Jedro

Tožnik (zidar) se je poškodoval na delu, ko sta s sodelavcem v kopalnici dvigovala roko steklene volne in se je tožnik spotaknil najprej z desno nogo, nato pa z levo nogo na ceveh, ki so ležale na tleh. Prvotožena stranka ni poskrbljeno za varno delo okolje, saj cevi niso bile zadostno fiksirane, v kopalnici pa ni bilo ustrezne svetlobe, ki bi tožniku omogočala dober pregled nad tlemi, po katerih se je gibal, ko je nosil stekleno volno s sodelavcem. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Tožnik je opozoril nadrejenega, da je kopalnica pretemna, kljub temu pa je zaradi navodil nadrejenega odšel s sodelavcem v temno in nerazsvetljeno kopalnico, zato bi moral biti pri hoji bolj previden in bi moral glede na izkušnje predvidevati, da se lahko na tleh kopalnice, ki je bila v izgradnji, nahaja gradbeni material. Zato je tožnik za nesrečo sokriv v višini 10 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotoženima strankama naložilo, da sta dolžni iz naslova nepremoženjske škode solidarno plačati tožeči stranki znesek 12.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Prvo in drugotoženima strankama je naložilo, da sta iz naslova premoženjske škode dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 162,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 (prvotožena stranka) oziroma od 2. 1. 2011 (drugotožena stranka) dalje do plačila in znesek 204,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2008 (prvotožena stranka) oziroma od 2. 1. 2011 (drugotožena stranka) do plačila (III. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova premoženjske škode plačati znesek 18,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 dalje do plačila in znesek 22,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2008 dalje do plačila (IV. točka izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 35.600,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 738,20 EUR s pp, ter zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti (pravilno: od zneska 162,00 ter 204,12 EUR) od 22. 9. 2010 oziroma od 27. 2. 2008 (pravilno: do 1. 1. 2011), ki jih je tožeča stranka iz naslova premoženjske škode zahtevala od drugotožene stranke (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu iz naslova nepremoženjske škode iz vseh pritožbenih razlogov. Glede temelja tožbenega zahtevka meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Prenašanje katerekoli večje stvari, kot je tudi bala oziroma zavoj steklene volne, je v razmerah, ko ni ustrezne svetlobe in ko cevi niso fiksirane, povezano z več kot povečano možnostjo za nastanek nezgode, zato delodajalec tožeče stranke za konkretno nezgodo odgovarja objektivno in tožeči stranki ni mogoče očitati nobene soodgovornosti. Meni, da je prisojena odškodnina nerazumljivo nizka in da sodišče ni pravilno vrednotilo ugotovitev sodnega izvedenca, odškodnina pa tudi ni skladna z obstoječo sodno prakso. Sodišče je za primerjavo pri določitvi višine odškodnine uporabilo primere, ki obravnavajo povsem drugačno dejansko stanje glede teže poškodbe kot je poškodba tožeče stranke. Sodišče je pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo zavedla okoliščina, da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu samo 4 mesece in da so bile na podlagi te napačne predpostavke napačno določene višine za vse oblike vtoževane nepremoženjske škode. Izvedenec je ugotovil, da so pri tožeči stranki ostale težke posledice, ki močno vplivajo na gibljivost in moč desnice, tekom zdravljenja pa je prišlo do poškodovanega vnetja sklepne ovojnice in posledično do zadebelitve le-te. Gibljivost desne rame je na meji srednje stopnje. Sodišče je tudi narobe vrednotilo ugotovitve izvedenca, da je tožeča stranka zaradi posledic na desni roki izrazito omejena pri vsakodnevnih aktivnostih, da je na sploh manj učinkovita, da je desna roka tožeče stranke nesposobna dvigovanja stvari, težjih od 5 kilogramov, kar pomeni za človeka, ki je pred nezgodo kot zidar dvigoval in nosil v rokah tudi vreče cementa, težke 50 kg, zelo neprijetno in frustrirajoče. Dela na višini ne zmore več, ker je desna roka zelo negotova, tožeča stranka pa je tudi invalid III. kategorije s 30 % telesno okvaro, ki svojega dela zidarja ne zmore več. Odškodnina v višini 10.000,00 EUR za takšne posledice, ki jih ima tožeča stranka, ko je desna dominantna roka praktično neuporabna, je bistveno prenizka. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bilo zdravljenje tožeče stranke podaljšano in oteženo zaradi neprijetnega zapleta, to je vnetja sklepne ovojnice. Kljub temu, da je tožeča stranka poizkušala delati kot pred nezgodo, to ni bilo več mogoče in je skupaj trpela bolečine dobro leto dni. Nevšečnosti, ki jih je trpela, so razvidne iz izvedenskega mnenja in jih je sodišče povzelo, izvedenec pa je napačno napisal število fizioterapij, saj jih je tožeča stranka dejansko opravila 34 in ne 25. Za več kot dve in pol leti trajajoče zdravljenje, ob več kot dobro leto dni trajajočih bolečinah raznih intenzitet, je odškodnina v višini 5.000,00 EUR prenizka. Glede odškodnine za strah navaja, da je strah izzvenel šele po dobrih dveh letih, odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR pa nikakor ni primerna. Poškodba tožeče stranke sodi v IV. skupino poškodb po Fisherju med hude primere, zaradi česar bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v višini 35 do 50 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožeči stranki prisodi celotno vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo, posledično pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno pa, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del glede nepremoženjske škode iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne skupaj s stroškovno posledico, drugotoženi stranki pa prizna še stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka v času škodnega dogodka dolgoletne izkušnje kot zidar, prav tako, da ne bi smela v kopalnico, če je vedela, da v njej ni dovolj svetlobe za varno hojo, vendar je zmotno zaključilo, da je tožeča stranka za padec sokriva le 10 %. Prav zato, ker je kot zidar delala že 25 let in je v tem obdobju obdelala že več kot 10 kopalnic, se je morala in mogla zavedati, da lahko na tleh pričakuje tudi cevi, ki bi jih morala ali prestopiti ali obhoditi. Ali so bile cevi pričvrščene ali ne, ni relevantno. Tožeča stranka bi si morala pred pričetkom dela ogledati tla, po katerih se bo steklena volna prenesla, še posebej, ker je navajala, da po njeni oceni kopalnica ni bila ustrezno osvetljena, zaradi česar je bila hoja po njej še bolj otežkočena. V kolikor je presodila, da je bila pretemna, na kar je A.A. tudi opozorila, pa se tega dela sploh ne bi smela lotiti, vse dokler prostor ne bi bil dovolj osvetljen in tako varen za hojo in delo v njej. Tožeča stranka bi se morala cevi v kopalnici zavedati že kot človek običajne skrbnosti, kaj šele kot delavec z več izkušnjami, zato je odgovornost za obravnavani škodni dogodek v celoti na strani tožeče stranke, če ne že v celoti, pa je s svojim nepravilnim ravnanjem bistveno več kot 10 % prispevala k nastanku škodnega dogodka. Sodišče je tudi tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako pa pri slednji ni upoštevalo invalidne, ki jo je tožeča stranka prejemala na podlagi invalidske odločbe. Po oceni drugotožene stranke bi morala biti odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja aktivnosti zmanjšana vsaj za 3.000,00 EUR oziroma za invalidnino, ki jo mesečno prejema tožeča stranka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, kot je predlagano v pritožbi drugotožene stranke, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

7. Pritožbeno sodišče v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so bistvenega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

8. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nesreče pri delu dne 6. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu zidar; - da je tožeči stranki nadrejeni A.A. dne 6. 2. 2008 naložil, da v kopalnici skupaj s sodelavcem (B.B.) počisti role steklene volne, ker se bo kopalnica pripravila za nadaljnja dela (omet); - da je sodelavec najprej stopil v kopalnico, za njim pa tožeča stranka in sta skupaj vsak na svojem koncu dvignila rolo steklene volne. Ko je sodelavec pršel do vrat, se je tožeča stranka spotaknila, najprej z desno nogo, nato pa z levo nogo na ceveh, ki so ležale na tleh. Cevi je poskušala preskočiti, vendar ji ni uspelo in je padla na desno roko in ramo; - da v kopalnici ni bilo nobene luči, bilo je zgolj manjše okno, skozi katero je padala naravna svetloba, ki je bila ob 12.30 uri šibka (bil je mračen in temen februarski dan), luč se je nahajala le na hodniku in kopalnici ni zagotavljala nobene dodatne svetlobe; - da tožeča stranka zaradi slabe osvetlitve ni videla slabo pritrjenih cevi v kopalnici, ko pa se je spotaknila, so se le te dvignile in posledično je padla.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni bilo poskrbljeno za varno delo okolje, cevi niso bile zadostno fiksirane, v kopalnici pa ni bilo ustrezne svetlobe, ki bi tožeči stranki omogočala dober pregled nad tlemi, po katerih se je gibala, ko je nosila stekleno volno s sodelavcem. Spornega dne je bilo vreme deževno in megleno, v kopalnici kljub majhnemu oknu ni bilo dovolj svetlobe, ki bi tožeči stranki omogočil jasen pogled v kopalnico, da bi se posledično lahko izognila morebitnim oviram na tleh (nefiksiranim cevem). Tako tožeča stranka, ki je delo opravljala po navodilu nadrejenega (A.A.), zaradi slabe oziroma neobstoječe svetlobe ni mogla videti slabo pritrjenih cevi na tleh in je posledično padla. Direktor in lastnik prvotožene stranke je bil tisti, ki je skrbel za varnost pri delu in bi moral kot odgovorna oseba preverjati stanje na objektu in delavcem zagotavljati varno delovno okolje z ustreznimi pripomočki (lučmi) ter delavce opozarjati na morebitne ovire (nefiksirane cevi). Glede na to, da je tožeča stranka svoje delo opravljala že 25 let, sodelovala pri izdelavi večjega števila kopalnic in imela dolgoletne izkušnje pri prenovi, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se morala zavedati možnosti, da se na tleh nahajajo cevi oziroma delovni material. Tožeča stranka je res opozorila nadrejenega, da je kopalnica pretemna, kljub temu pa je zaradi navodil nadrejenega odšla s sodelavcem v temno in nerazsvetljeno kopalnico, zato bi morala biti pri hoji bolj previdna in glede na izkušnje predvidevati, da se lahko na tleh kopalnice, ki je bila v izgradnji, nahaja gradbeni material. Zato je tožeča stranka za nesrečo sokriva v višini 10 %, medtem ko je krivdna odgovornost prvotožene stranke podana v višini 90 %.

10. Pritožba drugotožene stranke neutemeljeno uveljavlja višjo sokrivdo tožeče stranke. Delodajalec je namreč dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje v zvezi z delom, v 8. členu pa, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Ker prvotožena stranka tem pogojem ni zadostila, saj ni v zadostni meri poskrbela za izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu na delovišču, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost prvotožene stranke v višini 90 %.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki uveljavlja, da je prenašanje 10-kilogramskega izolirnega materiala (steklena volna) v konkretnih okoliščinah nevarna dejavnost. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Pravna teorija je enotna o tem, da je nevarna tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenja in zdravje ljudi ali premoženje, ter terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšnih dejavnostih večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru in glede na tistega, ki dejavnost opravlja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti prvotožene stranke, temveč je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti, ki jo ureja prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

12. Neutemeljena sta pritožbena očitka in sicer drugotožene stranke, da je sodišče tožeči stranki odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku in tožeče stranke, da je odškodnina odmerjena v prenizkem znesku. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo denarno satisfakcijo za vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je vtoževala tožeča stranka. Odmerjena odškodnina je v skladu z odškodninami, ki so bile v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že presojane v podobnih primerih. Tožeča stranka in drugotožena stranka v pritožbi vsebinsko ne grajata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obseg poškodb, trajanje zdravljenja in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strahu, temveč menita, da je odškodnina odmerjena v prenizkem oziroma previsokem znesku.

14. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožeča stranka zaradi padca utrpela zlom kirurškega vratu desne nadlahtnice in manjšo raztrganino kite mišice supraspinatus desno. V zvezi s fizičnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo izvedensko mnenje in pri tem upoštevalo bistvene dejanske okoliščine, ki so bile odločilne za ustrezno odmero odškodnine. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidna teža in obseg poškodbe tožeče stranke ter trajanje zdravljenja. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, saj tudi pritožbi dejanskega stanja v tej smeri ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa odločilna dejstva, da je tožeča stranka ob poškodbi in med zdravljenjem utrpela hude bolečine, to je takšne, da jih ne bi mogla prenašati brez močnih zdravil proti bolečinam (en teden), stalne bolečine srednje intenzitete pa je trpela po popustitvi hudih bolečin po poškodbi in v času rehabilitacije vsaj 6 tednov, najdlje pa občasno ob poskusu obremenjevanja desne roke, pa tudi spontano, zlasti ob spremembah bremena in ponoči še štiri mesece, nadaljnje štiri tedne pa bolečine srednje intenzivnosti. Prav tako je tožeča stranka kakšno leto trpela tudi bolečine manjše intenzivnosti. Tožeča stranka je trpela nevšečnosti med zdravljenjem: tri tedenske fiksacije desnega zgornjega uda k prsnemu košu, zaradi česar ni mogla uporabljati desne roke, omejena je bila pri higienskih opravilih, pri jedi se je morala navajati na levico, zlasti pa je bila omejena pri intimni negi. Težave je imela pri oblačenju in slačenju, neprijetni pa so bili številni obiski pri specialistih travmatologih (13 krat) in atrografija z injekcijo kontrasta v sklep (2 krat), 14 dni fizioterapije v zdravilišču, ko zlom še ni bil povsem zaraščen in je bilo razmigovanje rame boleče, zaradi vnetja sklepne ovojnice ramenskega sklepa pa je bilo nadaljnje razgibavanje na fizioterapijah naporno in boleče, nelagodno pa tudi jemanje zdravil proti bolečinam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zdravljenje tožeče stranke dejansko trajalo od 6. 2. 2008 do 22. 9. 2010, ko je bil s strani travmatologa podan predlog za predstavitev invalidski komisiji in je bila tožeča stranka spoznana za invalida III. kategorije. Zdravljenje poškodbe tožeče stranke so sicer poskusili zaključiti že prej, tudi bolniški stalež je bil zaključen dne 16. 6. 2008, vendar zdravljenje dejansko tedaj ni bilo končano in tožeča stranka kljub fizioterapijam ni mogla opravljati svojega dela (točka 13 obrazložitve). Tako je protispisen pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožeča stranka v posledici nesreče pri delu le štiri mesece v bolniškem staležu. Glede na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, v višini 5.000,00 EUR.

15. Denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo v višini 10.000,00 EUR, kar tožeča stranka graja kot prenizko in se zavzema za njeno zvišanje, drugotožena stranka pa za previsoko in se zavzema za njeno znižanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je trajna posledica poškodbe, da tožeča stranka desne roke ne more visoko dvigniti, ne more je obrniti in z njo ne more ničesar dvigovati. Delovna nezgoda je pri tožeči stranki pustila trajne posledice, saj se je rama nepravilno zarasla in je zato tožeča stranka omejena v gibanju, med zdravljenjem pa je prišlo tudi do zapleta, saj se je vnela sklepna ovojnica poškodovane roke, kar je zdravljenje podaljšalo ter končno privedlo tudi do trajnih posledic. Tako je tožeča stranka omejena pri delih z desno roko v višini horizontale, takšnih del sploh ne zmore, saj ji zaradi bolečine v rami desna roka popusti, ni zmožna dvigovati in prenašati bremena nad 5 kilogramov, ni zmožna za nezavarovano delo na višini in vzpenjanja po lestvi, saj je desna roka negotova. Tudi v dnevnih aktivnostih je izrazito omejena, ter dela opravlja z večjim naporom in je manj učinkovita. Vsakršni športni aktivnosti z desno roko se je morala odpovedati. Tožeči stranki je bila priznana telesna okvara v višini 30 % zaradi omejene gibljivosti desne rame, razvrščena je bila v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (zmožna za delo, kjer ni potrebna groba moč desne roke, da se opravlja delo z desno zgornjo okončino le do 60 stopinj odročitve in predročitve v desni rami, ročno lahko prenaša bremena le do 5 kilogramov, brez dela na lestvi in na nezavarovani višini). Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka v posledici nesreče pri delu postala invalid III. kategorije in ji je bila priznana invalidnina v znesku 41,26 EUR na mesec od 22. 9. 2010 dalje (A21), zato so nasprotne pritožbene navedbe drugotožene stranke neutemeljene. Ob upoštevanju navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih tožeča stranka trpi, je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem 179. OZ in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje tožeče stranke za njeno zvišanje in drugotožene stranke za njeno znižanje.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožeča stranka ob nezgodi utrpela primarni strah, saj jo je zabolelo v desni roki, ta primarni strah pa glede na začetno stanje ni bil posebno intenziven, saj roka ob padcu ni bila povsem nerabna. Primarni strah je nato prešel v sekundarni strah, ob ugotovitvi zloma kirurškega vratu nadlahtnice srednje intenzitete, prav tako je bil srednje intenziven strah za izid zdravljenja še 6 mesecev, do ugotovitve poslabšanja stanja (kapsulitisa). Strah je bil med preiskavami kakšne 3 mesece intenziven, nato pa je ob končni diagnozi in ob oceni invalidske komisije izzvenel. Pritožbeno sodišče glede na opisano situacijo ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z odmero 1.000,00 EUR prisodilo povsem primerno in pravično odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Ta ni prenizka, kot v svoji pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka, prav tako pa ni previsoka, kot v pritožbi izpostavlja drugotožena stranka.

17. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi celotno odškodnino v višini 16.000,00 EUR, do katere je tožeča stranka v konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje upravičena, višji zahtevek pa zavrnilo. Odškodnina v takšni višini (16 povprečnih neto plač) je primerljiva odškodninam, ki se prisojajo v podobnih primerih(1).

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišča pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni, ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka in drugotožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor prvotožene stranke na pritožbo tožeče stranke ni bistveno doprinesel k rešitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi opr. št. II Ips 387/2010 in opr. št. II DoR 184/2015.