Jedro

S tem, ko je tožena stranka dva odvetnika razrešila zaradi razlogov, ki so na strani tožnice, so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določb desetega in enajstega odstavka 30. člena v zvezi s 43. členom ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo, da se odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 1024/2009-14 z dne 24. 8. 2011 v zvezi z odločbo opr. št. Bpp 1024/2009-6 z dne 23. 10. 2009 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči za tožnico, razreši. V nadaljevanju v izreku še ugotavlja, da se šteje, da tožnici ni bila dodeljena BPP, zato ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo opr. št. Bpp 1024/2009-6 z dne 23. 10. 2009 v zvezi z odločbo št. Bpp 1024/2009-14 z dne 24. 8. 2011. Tožnici se naloži vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v višini 968,28 EUR, izplačanih odvetniku B.B. ter v znesku, ki bo izplačan odvetniku A.A. na podlagi pravnomočnega sklepa o odmeri stroškov, ki se izplačajo iz naslova brezplačne pravne pomoči (3. točka izreka). Tožnica je dolžna prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe glede stroškov za odvetnika B.B. ter v roku 15 dni od prejema pravnomočnega sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški odvetniku A.A., v nasprotnem primeru tečejo zakonske zamudne obresti.

V obrazložitvi je navedeno, da je bila tožnici izdana brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 726/2009, za izvedbo brezplačne pravne pomoči pa je bil najprej določen B.B. Navedeni odvetnik je bil nato z odločbo Bpp 1024/2009-14 z dne 24. 8. 2011 razrešen na podlagi določila desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Za nadaljnjo izvedbo brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik A.A. iz Maribora. Tudi odvetnik Leljak je zaprosil za razrešitev, saj se je tožnica oglasila v njegovi pisarni in podala zahtevo za prenehanje pooblastilnega razmerja, prav tako pa je zahtevala vso dokumentacijo, ki ji jo je tudi predal. Sodišče je tako ugotovilo, da obstoji razlog v skladu z določbo desetega odstavka 30. člena ZBPP, na podlagi katerega postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Enajsti odstavek 30. člena ZBPP določa, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka 30. člena ZBPP in se šteje, da upravičencu ni bila odobrena BPP in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (43. člen ZBPP).

Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila leta 2009 žrtev goljufije in je zato že pet let v dolgovih. Sodišče kljub dokazom v šestih letih še ni končalo primera. Odvetnika je hotela zamenjati zato, ker se je zadeva na sodišču tako dolgo vlekla, čeprav so bila podana vsa dokazila. Naslovno sodišče tožnica sprašuje, zakaj je poleg vsega navedenega sedaj dobila še dodaten znesek v plačilo. Odvetnik dobi brezplačno pravno pomoč plačano od države. Tožnica pove, da dobiva socialno podporo. Ogorčena je, ker glede na to, da je zahtevala samo pravico in resnico, ji je sedaj sodišče poslalo v plačilo novo obveznost. Izpodbijano odločbo smatra kot dodatno kazen.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v desetem odstavku 30. člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postavi drugega. V enajstem odstavku omenjenega člena pa je določeno, da se, če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili podani pogoji za razrešitev odvetnika A.A. ter pogoji za ugotovitev, da se šteje, da tožnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena.

Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz obrazložitve odločbe tožene stranke. S tem, ko je tožena stranka dva odvetnika razrešila zaradi razlogov, ki so na strani tožnice, so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določb desetega in enajstega odstavka 30. člena v zvezi s 43. členom ZBPP. Da razrešen odvetnik v konkretni zadevi ne bi mogel opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenke, izhaja po mnenju sodišča iz podatkov spisa, ki jim tožnica niti ne oporeka. Trditvam odvetnika, da se je tožnica oglasila v njegovi pisarni in zahtevala vso dokumentacijo ter prekinitev pooblastilnega razmerja, tožnica niti ne oporeka, predvsem pa je omenjeno dejstvo potrdila s svojim podpisom. Nedvomno postavljeni odvetnik ob sprejetju preklica pooblastilnega razmerja ne bi mogel opravljati več svoje poklicne dolžnosti v zvezi s tožečo stranko.

Tožnica, za katero je bilo torej ugotovljeno, da je neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč, je dolžna to vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bila oproščena, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 43. člena ZBPP). Tudi po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila glede vračila dodeljene brezplačne pravne pomoči pravilno uporabljena. Dejansko stanje glede višine stroškov in opravljenih pravnih dejanj odvetnika niti ni sporno.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.