Jedro

Tožnik je spornega dne prišel na delo pod vplivom alkohola. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita (1. točka) ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 7. 2013 ni prenehalo in še vedno traja (2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo od 30. 7. 2013 dalje ter mu za čas od 30. 7. 2013 do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečne zneske bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega devetega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka, v roku 8 dni od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (4. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo (v pritožbi sicer zmotno navede, da tožena stranka izpodbija sodbo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali da opravi novo glavno obravnavo in ugodi zahtevku ter da se tožniku povrnejo stroški pritožbenega postopka. Navaja, da se je tožnik zavedal, da je storil napako, ki pa ni bila usodna in je bila tudi edina, saj v vseh letih dela pri toženi stranki napake ni storil. V zagovoru je 5. 7. 2013 pojasnil, da močno obžaluje svoje dejanje ter da ni alkoholik, niti nima težav z alkoholom. Sodišče je v zvezi z navedenim zaslišalo pravnico tožene stranke A.A., ki je evidentno pričala v korist tožene stranke, saj je pri njej še vedno zaposlena. Pravnica tožene stranke nima pravice, da tožnika oceni kot alkoholika, ki potrebuje zdravljenje. Tožnik je bil pripravljen storiti vse, da obdrži svojo službo. Tako je še isti dan obiskal bolnišnico B. in se pri dr. C.C. naročil na specialistični pregled za 16. 9. 2013 ob 10.00 uri. Potrdilo o tem je dostavil tudi toženi stranki, kjer mu je bilo zagotovljeno, da bo vse urejeno, da bo v redu in da hujšega ukrepa ne bodo sprejeli, sploh sedaj, ko je naročen na pregled. Dejstvo tudi je, da pri toženi stranki ni nastala nikakršna škoda, saj tožnik z delom sploh ni pričel, torej tudi škoda ne bi mogla nastati. Povsem subjektivna je ocena D.D., ki je poleg tega še nekoliko starejši delavec in mogoče fizičnih naporov ni več sposoben tako dobro prenašati. Sodišče je slepo sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo zaupanje zgolj z enim dogodkom porušeno. Tožnik ni nikoli kršil svojih pogodbenih in drugih obveznosti, ampak je vsa ta leta spoštoval in izpolnjeval prav vse svoje delovne obveznosti. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da bo tožnik, ki je starejši od 35 let zelo težko našel novo zaposlitev. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik dne 1. 7. 2013 prišel na delo pod vplivom alkohola in je bil na delu prisoten pod vplivom alkohola. Rezultat alkotesta je pokazal 1,22 promila alkohola v izdihanem zraku ter je zaradi opitosti tožnik tudi izgubil zavest in bil s pomočjo spremstva odpeljan domov. Pritožbena navedba, da tožnik teoretično ni bil pijan na delovnem mestu, saj še ni pričel z delom, je nedopustna pritožbena novota in tudi popolnoma neutemeljena navedba. Že sam prihod na delo pod vplivom alkohola je nedopusten. Pogodba o zaposlitvi v 1. alineji drugega odstavka 11. člena izrecno določa, da je prihod na delo pod vplivom alkohola hujša kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Tožnik je že s tem, ko je dne 1. 7. 2013 prišel na delo pod vplivom alkohola kršil navedeno določbo pogodbe. Tožnik je pokazal nekritičen odnos do kršitve in s svojim ravnanjem ogrozil lastno življenje, življenje sodelavcev ter ogrozil premoženje tožene stranke. Tožnik je bil vodja pri toženi stranki in bi moral biti vzgled preostalim delavcem in bi celo moral ostale delavce nadzirati ali so prihajali na delo pod vplivom alkohola oz. ali so na delu prisotni pod vplivom alkohola. Dejstvo, ali je šlo za tožnikov prvi prekršek ali ne, je nerelevantno, pri čemer je delodajalec izgubil vsako zaupanje vanj ter nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče pod nobenimi pogoji. Toleranca pri zlorabi alkohola enostavno ni dopustna in ni nobenih izjem. Potrebna je samo ena napaka, nezbranost in posledica je lahko usodna (smrt oz. poškodba).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in predlaganih prič E.E., D.D. in A.A. zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 21/2013 - ZDR-1).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ne bi smela podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz razloga, ker je tožnik priznal svojo napako, da je prišel na delo pod vplivom alkohola, ter da je to njegova edina napaka, ki jo je v vseh letih storil pri toženi stranki, pri čemer tožnik ni alkoholik. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik imel s toženo stranko podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja linije za mešanje zmesi, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik 1. 7. 2013 prišel na delo pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Pri tožniku so bili vidni zunanji znaki alkoholiziranosti kot naslanjanje na ograjo, podpiranje delavca s strani sodelavcev, izguba zavesti, pri čemer je tožena stranka tožniku nudila tudi prvo pomoč in nato izvedbo alko-testa, ki je ob 6.30 pokazal 1,22 promila alkohola v zraku. Tožnik je bil tudi odstranjen z dela. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik teoretično ni bil pijan na delovnem mestu, saj z delom sploh še ni pričel, ter da toženi stranki ni nastala škoda. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, 11. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi izrecno navaja kršitev pogodbenih obveznosti, ki pomenijo podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Med hujšimi kršitvami, zaradi katerih delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, je izrecno naveden prihod na delo pod vplivom, vnos ali uživanje alkohola, mamil, drugih psiho-aktivnih sredstev oz. odklonitev, nespoštovanje navodil pri alko-testu ali drugih oblikah preizkusa psihofizičnega stanja delavca. Dejstvo je, da je tožnik prišel na delo pod vplivom alkohola, kar niti ni prerekal ne pri zagovoru, niti v sodnem postopku, torej glede na določila pogodbe niti ni potrebno, da bi fizično pričel z delom. Tožnik je bil kot vodja predpostavljeni drugim delavcem in je prav on imel nalogo kontroliranja in sledenja drugih delavcev, ali morda delo ne opravljajo pod vplivom alkohola. Tožnik je nenazadnje kršil tudi 35. člen ZDR-1, ki predpisuje spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je s svojo alkoholiziranostjo bilo ogroženo tako njegovo zdravje kot zdravje ostalih sodelavcev in bi lahko prišlo do poškodbe pri delu. Dejstvo, da ni prišlo do škode, niti ni pomembno. Tako je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pri tem tudi upoštevaje 109. člen ZDR-1, ki kot pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kljub temu, da je bil tožnik predhodno vesten, pošten, priden in zanesljiv delavec, je bilo njegovo ravnanje takšno (zaradi opitosti se ne spominja dogodka, ter da je neke vrste nadrejeni delavec, ki mora kontrolirati ostale delavce in mora biti kot tak zgled ostalih), da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da s tožnikom nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pri čemer tožena stranka zaposluje 1.400 delavcev in si ne more privoščiti, da bi imela različna merila za delavce in bi dopuščala spreglede takšnih dejanj. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu navajanju, da sodišče ni upoštevalo, da bo tožnik, ker je starejši od 35 let, težko našel novo zaposlitev. Navedene okoliščine ni mogoče upoštevati pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.