Jedro

S sklenitvijo dednega dogovora je med dedičema, ki sta dogovor sklenila, nastalo obligacijsko razmerje (z izjavo volje na zapisnik in podpisom), nastala je torej pogodba civilnega prava, ki je lahko predmet izpodbijanja v pravdnem postopku, s pritožbo pa dedič razveljavitve dogovora (na kar očitno meri pritožba) ne more doseči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju odločilo, da se deduje na podlagi zakona po pokojnem, pri čemer je za dediče razglasilo vdovo A.Z., sina B.Z. in sina A.Z., vsak do 1/3 zapuščine, in ker je ugotovilo, da je dedinja A.Z. svoj dedni delež odstopila sodediču B.Z., le-ta deduje 2/3 zapuščine (točka I. izreka); nadalje je v točki II. izreka ugotovilo obseg zapuščine; v točki III. izreka kakšna je čista vrednost zapuščine; ter v točki IV. izreka zapisalo med dedičema B.Z. in A.Z. sklenjen dedni dogovor, in sicer, da B.Z. prevzame pokojniku do 1/2 solastne nepremičnine, parc. št. 319/0, 317/1, 316/2 in 317/2, traktor ter denarna sredstva in delnice, vse do celote, dedič A.Z. pa si izgovori na zgoraj navedenih nepremičninah zase in za svoje pravne naslednike služnostno pravico dosmrtnega stanovanja v sobi v stanovanjski hiši na naslovu G. 12, v kateri že sedaj živi, ter souporabo vseh skupnih prostorov (kuhinje, sanitarnih prostorov, kopalnice, dnevne sobe in hodnika), prosto gibanje po vseh nepremičninah, prost prihod in odhod, prosto sprejemanje obiskov, skupno hrano pri isti mizi, nezaprtem kruhu in pijači ter v primeru bolezni in starostne onemoglosti še dodatno čiščenje sobe, pranje in likanje osebnega in posteljnega perila ter obleke, primerno hrano in nego, prevoze k zdravniku in preskrbo z zdravili, vse proti plačilu sorazmernega dela obratovalnih stroškov (voda, elektrika, kanalizacija, smeti in davek na nepremičnine ter davek na uporabo stavbnega zemljišča in sorazmernega dela stroškov (prehrane), pri čemer dedič B.Z. dovoljuje, da se zgoraj navedene pravice zavarujejo z vpisom v zemljiško knjigo pri pokojniku do polovice solastnih parcel; nadalje je v točki V. izreka odločilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zemljiška knjiga pri citiranih nepremičninah na 1/2 solastnem deležu pokojnika vknjiži lastninsko pravico na dediča B.Z. do celote ter v korist A.Z. služnostna pravica dosmrtnega stanovanja; v točki VI., VII. in VIII. odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju KDD, C.K.D.D. d.d. oziroma vsakokratnemu upravljalcu delnic pokojnega naroča, da prenese lastništvo delnic na dediča B.Z. do celote, P.B.S. d.d., da izplača denar, naveden v točki II. sklepa dediču B.Z. do celote ter Upravni enoti, da prenese lastništvo traktorja na dediča B.Z. do celote.

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno laično pritožbo dedič B.Z. (pritožnik). Navaja, da se je dedič A.Z. s pisno izjavo z dne 4. 5. 2015 odpovedal dediščini, le-ta pa je vsebovala vse elemente iz 208. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ker je nepreklicna, je ni bilo mogoče iz zapuščinske obravnave izločiti (170. člen ZD), slednje pa tudi ne izhaja iz zapisnika, vse pa je bistveno vplivalo na potek zapuščinske obravnave. Nadalje opozarja, da so dediči pred obravnavo dosegli dedni dogovor. Po 32. členu ZD je zaradi vlaganj v nepremičnino upravičen do zmanjšanja vrednosti čiste zapuščine v višini 7.855,88 EUR; 3.500,00 EUR zaradi pomoči pri oskrbovanju pokojnega očeta v letih 2011, 2012 in 2013; 2.500,00 EUR za skrb za vzdrževanje stanovanjske hiše ter vzdrževalnih opravil po neurju 2008, v katerem je bila stanovanjska hiša močno poškodovana, nadalje pa še 1.170,00 EUR, kar je 2007 posodil pokojnemu očetu za nakup 39 delnic GRV po ceni 30,00 EUR, skupno torej 15.025,88 EUR. Sodišče mu v dednem dogovoru med drugim nalaga dosmrtno nego bratu, pri tem bi moralo sodišče upoštevati vsa dejstva in objektivne okoliščine, vključno z upoštevanjem, da gre v bistvu za odplačen pravni posel, ki mora biti v času nalaganja enakovreden dednemu deležu preživljanca, kar pa to nikakor ni. Sodišče nadalje z vpisom na njegov dedni delež omejuje dediču pravico do zasebne lastnine in razpolaganja s premoženjem v nasprotju s 33. členom Ustave Republike Slovenije, v nobenem primeru pa vknjižba ne more presegati 1/3 čiste vrednosti zapuščine. Glede na objektivne okoliščine prevzema samo obveze, ki izhajajo iz podpisane pisne izjave dediča A.Z. z dne 4. 5. 2015. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da bi moralo sklep o dedovanju odpraviti v šestih mesecih od prejema zadeve, to je storilo po več kot devetnajstih mesecih. Prilaga listinska dokazila, vključno z izjavo o odpovedi dediščine z dne 4. 5. 2015. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so bile uporabljene na podlagi 163. člena ZD.

5. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je zapuščinsko sodišče pravilno, ker pokojni ni napravil oporoke, uvedlo dedovanje na podlagi zakona. Razpisalo je zapuščinsko obravnavo, ki je bila opravljena dne 4. 5. 2015 in na katero so pristopili vsi zakoniti dediči, tako pokojnikova vdova, kot tudi njegova sinova Bogdan (pritožnik) in Anton. Izjavili so, da zapustnik ni napravil oporoke, zakoniti dediči so kot dediči prvega dednega reda dedovali po enakih dednih deležih, torej vsak do 1/3 zapuščine, pri čemer je vdova svoj dedni delež odstopila sinu, dediču B.Z. (pritožniku), nato pa sta si oba sinova kot dediča zapuščino razdelila (pri tem med dediči ni bil sporen obseg zapuščine) tako, da je celotno zapuščino dedoval dedič B.Z., njegov brat A.Z. pa si je izgovoril le dosmrtno služnostno pravico stanovanja, kar vse sta dediča zapisala v dednem dogovoru, ki sta ga na naroku tudi podpisala.

6. Pritožnik je k pritožbi priložil pisno izjavo z dne 4. 5. 2015 o odpovedi dediščine dediča A.Z., in sicer v kopiji, sklicujoč se pri tem na to, da je bilo to dejstvo znano že na zapuščinskem naroku, zato sodišče izjave o odpovedi dediščine neupravičeno ni upoštevalo.

7. Sodišče druge stopnje je po pregledu zapuščinskega spisa ugotovilo, da v spis izjava dediča A.Z. ni bila predložena, predložil jo je šele pritožnik v pritožbi. Na opravljenem naroku dne 4. 5. 2015, ki je bil edini narok v tem zapuščinskem postopku, so bili navzoči vsi trije zakoniti dediči, tudi dedič A.Z., ki pa se dedovanju ni odpovedal, temveč je svoj dedni delež sprejel, namesto deleža v naravi pa si nato v razmerju do sodediča (pritožnika) izgovoril osebno služnost, o čemer sta dediča sklenila dedni dogovor.

8. Prav tako je iz zapisnika o zapuščinskem naroku razvidno, da je bil ugotovljen obseg zapuščine, ki med dediči ni bil sporen. Dedič B.Z. ni zahteval izločitve iz zapustnikovega premoženja v smislu 32. in 33. člena ZD. Zato vsa pritožbena izvajanja v smislu zatrjevanih vlaganj v nepremičnino in terjatve do zapuščine predstavljajo pritožbene novote, saj jih pritožnik prvič izpostavlja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne pojasni, zakaj jih ni uveljavljal pravočasno v postopku na prvi stopnji (najkasneje na opravljenem zapuščinskem naroku). Ker pritožbene novote niso dopustne in so kot take neupoštevne v pritožbenem postopku, je pritožba v tem obsegu neutemeljena (prvi odstavek 337 člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje mora pri tem še pojasniti, kaj pomeni dedni dogovor, ki ga sklenejo dediči pred sodiščem. Gre za dogovor o delitvi dediščine, ki ima enake učinke kot sodna poravnava (321. člen ZPP). Dogovor o delitvi dediščine je v dispoziciji strank. V obravnavanem primeru je bil sklenjen pred zapuščinskim sodiščem in ima zato moč sodne poravnave. To pa pomeni, da če se stranke tega dogovora kasneje z njim ne strinjajo, morajo vložiti ustrezno pravno sredstvo za izpodbijanje le-tega (tožbo), s pritožbo pa dogovora ne morejo izpodbiti oziroma razveljaviti.1

10. Dediča sta se sporazumno dogovorila o delitvi in načinu delitve dediščine. Zapuščinsko sodišče je njun sporazum zapisalo v sklep o dedovanju skladno z določbo tretjega odstavka 214. člena ZD. S sklenitvijo dednega dogovora je med dedičema, ki sta dogovor sklenila, nastalo obligacijsko razmerje (z izjavo volje na zapisnik in podpisom), nastala je torej pogodba civilnega prava, ki je lahko predmet izpodbijanja v pravdnem postopku, s pritožbo pa dedič razveljavitve dogovora (na kar očitno meri pritožba) ne more doseči. 11. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, in ker v postopku na prvi stopnji niso bile storjene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj le-ti niso bili priglašeni.