Jedro

Materialno pravo je pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnimi gospodarskimi razmerami.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 645,16 EUR (na 901,91 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.547,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v večjem delu, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z zavrnilnim delom sodbe in odločitvijo o stroških postopka se tožnik ne more strinjati. Sodišče je tožniku prisodilo prenizko odškodnino in ga neutemeljeno obremenilo s plačilom vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Navaja, da so se v primerljivih primerih doslej priznale odškodnine v višini petih povprečnih plač, pritožniku pa je nastanek nove poškodbe povzročil dolgotrajnejše zdravljenje, večjo intenzivnost bolečin, dolgotrajen sekundarni strah in trajne posledice na področju življenjskih aktivnosti, zaradi katerih duševno trpi. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpljenih bolečin, ki jih je izvedenec medicinske stroke ugotovil v dodatnem izvedenskem mnenju ter upoštevaje nevšečnosti, pogoste obiske zdravnikov, fizioterapije ter odvisnost od pomoči drugih pri osebnih opravilih, je prisojena odškodnina za to odškodninsko postavko v znesku 1.500,00 EUR znatno prenizka, pravično bi bila prisojena le, če bi bila vsaj tri do štirikrat višja. Tudi trajanje strahu, skupaj dva meseca, in njegova intenziteta opravičujeta odškodnino za strah v bistveno višjem znesku, kot je bil prisojen. Izrazito neprimerljiva z dosedanjo sodno prakso pri odmeri pravičnih denarnih pa je odškodnina za odškodninsko postavko zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te je tožnik trpel tako v času zdravljenja, kot tudi kasneje, saj je poškodba pustila trajne posledice v obliki zavrte gibljivosti levega ramena in zaradi tega trajnostnih občasnih bolečin, ki ga ovirajo in ga bodo tudi v bodoče pri delovnih aktivnostih moškega romske populacije. Splošno znano je, da si zaradi slabe zaposljivosti in nezaupanja ljudi, moški romske narodnosti lahko poiščejo le težka fizična dela, pri katerih je potrebna večja obremenitev rok in ramenskega sklepa. Tožnik, ki se trudi poiskati delo in zaslužiti za vzdrževanje svoje številne družine, je zaradi posledic poškodbe še za tako majhno možnost dodatnih občasnih zaslužkov prikrajšan, zaradi česar duševno trpi. Sodišče bi moralo odškodnino za to odškodninsko postavko priznati v štiri do petkrat višjem znesku od priznanega. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prispevek poškodbe – udarca v levo ramo, ki jo je tožnik utrpel ob nesreči dne 16.7.2010, ocenilo na 10,5 %, čeprav ga izvedenec dopušča v odstotku do 11 %. Sodišče je posledično napačno ugotovilo uspeh tožnika v pravdi, tako po temelju kot po višini in v posledici tega napačno odločilo tudi o stroških postopka. Poleg tega po mnenju pritožnika pri odmeri stroškov v odškodninskih postopkih ni dopustna pavšalna ugotovitev o sorazmerno majhnem delu uspeha in s prevalitvijo vseh stroškov postopka na drugo stranko, ampak je tudi stroške postopka potrebno natančno izračunati. Tudi tožniku so nastali pravdni stroški zastopanja v dveh postopkih na prvi stopnji in v enem pritožbenem postopku, h katerim je potrebno prišteti tudi vse sodne takse, ki jih je bil tožnik sicer oproščen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se tožeča stranka, kljub temu, da uvodoma uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj konkretnih navedb, v čem naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne poda. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da pritožbene navedbe, da naj bi bila tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina odmerjena prenizko, niso utemeljene. Pritožba sicer pravilno navaja, da pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa Obligacijski zakonik (OZ). Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

5. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tako tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi bila prisojena odškodnina za to postavko le v znesku 1.500,00 EUR znatno prenizka in bi bila pravično prisojena le, če bi bila vsaj tri do štirikrat višja. Tožnik je namreč trpel občasne hude bolečine (kumulativno tri tedne), lahke bolečine, stalne dva do tri tedne, občasne lahke mesec dni, trpi pa jih še sedaj, pri določenih opravilih. Utrpel je tudi nekaj nevšečnosti (10 dni pestovalna ruta, petkrat je bil pregledan pri zdravnikih različnih specialnosti, deset dni je redno, nato pa občasno jemal sredstva proti bolečinam, opravljal je tudi fizioterapije. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na nekaj sodb (Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS), v primeru katerih je bila za telesne bolečine in nevšečnosti prisojena višja odškodnina, saj stalnih hudih bolečin v konkretni zadevi tožnik ni utrpel, prav tako je utrpel manj nevšečnosti, kot tožniki v zadevah, ki jih v pritožbi izpostavlja tožeča stranka. Temu ustrezno je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo tudi nižjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti (prim. npr. sodbo in sklep II Ips 266/2009).

6. Tudi glede odškodnine iz naslova strahu pritožba ni utemeljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je tožnik sicer bil v strahu za svoje zdravje oziroma izid zdravljenja (6 do 8 tednov), vendar pa je bil strah le manjše oziroma zmerne jakosti, višja odškodnina iz tega naslova kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (200,00 EUR) tožniku ne gre.

7. Neutemeljena je pritožba tudi glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je ocenilo in upoštevalo vse elemente, ki predstavljajo vsebino in velikost te nepremoženjske škode in tudi v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožba neutemeljeno v okviru te postavke izpostavlja, da je bil tožnik v času zdravljenja delno odvisen od pomoči drugih in je zato trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je to upoštevano v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti, enako velja tudi glede bodočih fizičnih bolečin. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da tožnikove delovne zmožnosti niso v pomembni meri zmanjšane in se v prostem času lahko ukvarja s svojimi običajnimi aktivnostmi, le pri dvigovanju zelo težkih bremen (več kot 30 kilogramov) in opravilih, kjer je leva rama izpostavljena sunkom, tožnik čuti v levi rami bolečine zaradi česar le občasno trpi duševne bolečine, pritožba neutemeljeno navaja, da je prisojena odškodnina neprimerljiva z dosedanjo sodno prakso. Tožniku je poškodba pustila trajne posledice v obliki zavrte gibljivosti levega ramena, vendar le v manjši meri (prim. 8. stran izvedeniškega mnenja z dne 5.5.2013). Sam je izpovedal le, da brez bolečin ne more dvigovati kaj težjega, medtem ko o duševnem trpljenju zaradi posledic poškodbe sploh ni izpovedoval. Glede na gornje ugotovitve tako tožnikovega primera ni mogoče primerjati z zadevami, na katere ta opozarja v pritožbi. Tako je npr. v zadevi, na katero tudi opozarja pritožba, to je II Ips 847/2008, sodišče tožniku prisodilo 1.500,00 EUR za zmanjšano življenjsko aktivnost, vendar je bil tam tožnik oviran tudi pri opravljanju poklica, prav tako pri vseh obremenitvah, pri katerih sodeluje poškodovana mišica, oviran je bil tudi pri ponavljajočih se delih na kmetiji in športu, ugotovljeno je bilo 3-5 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar ni primerljivo s tožnikovim primerom in je sodišče prve stopnje tožniku ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno prisodilo iz tega naslova 700,00 EUR ter drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Materialno pravo je torej sodišče prve stopnje po vseh vtoževanih postavkah pravilno uporabilo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s prispevkom poškodbe – udarcem v levo ramo - ki jo je tožnik utrpel ob nesreči dne 16.7.2010 k nastali škodi. Izvedenec je namreč navedel, da je navedena poškodba v manjši meri (10-11 %) prispevala k nastanku raztrganine rotatorne manšete nekaj mesecev kasneje, tako da je sodišče prve stopnje, ki je soprispevek ocenilo v višini 10,5 % (torej srednjo vrednost) ravnalo pravilno, podrobnejša obrazložitev ni bila potrebna in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi bilo potrebno v konkretni zadevi pri stroškovni odločitvi na podlagi uspeha v pravdi, izračunati tako stroške tožeče, kot tožene stranke in jih nato ob upoštevanju uspeha posamezne stranke ustrezno pobotati. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. To je izračunalo stroške tožene stranke in jih odmerilo v višini 1.547,07 EUR, kar ni izpodbijano. Tožeča stranka je v postopku uspela z 17,88 % (10,50 % po temelju in 25,26 % po višini), tožena pa torej z 82,12 %. Ob upoštevanju uspeha tožene stranke, stroški tožene stranke, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka znašajo 1.270,45 EUR. Stroške tožeče stranke pa predstavljajo: nagrada za postopek na prvi stopnji, pri čemer se nagrada za postopek v prvotnem sojenju všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (409,50 EUR, 4. točka 3. opombe 3. dela Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT), nagrada za narok v prvotnem postopku in nagrada za narok v ponovljenem postopku (dvakrat po 378,00 EUR), ter nagrada za postopek s pravnimi sredstvi (504,00 EUR). Poleg tega gredo tožeči stranki še materialni stroški v višini 20,00 EUR ter DDV v višini 371,69 EUR, skupaj torej 2.061,19 EUR, 17,88 % stroškov pa znaša 368,54 EUR (zmotno je stališče pritožbe, da je treba pri tem prišteti tudi sodne takse, ki jih je bil tožnik oproščen – glej 2. in 3. odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 901,91 EUR, torej 645,16 EUR manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje v tem delu (3. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo in višino pravdnih stroškov znižalo za 645,16 EUR (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je iz že navedenih razlogov in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, torej delno glede pravdnih stroškov, medtem ko glede glavne stvari ni uspela, zato glede na dosežen uspeh sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).