Jedro

Nujni vstop v stanovanje po prvem odstavku 218. člena ZKP kot razlog za izključitev protipravnosti pri kaznivem dejanju po tretjem in prvem odstavku 141. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbama zagovornika obdolženega V.F. in zagovornika obdolženega N.M. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

1. obdolženi V.F. ter obdolženi N.M.(oba z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostita obtožbe, da sta neupravičeno vstopila v tuje stanovanje, dejanje pa sta storila kot uradni osebi z zlorabo uradnega položaja s tem, da sta dne 13. 11. 2009 okoli 20.00 ure kot policista Policijske postaje P. brez zakonitega razloga in brez dovoljenja lastnika vstopila v stanovanje M. na P., V. pri P., in sicer je najprej V.F. odprl vhodna vrata stanovanja, stekel po stopnicah, odšel v dnevno sobo in pogledal še v otroško sobo, zatem pa je v stanovanje vstopil tudi policist N.M. in S.M. na njeno vprašanje, če ima „nalog“ odrinil, pri tem pa sta se v stanovanju zadržala nekaj minut, s čemer bi naj storila vsak eno kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem in prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka pred pritožbenim sodiščem in pred sodiščem prve stopnje obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče ... je kot sodišče prve stopnje obdolženega V.F. in obdolženega N.M. vsakega zase spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem in prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima izreklo pogojni obsodbi, v katerima je vsakemu določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolženca plačati še stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Hkrati je bil obdolženi N.M. po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri bi naj storil še kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je bilo v tem delu po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun. Navedeno je bilo storjeno s sodbo I K .../2010. 2. Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu, sta se pritožila zagovornika obeh obdolženih zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obdolženega N.M. pa še (neobrazloženo) zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o stroških kazenskega postopka. Identično predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca vsakega zase obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višji državni tožilec v mnenju z dne 30. 3. 2011 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Obdolžena in njuna zagovornika na mnenje niso odgovorili.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sta pritožbi utemeljeni.

5. Ne sicer v delu, ko pritožnika uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ne v delu, ko sklicujoč se na razporeditev prostorov na naslovu P., potem na privolitev V.M. ter na nevarnost za prebivalce hiše na tem naslovu, uveljavljata kršitev kazenskega zakona. Prvih pritožnika nista niti obrazložila, zapovedani preizkus po 383. členu ZKP pa jih ni razkril. Kršitve kazenskega zakona bi morale imeti ustrezno podlago v ugotovljenih dejstvih, vendar se to niti po presoji pritožbenega sodišča ni zgodilo. Res je sicer, da izpovedba priče S.P. nakazuje na vstop v stanovanje v prepričanju, da gre za skupne prostore, vendar je po drugi strani, glede na ugotovitve z ogleda kraja dejanja, s priloženim albumom fotografij in zlasti glede na izpovedbo priče S.M. jasno, da so se za vhodnimi vrati, čeravno v večstanovanjsko hišo, nahajali zasebni prostori. Podobno velja za privolitev, ki jo je priča V.M. kot zatrjevani privolitelj zanikal, medtem ko konkretne nevarnosti iz 47. člena Zakona o policiji, še zlati za ljudi in premoženje v predmetnem stanovanju niti obdolženca v njunih zagovorih nista omenjala.

6. Imata pa zato pritožnika prav, ko v pritožbeni obrazložitvi nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje o neizkazani materialnopravni podlagi za posredovanje obdolženih ter ko posledično zatrjujeta procesnopravno upravičenost njunega vstopa v navedeno stanovanje.

7. Zagovora obeh obdolženih v smeri osumljenosti D.M. za kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 sta namreč različno od istovrstne ocene sodišča prve stopnje tudi glede srečanja s traktorjem, ki po opisu ustreza položajem iz četrte alineje navedenega odstavka, v zadostni meri konkretizirana. Kaj več je praviloma mogoče terjati le za utemeljenost suma, ki pa je že stvar prehoda iz predkazenskega – pretežno državno tožilskega in policijskega postopka v kazenski – sodni postopek. Razen tega sta zagovora obdolženih v tem delu medsebojno skladna, glede vožnje D.M. v smislu prekoračene hitrosti, pa se skladata z njegovo izpovedbo in z vsebino uradnega zaznamka o poslušanju posnetkov pogovorov policistov. Po drugi strani je res, da obdolženca D.M. nista ovadila, vendar je vprašanje, koliko sta to bila z ozirom na njuni hierarhični položaj v policiji dolžna storiti, če je že prezreti, da so praktično iste ugotovitve spremljale ves predkazenski postopek in postopek, sprožen s pritožbo S.M., ter da kljub temu ustrezna poizvedovanja v smeri zgornjega kaznivega dejanja, vsaj po podatkih tega kazenskega postopka niti s strani drugih policistov niso bila opravljena.

8. Po prvem odstavku 218. člena ZKP smejo policisti tudi brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel. Gre za tako imenovani nujni vstop v stanovanje, ki kot rečeno v obravnavanem primeru ni bil utemeljen v privolitvi V.M., ker ta ni bila izkazana, ampak v kaznivemu dejanju primerni zasačenosti ter v iskanju zatočišča pred kazenskim pregonom, ki sta takšen vstop obdolženima kljub šele kasneje izdanemu potrdilu dovoljevala. Očitana odsotnost zakonskega razloga potemtakem ni podana in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje, skladno z izrekom spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP).

9. Izrek o stroških kazenskega postopka pred pritožbenim sodiščem in sodiščem prve stopnje temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvim odstavkom 96. člena ZKP in je posledica obrazložene odločitve.