Jedro

V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo (dejansko stanje), da je tožena stranka ukinila transportno dejavnost in skupaj z delavci ustanovila novo gospodarsko družbo. S to novo gospodarsko družbo je sklenila sporazum o prevzemu delavcev, ki je tem zagotavljal delovno razmerje za nedoločen čas in razporeditev, ki je ustrezala njihovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, zagotovljene pa so imeli tudi najmanj takšne pravice, kot pri toženi stranki. Tožena stranka je novo ustanovljeni družbi zagotovila vse osnovne pogoje za delovanje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko je sicer namesto splošnega akta pogoje prevzema delavcev določil sklenjen sporazum, ko je šlo za ukinjanje dejavnosti in posledični prevzem delavcev v gospodarsko družbo, ki je to dejavnost prevzela, tudi če ne upoštevamo dejstva, da so vsi revidenti neposredno sodelovali pri ustanavljanju nove gospodarske družbe in z novoustanovljeno gospodarsko družbo celo sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, ni razlogov za zaključek, da je bil sporen prevzem delavcev nezakonit.

Izrek

1. Revizije tožnikov P.B., E.L., V.M., M.P., B.S. in F.T. se zavrnejo.

2. Reviziji tožnika D.G. se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Revizijski stroški D.G. so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

V reviziji odvetnice V.Z. je bil kot tožnik naveden tudi Š.S. Ker je odvetnica sodišču sporočila, da ji ta tožnik kljub večkratnim pozivom ni podpisal pooblastila za vložitev revizije, ga sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 98. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ni štelo za revidenta.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, da se kot nezakoniti razveljavijo dokončni sklepi tožene stranke o razporeditvi tožnikov v novo ustanovljeno podjetje T. d.o.o. M., in posledično tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožnike pozvati nazaj na delo in jim za sporno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbe tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložilo sedem tožnikov, ki so uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

V prvi reviziji, ki jo je za šest tožnikov: B., L., M., P., S. in T. vložila odvetnica Z. je navedeno, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nasprotja pa so tudi v sami obrazložitvi sodbe. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, ali je šlo za ukinjeno dejavnost transporta pri toženi stranki in prenos te dejavnosti na drugo gospodarsko družbo, vprašljiva pa je tudi pravilnost določitve delavcev, ki naj bi bili razporejeni v novo družbo. Ker v sodbi ni razlogov za odločitev, to pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni bilo postopka ugotavljanja presežnih delavcev, je bilo pri spornih razporeditvah zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizija je navajala tudi postopke in dejstva v zvezi z ustanovitvijo nove gospodarske družbe, ker po njenem mnenju niso bili v skladu z materialnim pravom, niti niso izpolnjevali pričakovanj delavcev. Že ob ustanovitvi je bilo tudi jasno, da družba na način, kot je bila ustanovljena, ni bila sposobna zagotavljati trdnosti zaposlitve.

Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi.

Revizija tožnika G. prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ni zavzela stališča do zatrjevanega dejstva, da je bil ta tožnik v času razporeditve sindikalni zaupnik in kot tak brez lastne privolitve ni mogel biti razporejen k drugemu delodajalcu.

Navaja tudi, da ni bilo pogojev za razporeditev delavcev po določbi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ker v času sprejemanja sklepov ni bilo sprejetih ustreznih aktov. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizije tožnikov, razen revizije D.G., niso utemeljene.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče revizije v delu, kjer se vsebinsko izpodbija dejansko stanje, ni obravnavalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo v zvezi z revizijo D.G. Iz določbe 15. člena ZTPDR, na kateri temeljijo sporne razporeditve tožnikov, izhaja, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Ker v času odločanja tožene stranke še ni veljala določba 11. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93), ki je določala pogoje za prevzem v drugo organizacijo, je morala tožena stranka imeti določene pogoje v svojih splošnih aktih, saj so le tako lahko bile v postopku vsem delavcem zagotovljene enake možnosti. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo (dejansko stanje), da je tožena stranka ukinila transportno dejavnost in skupaj z delavci ustanovila novo gospodarsko družbo. S to novo gospodarsko družbo je sklenila sporazum o prevzemu delavcev, ki je tem zagotavljal delovno razmerje za nedoločen čas in razporeditev, ki je ustrezala njihovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, zagotovljene pa so imeli tudi najmanj takšne pravice, kot pri toženi stranki. Tožena stranka je novo ustanovljeni družbi zagotovila vse osnovne pogoje za delovanje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko je sicer namesto splošnega akta pogoje prevzema delavcev določil sklenjen sporazum, ko je šlo za ukinjanje dejavnosti in posledični prevzem delavcev v gospodarsko družbo, ki je to dejavnost prevzela, tudi če ne upoštevamo dejstva, da so vsi revidenti neposredno sodelovali pri ustanavljanju nove gospodarske družbe in z novoustanovljeno gospodarsko družbo celo sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, ni razlogov za zaključek, da je bil sporen prevzem delavcev nezakonit. Izpodbijana sodba res nima, kar ji očita revizija, navedenih razlogov o tem, zakaj in na kakšni pravni podlagi je lahko bil zakonito razporejen v novo ustanovljeno gospodarsko družbo tožnik D.G., ki je bil sindikalni zaupnik, saj je glede na določbe 36. c člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) užival določeno zaščito, kar je po mnenju revizijskega sodišča v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za odločilno dejstvo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizije tožnikov, razen G., v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo, G. reviziji pa je v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša nanj in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče sklepalo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).