Jedro

Ko je pravdni zahtevek po vsebini opredeljen preširoko in presplošno (med drugim vsebuje časovno neomejeno prepoved), predstavlja prehud poseg v toženčevo svobodo izražanja.

Za prisojo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic ne zadostuje obstoj nedopustnega posega, ampak mora biti ugotovljena tudi posledično pravno upoštevna prizadetost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje - v I. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki se prepove objavljati v dnevniku ... ali katerikoli drugi reviji in spletnem mediju, ki ga izdaja, članke o tožnici, v katerih bi se jo opisovalo kot nekoga, ki se za preživljanje ukvarja z erotično masažo oziroma s prostitucijo." - v III. in V. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim se prepoveduje objavo v dnevniku ... ali katerikoli drugi reviji in spletnem mediju, ki ga izdaja toženec, članke o tožnici, v katerih bi se tožnico opisovalo kot nekoga, ki se za preživljanje ukvarja z erotično masažo oziroma s prostitucijo (I. točka izreka) in delno ugodilo zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (III. točka izreka), v preostanku (za 8.000 EUR) pa zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za denarno kazen v višini 10.000 EUR v primeru vsake kršitve (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženec povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 257,12 EUR (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Ugovarja pasivni legitimaciji, saj toženec nima ne pravne osebnosti ne procesne sposobnosti, ni vpisan v sodni register. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v film A. niti ga ni povzelo oziroma zavrnilo v dokaznem sklepu, zato je podana bistvena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedba v delu, da tožnica jemlje zdravila Sanval in Helex, nima podlage v tožbenih trditvah, tožencu pa se s tem jemlje pravico do pisne izjasnitve in obravnavanja sporne trditve, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nekritično sprejelo ta del izpovedbe, čeprav tožnica ni predložila materialnih dokazov, da se je resnično zdravila zaradi psihičnih težav, kdaj naj bi se zdravila in predvsem, da je jemala navedena zdravila. Pri obravnavi škode se sodišče drži zgolj abstraktne razlage, ne da bi konkretno ugotavljalo, ali je zatrjevana škoda verjetna. Ta ni verjetna zaradi preteklosti tožnice, ki se je udejstvovala v medijih kot erotična oseba in sodelovala v porno filmu, se gola fotografirala za revije (npr. P.), s čimer je pokazala, da ji udejstvovanje v prodaji erotike ni tuje in da je ne more prizadeti. Sodišče je prezrlo izpovedbo tožnice, v kateri je izjavila, da je pred sinom ni sram, da je nastopala v porno filmu in da zaradi tega nima slabe vesti. Sodišče mora pri prisoji nepremoženjske škode poglobljeno obravnavati vse okoliščine, v konkretnem primeru pa obtiči že pri ugotovitvi, da je sporni članek objektivno žaljiv, da toženec ni imel razloga, da verjame v resničnost članka in da je sporočen širokemu krogu ljudi, kar lahko škodi tožnici. Glede duševnih bolečin je tožnica zatrjevala, da je članek pri njej povzročil jezo, nemir, nato potrtost in stres, nikoli pa ni zatrjevala, da bi se zaradi tega zdravila. Toženec ocenjuje, da tožnica ni trpela nikakršnih duševnih bolečin, čeprav je sporni članek objektivno lahko posegel v čast in dobro ime povprečnega človeka, toda sam poseg še ni škoda, če ima posameznik do spotikljivih vsebin, ki so v članku, ravnodušen odnos. Sodišče očitno nepravilno enači poseg v čast in dobro ime s škodo, ne da bi presojalo obstoj dejanskih duševnih bolečin pri konkretni osebi. Neutemeljeno navede, da toženec ni imel tehtnega razloga verjeti v resničnost podatkov svojega vira in da tega ni uspel dokazati. Izpostavil je, da se je že pred spornim člankom pisalo, da se tožnica ukvarja z erotično masažo. Tožnica je nedosledno izpovedala, da se že vsaj leto, dve, tri ne pojavlja v medijih, v sodnem spisu pa je sveža fotografija in članek z dne 8. 7. 2014 (B4), torej nekaj mesecev pred glavno obravnavo. Sodišče nekritično sledi trditvi, da je objavljanje fotografij na Facebooku njena zasebna stvar, pri čemer iz dokazov izhaja, da je profil tožnice javen in da javno objavlja svoje fotografije. Posnetek, na katerem sta se tožnica in oseba N. slekla do golega, se poljubljala in otipavala po spolovilih, za navedeno storitev pa je tožnici plačal, je bil dostopen javnosti, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da toženec ni imel razlogov, da bi verjel svojemu viru, da se preživlja z izvajanjem erotičnih masaž in s prostitucijo. O tem pa je bilo govora tudi v članku s strani K. z dne 11. 7. 2013. Na vprašanje, ali ji je N. storitev plačal, se je tožnica izmaknila, češ da gre za njeno zasebno življenje, na vprašanje o resničnosti pa je odklonila odgovor, kar dokazuje, da se ukvarja s prostitucijo. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da toženec ni imel razlogov verjeti v resničnost podatkov svojega vira, zato odpade element protipravnosti. Sodba temelji na objektivnem dejstvu, da bi bila vsebina članka pri veliki večini javnih oseb žaljiva, ne vsebuje pa odločilnega dejstva, to je individualizacije škode, saj tožnica zelo odstopa od povprečnih javnih oseb, odmerjena škoda pa ni skladna z njenim siceršnjim ravnanjem in odnosom do poklicne erotike. Sodišče je površno obravnavalo zbrane dokaze in enostransko ugotovilo dejansko stanje in kljub navedbi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prisodilo odškodnino, ki je določena v nasprotju z njenim namenom.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ugovor pasivne legitimacije je utemeljen, saj je sodišče v uvodu izpodbijane sodbe navedlo toženo stranko, ki ni pravna oseba in torej ne more biti nosilka pravic in dolžnosti (76. člen ZPP). Zato je podana absolutna kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo glede na njeno naravo pritožbeno sodišče lahko sámo odpravi (tretji odstavek 354. člena ZPP). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnica po pozivu sodišča ustrezno popravila naziv in naslov toženca v tožbi tako, da je navedla pravno osebo s pravilnim sedežem družbe, sodišče prve stopnje pa je to spregledalo in v uvodu navedlo prvotne (napačne) podatke. Pritožbeno sodišče je zato v uvodu te odločbe zapisalo naziv in naslov toženca, kot ga je tožnica navedla v popravi tožbe z dne 27. 5. 2014 (list. št. 32 spisa).(1)

6. Sodišče z ugotovitvijo, da tožnica jemlje zdravila Sanval in Helex, ni odločilo mimo trditvene podlage, zato ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. in z 212. členom ZPP.(2) Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je bila zaradi objavljenega zapisa prizadeta in da je pri njej povzročil nemir in stres, zaslišana na naroku, pa je te navedbe konkretizirala. Neživljenjska in tudi nesmotrna bi bila zahteva, da bi stranka morala navesti vse, kar bo povedala kasneje.(3)

7. Tožnica je zahtevala prepoved objave člankov v medijih toženca, v katerih bi se jo opisovalo kot nekoga, ki se za preživljanje ukvarja z erotično masažo oziroma s prostitucijo (134. člen OZ) in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v njene osebnostne pravice v višini 10.000 EUR (179. člen OZ), ker je toženec dne 17. 4. 2014 v mediju ... na naslovnici objavil fotografijo tožnice s pripisanim naslovom „...“ (trditve), v samem članku pa je navedeno, da naj bi se tožnica „še vedno ukvarjala z erotičnimi masažami, redno pa naj bi delala na ..., kjer moški lahko dobijo ne le masažo, ampak tudi seks“.

8. V skladu s 134. členom OZ ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši kakšna njegova osebnostna pravica. Za utemeljenost zahtevka mora tožnik dokazati obstoj konkretne nevarnosti, da bo toženec (ponovno) kršil njegove osebnostne pravice. Zahtevku je torej mogoče ugoditi le, če in kolikor je v njem opisano ravnanje nedopustno. Odločitev o utemeljenosti prepovednega zahtevka, ki se nanaša na objave v tiskanih medijih, mora zato temeljiti na presoji, ali je ob upoštevanju svobode tiska in z njo povezane svobode izražanja zatrjevani poseg v osebnostne pravice dopusten. Zahtevku, v katerem prepovedano ravnanje obsega tudi dovoljene oblike in vsebine objav v medijih, ni mogoče nuditi pravnega varstva.(4)

9. Tak je zahtevek, ki ga je postavila tožnica. Pisanje o tožnici kot nekom, ki se za preživljanje ukvarja z erotično masažo oziroma s prostitucijo, samo po sebi ni nedopustno. Zahtevek je po vsebini opredeljen preširoko in presplošno, saj nima nikakršne zveze s konkretnim posegom v tožničine osebnostne pravice, ki je predmet presoje, oziroma z okoliščinami primera.(5) Tudi s časovnega vidika gre za neomejeno prepoved. Ker gre za prehud poseg v svobodo izražanja, tožnica ni upravičena do zahtevanega pravnega varstva, kar pomeni, da prepovedni zahtevek ni utemeljen. Glede na ustaljeno stališče sodne prakse, da je oblikovanje tožbenega zahtevka praviloma stvar tožnika, materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Ne gre namreč za primer napačno ali nejasno formuliranega zahtevka, ki bi ob njegovi popravi narekoval ugoditev zahtevku, niti za kompleksno pravno zadevo ali zadevo, v kateri bi sodna praksa dopuščala drugačne oziroma različno oblikovane zahtevke.(6)

10. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: nedopustno (protipravno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in odškodninska odgovornost. Odsotnost ene od njih narekuje njegovo zavrnitev.

11. Sporen je zapis, da se je tožnica v času objave članka ukvarjala z erotičnimi masažami in delala na ..., kjer obstaja prostor, v katerem moški lahko dobijo ne le masažo, ampak tudi seks, ki ga je toženec utemeljil na dejstvu, da se je tožnica redno vozila v tamkajšnji lokal. Sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina članka oziroma zapisa objektivno žaljiva, pri čemer je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen zapisanega.(7) Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da je toženčev zapis objektivno žaljiv, saj pri povprečnem bralcu(8) ustvarja vtis, da se tožnica ukvarja z erotično masažo in prostitucijo, kar ni častno in ugledno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je ukvarjanje z erotično masažo oziroma s prostitucijo, izhajajoč iz običajnih norm obnašanja in običajev, ki veljajo v tem okolju, tudi družbeno nesprejemljivo. Zato je zapis, da nekdo to počne, objektivno gledano žaljiv. Pritožnikove navedbe, da zaradi tožničine preteklosti in njenih dotedanjih ravnanj zapisi niso žaljivi, so torej neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je bilo toženčevo ravnanje nedopustno. Izpodbijana sodba izhaja s pravilnih izhodišč, oblikovanih v sodni praksi, o protipravnosti posegov v čast in dobro ime in jih – glede na to, da jim pritožba ne oporeka – ni treba ponavljati. Pravilno je stališče sodbe, da od toženca, ki je z zapisom uresničeval svobodno izražanja, ni treba zahtevati dokaza resničnosti, ampak zadošča njegova dobra vera, da je objavljena vsebina resnična. Pravilnosti zaključka sodbe, da z zgolj posplošenim sklicevanjem na zanesljiv vir (in ob tožničini nasprotni izpovedbi) ni dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost sporne navedbe, pritožnik ne more izpodbiti z navedbami o okoliščinah, ki jih je prvič podal v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožba pa vzpostavlja dvom v pravilnost zaključkov, na podlagi katerih izpodbijana sodba zavzame stališče, da je toženec z objavo spornega članka prekomerno posegel v osebnostno pravico tožnice in da je trpela in še vedno trpi duševne bolečine, ki dajejo podlago za prisojo primerne odškodnine v višini 2.000 EUR. Denarna odškodnina za kršitev osebnostnih pravic se prisodi ob predpostavki obstoja duševnih bolečin zadostne intenzivnosti, da ne bi bila odškodnina v nasprotju z njenim namenom in s pomenom prizadete dobrine (179. člen OZ). Pritožnik utemeljeno opozarja, da zgolj poseg ne zadostuje, temveč mora ta povzročiti tudi pravno relevantno prizadetost (subjektivni vidik). Sodišče tega ni upoštevalo v zadostni meri, temveč je ostalo pri abstraktni presoji, saj ni upoštevalo preteklega življenjskega sloga tožnice pri ugotavljanju obstoja škode ter vsebine njenega zaslišanja v delu, da je pred sinom ni sram in da nima slabe vesti, da je nastopala v porno filmu. Četudi v njem ni nastopala kot igralka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vseeno negativno vpliva na tožničin sloves. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo nedoslednosti v njenem zaslišanju v delu, ko je povedala, da se že vsaj leto, dve, tri leta ne pojavlja v medijih, na drugi strani pa je le nekaj mesecev pred glavno obravnavo objavila na Facebooku svojo fotografijo (B4), na kateri je pomanjkljivo oblečena. To samo po sebi še ne pomeni, da se ukvarja z erotičnimi masažami oziroma s prostitucijo, vendar z njimi vzbuja pozornost javnosti. Kljub temu, da je tožnica povedala, da je omogočen prost dostop do vsebin, ki so objavljene na njenem Facebooku, je sodišče neutemeljeno zaključilo, da so te objave zasebne narave. Ni dvoma, da ima tožnica 'pravico biti pozabljena', v kolikor se je odločila popolnoma spremeniti svoj življenjski slog, vendar morajo tudi ravnanja podpirati njeno odločitev oziroma mora obstajati izrazita ločnica med prejšnjim in sedanjim načinom življenja.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na prepovedni zahtevek, spremenilo in ta zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). V delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine in posledično odločitev o stroških postopka (III. in V. točka izreka), pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, pri čemer naj sodišče ugotovljeno pomanjkljivost odpravi s ponovno izdelavo sodbe (355. člen ZPP). Sodišču prve stopnje ni treba ponovno opraviti glavne obravnave, ampak naj ob upoštevanju materialnopravnih preudarkov, navedenih v gornji obrazložitvi glede obstoja pravno priznane nepremoženjske škode ponovno oceni verodostojnost tožničine izpovedbe kot celote in – v skladu s pravili dokazne ocene (8. člen ZPP) – v povezavi s predloženimi listinskimi dokazi.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev že iz drugih razlogov, se ni bilo treba opredeliti do zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z neizvedbo dokaza oziroma neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled filma z naslovom "A." niti do ostalih pritožbenih navedb.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče opozarja, da v sprejeti odločitvi ni inkludirano stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko odpravilo napako v uvodu izpodbijane sodbe z izdajo popravnega sklepa.

Op. št. (2): Toženec se je v pritožbi sicer skliceval na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je glede na vsebino pritožbenih navedb dejansko uveljavljal relativno bistveno kršitev.

Op. št. (3): Prim. zadevo VS RS II Ips 917/2008 z dne 7. 5. 2009, v kateri je sodišče obravnavalo nasproten položaj od obravnavanega, vendar je uporabljiv tudi za konkretni primer. Sodišče je presojalo zadostnost izpovedbe v primerjavi s trditvami in kriteriji iz 179. člena OZ, pri čemer je zavzelo stališče, da je pretirano pričakovati, da bo oškodovančeva izpoved v celoti (dobesedno) potrjevala njegove navedbe.

Op. št. (4): Prim. sodbo VSL I Cp 2261/2011 z dne 15. 2. 2012. Op. št. (5): V zadevi VS RS II Ips 401/2007 z dne 18. 3. 2010 je zavzeto stališče, da mora biti dejanje, ki se prepoveduje, dovolj individualizirano.

Op. št. (6): Prim. sodbo VS RS II Ips 868/2007 z dne 9. 9. 2010 in sklep II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012. Op. št. (7): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005. Op. št. (8): Pri tem je irelevantno, ali tožnico in njeno preteklost pozna že od prej ali ne.