Jedro

Po prepričanju revizijskega sodišča je izvedenec klinično psihološke stroke kot strokovno usposobljena oseba primernejši za ugotavljanje želja in nagibov še niti sedemletnega otroka kot pa sodišče, ki s takim znanjem (praviloma) ne razpolaga, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v otrokovo korist, ko tedaj šest in pol - letnega otroka ni vabilo na neformalni razgovor, pač pa je otrokovo mnenje obravnavalo v okviru ugotovitev in zaključkov izvedenca. S tem je bila tudi otroku zagotovljena možnost vplivati na odločitev sodišča. V nasprotju s koristmi otroka bi bilo, če bi se ga še dodatno obremenjevalo, utrujalo in izpostavljalo še bolj, kot ga je izpostavila že sama razveza pravdnih strank, njuna dejanska ločitev in njuni skrhani odnosi. Prav tako ni v korist otroka izpostavljanje psihičnim pritiskom in občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vpliva na to, komu ga bo sodišče dodelilo. Zagotavljanje otrokove koristi je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in velja tako za starše kot tudi za sodišče, upoštevati pa jo je potrebno v vseh primerih, v katerih je otrok udeležen, ne glede na to, ali je v normi, ki razmerje ureja, to izrecno poudarjeno ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Mladoletno hčer K. F. (roj. 11.9.1999) je dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Tožniku je naložilo plačevanje preživnine v višini 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR). Nazadnje je sodišče odločilo še o stikih toženca in hčere. Glede na to, da je tožnik v postopku zahteval dodelitev hčere in ustrezen denarni znesek preživnine zanjo, je sodišče zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in izpodbijano sodbo potrdilo, razen v delu glede stikov v 3. alinei 4. točke izreka sodbe, ki se nanašajo na počitnice, kjer je odločitev razveljavilo.

Tožnik je vložil revizijo proti drugostopenjski sodbi. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da se ne more strinjati z dodelitvijo otroka toženki. Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje z napotki, da se ugotovi želja otroka v času zaključka glavne obravnave ter, da se popolno ugotovi dejansko stanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) je bil izvod revizije vročen nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženka je izrazila prepričanje, da je očitek, da naj bi bilo izvedeniško mnenje staro, neutemeljen. Izvedenec je bil zaslišan na glavni obravnavi, kjer je svoje mnenje še dodatno pojasnil. Stranki na takšne navedbe izvedenca nista imeli pripomb, niti nista predlagali postavitve drugega izvedenca. Po mnenju toženke bi zaslišanje 6-letnega otroka predstavljalo prehudo breme in psihični pritisk.

Tožnik je dne 20.2.2007 priporočeno po pošti vložil še dopolnitev revizije s prilogo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dopolnitev vložena po poteku roka, kajti tožnikovi pooblaščenki je bila sodba sodišča druge stopnje vročena dne 17.10.2006 (vročilnica pod redno številko 90 v spisu). Zato revizijsko sodišče tožnikove dopolnitve revizije ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76-16/2004), Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92) ter Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS št. 26/99). Navedeni pravni akti narekujejo posebno skrb za otroke in upoštevanje otrokove koristi kot glavnega vodila v vseh postopkih v zvezi z otroki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so odločitve nižjih sodišč in utemeljitve odločitev v okvirjih naštetih temeljih pravnih aktov ter so v skladu z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz skrbno opravljenega dokaznega postopka.

Tožnik v reviziji trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugotovilo želje otroka ob zaključku obravnave, ko je bil otrok za to že sposoben. Sedanji rezultati testov bi bili takšni, da bi otrok želel živeti pri očetu. Smiselno meni, da ni nujno, da bi moral zatrjevati, da bi se morala ugotavljati in upoštevati otrokova želja. Sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, Konvencijo OZN o otrokovih pravicah in Evropsko konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ker želje otroka ni ugotavljalo, kar pa je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, tudi če nobeden od staršev tega ne zahteva. Revizijsko sodišče temu ne more pritrditi. ZPP v 410. členu predvideva, da mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Prav ima sicer tožnik, ko trdi, da ni potrebno, da bi moral zatrjevati, da je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice dodelitve. Sodišče mora namreč v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok skladno s 408. členom ZPP. Zaradi varstva otrok lahko senat ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev. Vendar kljub temu zatrjevana procesna kršitev ni podana iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju. Določljivost primarnih dispozicij procesnih pravil je zaradi obličnostne narave sodnega postopka večinoma razmeroma striktna. So pa tudi primeri, ko je zaradi narave pravnega položaja intenzivnost določljivosti procesnega pravila manjša, bolj raztegljiva(1). Obravnavan primer pa je zaradi svoje narave in življenjske občutljivosti še posebej vsebinsko odprt. Sodišču omogoča, da se z vso svojo oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo. Sodišče seveda pri tem ne sme ravnati samovoljno, vendar za kaj takšnega v obravnavanem primeru tudi ni šlo. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve izvedenca, da ima otrok do obeh staršev pozitiven odnos, enako mero naklonjenosti in ljubezni (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje). Po prepričanju revizijskega sodišča je izvedenec klinično psihološke stroke kot strokovno usposobljena oseba primernejši za ugotavljanje želja in nagibov še niti sedemletnega otroka kot pa sodišče, ki s takim znanjem (praviloma) ne razpolaga, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v otrokovo korist, ko tedaj šest in pol - letnega otroka ni vabilo na neformalni razgovor, pač pa je otrokovo mnenje obravnavalo v okviru ugotovitev in zaključkov izvedenca. S tem je bila tudi otroku zagotovljena možnost vplivati na odločitev sodišča. V nasprotju s koristmi otroka bi bilo, če bi se ga še dodatno obremenjevalo, utrujalo in izpostavljalo še bolj, kot ga je izpostavila že sama razveza pravdnih strank, njuna dejanska ločitev in njuni skrhani odnosi. Prav tako ni v korist otroka izpostavljanje psihičnim pritiskom in občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vpliva na to, komu ga bo sodišče dodelilo. Zagotavljanje otrokove koristi je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in velja tako za starše kot tudi za sodišče, upoštevati pa jo je potrebno v vseh primerih, v katerih je otrok udeležen, ne glede na to, ali je v normi, ki razmerje ureja, to izrecno poudarjeno ali ne. Otrokova korist je tudi osrednje načelo in značilnost tako Konvencije ZN o otrokovih pravicah (Ur. l. SFRJ št. 15/90 in Ur. l. RS št. 35/92), kot tudi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Ur. l. RS št. 86/99). Sodišči prve in druge stopnje tako nikakor nista ravnali samovoljno, marveč sta se v skladu z navedeno določbo ustrezno prilagodili okoliščinam konkretnega življenjskega primera. Ob vseh navedenih okoli ščinah je zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Nadalje tožnik trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na zastarelem izvedenskem mnenju, ko so bili na pregledu dne 26.10.2004 opravljeni projekcijski testi. Na naroku dne 9.12.2005 izvedenec ni opravljal nobenih testov, njegovi odgovori so temeljili na pregledu dne 26.10.2004. Meni, da več kot leto in pol starega mnenja ni mogoče uporabiti brez ustrezne dopolnitve in ponovnega testiranja otroka. Sodišče bi moralo dopustiti, da se izvedejo ponovni projekcijski testi. Revizijsko sodišče se s temi trditvami ne strinja. Izvedeni dokazi nikoli ne morejo biti izvedeni v povsem enakem časovnem obdobju kot je dan oziroma trenutek izdaje sodbe. Pomembno je, da gre za ustrezno časovno obdobje. O tem, kaj je ustrezno, pa govorijo vse okoliščine primera. V obravnavanem primeru je odločilnega pomena, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, da je sodišče na naroku dne 9.12.2005 izvedenca dr. P. neposredno zaslišalo, slednji pa je pojasnil, da bi tudi ponovljeni projekcijski testi pokazali enake rezultate. V kolikor pa tožnik dvomi v izvedenčeve metode, revizijsko sodišče poudarja, da so le-te stvar stroke in njenih pravil. Pravila stroke, ki jih izvedenec uporabi v izvedenskem mnenju, niso del materialnega prava, temveč sodijo v spodnjo premiso sojenja, in so zato del na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske podlage. Glede tožnikovih predlogov po ponovitvi dokaza z izvedencem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da mora biti potreba, da sodišče v pravdi ponovi dokaz z izvedencem, utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ni tak razumen razlog, še posebej upoštevaje dejstvo, da je bil postavljeni izvedenec na obravnavi tudi zaslišan ob prisotnosti obeh strank. Res je, da je od razgovora izvedenca s pravdnima strankama in otrokom minilo več mesecev, vendar pa to nikakor ni utemeljen procesni razlog, ki bi sam po sebi narekoval ponovno izvedbo dokazov. Ob takšni predpostavki tovrstni postopki (tj. postopki, v katerih je angažiran izvedenec) nikoli ne bi mogli biti končani, saj je postopek z izdelavo izvedenskega mnenja nujno vezan na potek časa ter se čas izvajanja dokaza in čas izdaje sodbe nikoli ne ujemata. Otrokove koristi bi seveda narekovale ponovno izvedbo dokazov, če bi za to obstajal konkreten razlog. Tak razlog bi bil smiselno enak tistemu, ki terja ponovno odločanje o varstvu in vzgoji otrok (četrti odstavek 421. člena ZPP), to pa je obstoj spremenjenih razmer. V nasprotnem primeru bi raziskovalni dokazni postopek brez takšne razumske omejitve trajal v neskončnost oziroma do otrokove polnoletnosti. To pa brez dvoma ne bi bilo v otrokovo korist, marveč bi bilo z njo v popolnem nasprotju. V obravnavani zadevi ni bila potreba po ponavljanju dokaznega postopka (vključno s ponovnim ugotavljanjem otrokove želje) z ničemer izkazana.

V revizijskem postopku ni več mogoče spodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga se revizijsko sodišče ne bo ukvarjalo s tistimi revizijskimi opisi, ki skušajo omajati dokazno oceno nižjih sodišč ali prepričevati z dejstvi, ki dejansko podlago nižjih sodb presegajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Takšne vrste so revizijske predpostavke o tem, da toženka otroka zdravstveno zanemarja, saj nasprotujejo drugačnim ugotovitvam nižjih sodišč. Revizija se zoperstavlja ugotovitvam o primernosti bivalnih pogojev pri materi ter postavlja pod vprašaj ugotovljeno dejstvo, da menjava okolja za otroka ne bi pomenila posebne škode. Na ta način pa nedovoljeno napada ugotovljeno dejansko stanje, ne pa pravilnosti uporabljenega materialnega prava. Kolikor pa tožnik trditve o pomanjkljivih dejanskih ugotovitvah prikazuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je treba take trditve zavrniti, saj imata sodbi nižjih sodišč razloge o odločilnih dejstvih.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - CSD je dne 8.12.2003 menil, da sta oba starša sposobna skrbeti za otroka, otrok je na oba čustveno navezan, niso mogli ugotoviti, pri katerem od staršev bi imela K. boljše pogoje za nadaljnji razvoj. - Oba starša sta osebnostno primerna in sposobna za vzgojo. Otrok ima do obeh staršev pozitiven odnos, enako mero naklonjenosti in ljubezni. Projekcijski testi, kjer na otroka ni mogoče vplivati, so pokazali nesporno večjo bližino otroka z materjo in večje občutke varnosti ob njej, kar je posledica večjega in čustveno kvalitetnega odnosa med materjo in otrokom v najzgodnejšem obdobju otrokovega razvoja. Izvedenec je predlagal, da sodišče otroka dodeli materi. Dodal je še, da je pomemben tudi spol otroka in možnost identifikacije z osebo istega spola. - Menjava okolja za otroka ne bi pomenila posebne škode. Mati prebiva v stanovanju K. starih staršev in okolja pozna že od malega. K. od 9.9.2005 vsak drugi teden preživlja pri materi, tako da okolje dobro pozna. Menjava šole (končuje 1. razred) ob koncu šolskega leta ne bo predstavljala hujšega posega v K. življenje. - Otrok ima težave s sluhom, ki se popravljajo. Ni mogoče sklepati, da mati hčerino zdravstveno stanje zanemarja ali poslabšuje. Dejstvo, da so bile med letovanjem pozabljene fluorove tablete po oceni sodišča ne predstavlja hude nevarnosti za zdravje otroka. Izvedenec je ugotovil, da je otrok zdrav, čustveno glede na starost stabilen predšolski otrok.

Navedene ugotovitve je upoštevalo tudi drugostopno sodišče. To sodišče je odgovorilo na vrsto ugovorov, ki so podobni ugovorom v reviziji. Vsi ti ugovori so bili obrazloženo zavrnjeni, in kolikor imajo naravo dejanskega stanja, zavezujejo tudi revizijsko sodišče. Tako so navedene dejanske okoliščine neizpodbojna dejanska podlaga za presojo na revizijski stopnji. Tako ugotovljena dejstva tudi po prepričanju revizijskega sodišča utemeljujejo materialnopravni zaključek, da bo za otrokovo korist bolje, če je dodeljen materi.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljena revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Ker tožena stranka s svojim odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi sodišča, je to na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS opr. št. II Ips 943/2006 z dne 1.3.2007