnik ni insolventen.

Glede podlag za dolžnikovo insolventnost: ugotovitev obstoja in višine upnikove terjatve kot elementa za ugotovitev višine dolžnikovih obveznosti na eni strani in ugotovitev vrednosti dolžnikovega premoženja na drugi strani

7. Upnik je utemeljeval insolventnost dolžnika na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se glasi: Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost). V predlogu je namreč trdil, da ima dolžnik obveznost do njega v višini 491.275,26 EUR, drugih dolžnikovih obveznosti ni zatrjeval. Glede premoženja pa je trdil, da dolžnik nima premoženja, s katerim bi lahko ta dolg poravnal. Dolžnik je tem trditvam ugovarjal z nasprotnimi trditvami, da nima nobenih obveznosti do upnika, da pa ima premoženje in sicer terjatev do družbe I. I. d.o.o. v višini 93.974,39 EUR, do družbe D. d.o.o. skoraj pol miljona EUR iz naslova neizplačanega dobička in približno 2.411.257,65 EUR iz naslova povrnitve vrednosti stvarnega vložka, do upnika I. C. d.o.o. 20% od neizplačanega dobička v višini 711.218,00 EUR; da je lastnik nepremičnin in da prejema mesečno bruto plačo v višini 2.762,50 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku glede obstoja dolžnikovih obveznosti te ugotovilo v višini 80.620,53 EUR (na podlagi posojilnih pogodb), v preostali zatrjevani višini obveznosti pa je zaključilo, da upnik z drugimi listinami ni izkazal, da se njegove terjatve do dolžnikov nanašajo ravno na A. A., ne pa na kakšnega drugega dolžnika. Glede premoženja pa je ugotovilo, da ima dolžnik premoženja več od ugotovljenih obveznosti in sicer da vsak mesec prejema plačo z dodatki, skupaj v višini 2.311,88 EUR; da ima do družbe I. I. d.o.o. terjatev v višini 93.947,39 EUR, pri čemer je potrdila direktorica te družbe, da mesečno izplačuje dolžniku na tej podlagi od 6.000,00 do 8.000,00 EUR; in da bo do leta 2036 prejemal letno po 37.691,89 EUR. Na podlagi navedenih ugotovitev je zaključilo, da dolžnik ni insolventen.

9. V primeru ugotavljanja obstoja upnikove terjatve kot dela podlage za dolžnikovo insolventnost mora biti terjatev dokazana. O tem, ali je terjatev dokazana pa se mora sodišče prve stopnje v postopku ugotavljanja pogojev za začetek stečajnega postopka prepričati po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.(1) Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker pri zaključku, da iz listin ne izhaja za čigav dolg je šlo, ni presojalo trditev upnika, da je dolžnik tisti, ki je imel kot edini družbenik in njegov direktor vse informacije o dolžnikih in da je na njem trditveno breme, da pove, kdo so bili, če ni bil on edini upnikov dolžnik.

10. Upnik pa utemeljeno izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik zatrjeval, da ima dolžnik do leta 2036 terjatev v višini 37.691,89 EUR letno, ker takih trditev upnik dejansko ni podal; v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2015 je trdil, da je upnik namesto dohodkov iz nepremičnin pridobil le dolgoročno terjatev do povezane družbe (v letnem znesku 37.691,89 EUR do leta 20136), pa še to brez zavarovanja tega plačila. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino dolžnikovega premoženja, temelji pa na napačnem povzemanju navedb predlagatelja, ni pravilna. Tudi ugotovitvi premoženja v terjatvi dolžnika do družbe I. I. d.o.o. v višini 93.947,39 EUR pritožnik s tem, ko trdi, da gre za domnevno terjatev, utemeljeno nasprotuje. Zaslišana priča B.B. je povedala, da obveznost dolžniku že izplačuje vsak mesec v višini od 6.000,00 do 8.000,00 EUR. Na tej podlagi pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ima dolžnik premoženje v terjatvi do I. I. d.o.o. še vedno v višini 93.947,39 EUR. Ne drži pa trditev pritožnika, da drugega premoženja dolžnik ni zatrjeval. 11. S tem se izkaže, da je upnik uspel uveljaviti pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je treba presojati solventnost oziroma insolventnost dolžnika na dan izdaje sklepa o predlogu, naj sodišče prve stopnje ponovno razpiše narok, na katerem naj izvede potrebne dokaze o zatrjevanih obveznostih dolžnika in o njihovi višini. Če ugotovi, da dolžnik nima nobenih obveznosti, za presojo domneve prezadolženosti, na kateri utemeljuje svoj predlog upnik, vrednost dolžnikovega premoženja ne bo pomembna. Če pa ugotovi, da dolžnik ima obveznosti, bo moralo s standardom prepričanja ugotoviti tudi njihovo višino; glede trditev o dolžnikovi prezadolženosti pa tudi višino premoženja in v tem primeru od dolžnika zahtevati poročilo o stanju premoženja (prvi odstavek in 3. točka tretjega odstavka 384. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.