Jedro

Eden od ključnih ciljev instituta spremembe tožbe je doseči dokončno ureditev spornega razmerja, s čimer pa se (zaradi preprečevanja vlaganja novih tožb/sprožitve novih postopkov) uresničuje tudi načelo ekonomičnosti. Res je tožeča stranka v vlogi z dne 12. 1. 2017, v kateri je tožbo spremenila, hkrati predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, ki je bil kasneje angažiran, a okoliščina, da se je zaradi tega postopek ustrezno podaljšal, ne pretehta okoliščine, da je vse to sodišču prve stopnje (in sicer tudi ob upoštevanju do tedaj že zbranega procesnega gradiva) omogočilo, da je sporno razmerje (dokončno) uredilo.

Ker pritožniki ne zatrjujejo, da toženi etažni lastniki, ki naj bi med postopkom svoje posamezne dele (stanovanja) odsvojili, niso bili lastniki stanovanj (posameznih delov), izjema iz prvega odstavka 190. člena ZPP v predmetni zadevi ne pride v poštev.

Solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih se določi ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine, s pomočjo izvedenca geodetske stroke, ki izdela elaborat za evidetniranje sprememb v katastru stavb.

Okoliščina, da je predmetna pravda povezana z vprašanjem narave posameznih delov stavbe, ne spremeni dejstva, da gre hkrati za lastninskopravni spor, v katerem tožeča stranka glede spornih prostorov zatrjuje, da gre za posamične dele, in na njih z ugotovitveno tožbo uveljavlja svojo (izključno) lastninsko pravico.

Občina je na podlagi določb Zakona o zavodih dne 1. 4. 1991 postala lastnica spornih delov (prostorov).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (odločitev o stroških) spremeni tako, da se znesek 5.065,23 EUR nadomesti z zneskom 4.262,73 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožniki in tožeča stranka nosijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1. 6. 2018: - ugotovilo, da je Mestna občina ... lastnica posameznih delov stavbe št. 1, ID znak stavba X - 1, ki stoji na nepremičnini parc. št. 000, k.o. X, in sicer na posameznem delu ID znak del stavbe X - 1 - 109 do celote, na posameznem delu ID znak del stavbe X - 1 - 114 do celote, na posameznem delu ID znak del stavbe X - 1 - 139 do celote in na posameznem delu ID znak del stavbe X - 1 - 140 do celote (1. točka izreka), - ugotovilo, da imajo vsakokratni etažni lastniki stavbe z ID znakom stavba X - 1 solastniške idealne deleže na splošnih skupnih delih, ki jih v nadaljevanju za vsakega od njih konkretno opredeljuje (1. točka izreka), - odločilo, da so dolžne 3. tožena, 4. tožena, 8. tožena, 9. tožena, 10. tožena, 12. tožena, 13. tožena, 14. tožena, 19. tožena, 20. tožena, 21. tožena, 23. tožena, 24. tožena, 25. tožena, 26. tožena 28. tožena, 36. tožena, 37. tožena, 43. tožena, 44. tožena, 45. tožena, 46. tožena, 50. tožena, 51. tožena, 53. tožena in 54. tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 5.065,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper omenjeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujejo tretje, četrto, deseto, dvanajsto, trinajsto, štirinajsto, dvajseto, enaindvajseto, triindvajseto, štiriindvajseto, petindvajseto, šestindvajseto, šestintrideseto, sedemintrideseto, triinštirideseto, petinštirideseto, šestinštirideseto, petdeseto, enainpetdeseto ter triinpetdeseto tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). Poudarja, da se sodišče, ko v točkah 46. do 51. sodbe pojasnjuje spremembo tožbe, ukvarja tudi z razlogi za postavitev izvedenca geodetske stroke. Razlogi so v tem delu deloma protispisni in pomanjkljivi, saj se sodišče izjasni le o zadnji spremembi tožbe z dne 22. 12. 2017. Tožeča stranka je tožbo prvič spremenila z vlogo z dne 12. 1. 2017, a se o tej spremembi sodišče ni izjavilo. Z institutom spremembe tožbe se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka. V nasprotju s tem načelom je dopustitev spremembe tožbe, če bi se zaradi nje nesorazmerno podaljšal dokazni postopek. Prav za takšno situacijo je šlo v konkretnem primeru, saj je sodišče na podlagi dne 12. 1. 2017 spremenjene tožbe izvajalo postopek z izvedencem geodetske stroke. Sprememba tožbe z dne 22. 12. 2017 je resda odraz že zbranega dokaznega gradiva, torej že izdelanega izvedenskega mnenja, vendar tudi rezultat predhodno nedopustnega izvedenega dokaznega postopka z izvedencem. Ker je prvotna sprememba tožbe nepojasnjena in ni utemeljena na prvem odstavku 185. člena ZPP, je s kršitvijo procesa obremenjena tudi sprememba tožbe z dne 22. 12. 2017. Sodišče dokaza z izvedencem ne utemeljuje skozi dovoljeno spremembo tožbe (točka 51), kar pojasni pravočasnosti tega dokaza, ne pa njegove utemeljenosti in potrebnosti glede na tožbeni zahtevek z dne 12. 1. 2017. Določbe 243. do 245. člena ZPP naj bi zato sodišče uporabilo napačno. Tožena stranka je (v vlogi z dne 1. 2. 2017 in na naroku 5. 4. 2017) utemeljeno navajala, da gre za nepotreben in nedovoljen (informativen) dokaz glede na tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila z vlogo 12. 1. 2017. Zatrjevala je, da ni pogojev za postavitev izvedenca (v pritožbi pojasnjuje, kaj naj bi v zvezi s tem vse omenjala). Dopustnost in potrebnost dokaza z izvedencem bi sodišče v sodbi moralo presojati skozi spremenjeni tožbeni zahtevek z dne 12. 1. 2017, ko je bil dokaz predlagan. Med strankama ni bilo sporno, da so predmet tožbe štirje celotni konkretni posamezni deli v etažni lastnini, vsak s svojim identifikacijskim znakom, nepremičnine pa so bile že evidentirane v katastru stavb in v zemljiški knjigi. Prav tako ni bila sporna njihova lokacija niti izmera, kar je sodišče tudi ugotovilo v točki 70 obrazložitve. Glede na te dejanske ugotovitve sodišče ni imelo podlage v 8. členu ZEN za izvedbo novega elaborata za evidentiranje sprememb v katastru stavb. Zato razlaga sodišča v 91. točki, da se je izvedenka prepričala o izmeri prostorov in dejanski rabi, le potrjuje da je šlo za izvajanje informativnega dokaza. Sodišče je 8. člen ZEN uporabilo napačno, saj nov elaborat za evidentiranje geodetskih sprememb za odločitev o tožbenem zahtevku ni bil potreben. Zaradi jasnosti tožena stranka dodaja, da je GURS v letu 2013 objavil metodološko pojasnilo - podrobnejšo delitev dejanske rabe. Po tem pojasnilu se dejanska raba - skupna raba ne vpisuje več v kataster stavb in da že evidentirani podatki ostanejo nespremenjeni do prve spremembe kateregakoli podatka. Naloga izvedenca v sklepu z dne 26. 9. 2017, da napravi natančne spremembe o razmerju med splošnimi in posameznimi deli v predmetni stavbi, pomeni izvajanje dokazov mimo tožbenega zahtevka in je prepovedan poizvedovalni dokaz, drugačno stališče sodišča pa je napačno. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom z dne 12. 1. 2017 ni zahtevala sprememb solastniških deležev in ni podala nobenih konkretnih dejstev v tej smeri. Zato naj bi sodišče ravnalo v nasprotju z določbami 2., 7. in 213. člena ZPP. Napoved spremembe zahtevka v vlogi z dne 19. 10. 2017 je za to zadevo nepomembna. Stališče sodišča v točki 89. obrazložitve, da mora tožbeni zahtevek določno zajeti obe komponenti - identifikacijo posameznega dela in opredelitve solastniškega dela na skupnih delih je pravilno, vendar glede na zgoraj opisano ni bilo upoštevano. Ravnanje sodišča pomeni tudi kršitev načela kontradiktornosti. Na nedoločen tožbeni zahtevek je tožena stranka tudi opozarjala. Ravnanje sodišča naj bi bilo v nasprotju z 2., 7., 180., 213., 243., 244. in 245. členom ZPP, pomeni kršitev načela kontradiktornosti in prekoračitev tožbenega zahtevka, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedenskega mnenja zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Kako se določijo solastniški deleži na skupnih delih, je določeno v 106. členu SPZ in glede na merila tega člena postavljeni izvedenec ni pravi strokovnjak za postavljeno nalogo. Sodišče v sklepu z dne 26. 9. 2017 izvedencu ni določila kriterija oziroma pravnih izhodišč za določitev novih solastniških deležev. Izvedenka je nove solastniške deleže izračunala na podlagi površine posameznih delov, ki jih je tudi sodišče povzelo v sodbi, vendar takšen izračun nima podlage v 106. členu SPZ. Tak kriterij je v SPZ določen le za primer, če to določa poseben zakon ali pravni posel, sicer pa se solastniški deleži določijo na podlagi uporabne vrednosti posameznih delov. Izračun solastniških deležev na podlagi uporabne vrednosti posameznih delov bi glede na potrebno strokovno znanje lahko izvedel le izvedenec gradbene stroke, ki pa ga tožeča stranka ni predlagala. Zato je ugotovitev sodišča v 95. točki obrazložitve, da je izvedenka v izračunu solastniških deležev v skladu s 106. členom SPZ upoštevala uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnin, protispisna. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča nasprotno izhaja, da je izvedenka uporabila kriterij površine, kar izhaja tudi iz samega izvedenskega mnenja. To pa ni skladno s 106. členom SPZ, razlogi sodbe pa so sami s seboj v nasprotju. Sodišče v točki 96 obrazložitve sodbe napačno enači matematično pravilnost izračuna izvedenke z materialnopravno in dejansko pravilnostjo, ki je predmet sodne presoje. Pri tem neutemeljeno toženi stranki očita pavšalnost, nekonkretiziranost in neargumentiranost izračunu solastniških deležev. Nekonkretiziranost ali odsotnost pravno odločilnih tožbenih trditev ne vodi v spremembo dokaznega bremena, ki ga je sodišče s tem izvedlo. Ker tožbenih trditev, ki zadevajo sedanje in novo solastninsko stanje na skupnih delih, ni bilo, tudi ugovori tožene stranke niso mogli biti bolj konkretni. Sodišče se zgolj opira na izvedensko mnenje v 58. točki obrazložitve, ne da bi ugotovilo pravno odločilna dejstva, potrebna za pravilno uporabo materialnega prava. Ni se ukvarjalo z vprašanjem obstoječega solastninskega stanja na skupnih delih stavbe, katerega s sodbo spreminja, in ni preverilo, kako bo sprememba solastninskih deležev vplivala na obstoječa solastniška razmerja. Osnova za odločanje je zemljiškoknjižno stanje, s katerim pa se sodišče ni ukvarjalo, niti tožeča stranka ni ponudila trditev. Tožena stranka zgolj primeroma navaja, da je sodišče neutemeljeno, brez razlogov in nepojasnjeno poseglo v lastninsko razmerje posameznih delov z ID znaki 0000-1-143, 144, 145, 146, 147, 148, 142 in 141, ki imajo trenutno vpisan skupen solastniški delež na splošnih skupnih delih do 15101/100000. Tako je brez podlage poseglo v notranje razmerje lastnikov teh posameznih delov ter vsakemu posameznemu delu določilo svoj solastniški delež na splošnih skupnih delih. Prav tako je solastniške deleže na splošnih skupnih delih določilo v korist vsakokratnih lastnikov posebnih skupnih delov z ID znaki 0000-1-124, 125, 126, 127, 128. Posebni skupni deli ne morejo biti lastniško vključeni v lastnino na splošnih skupnih delih. To je v nasprotju s 106. členom SPZ in zemljiškoknjižnimi pravili (15.a člen ZZK-1). Prav ima sodišče, da so etažni lastniki glede na naravo spora enotni oziroma nujni sosporniki, ne pa, da je tožeča stranka to tudi izkazala. Sodišče se v utemeljenost te ugotovitve sklicuje na predložene z.k. izpiske v prilogi A 33, čeprav tega dokaza ni izvedlo in tudi ni zajet v dokaznih sklepih. Drugačna trditev sodišča v točki 52. obrazložitve je protispisna. Opiranje sodbe na neizvedeni dokaz oziroma na dokaz, ki je bil na naroku dne 1. 6. 2018 zavrnjen, pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je glede tega dokaza vseskozi ugovarjala, da je prepozen. Tožeča stranka v tožbi ni konkretizirala posameznih delov in njihovih lastnikov - tožencev, pač pa je zgolj pavšalno navedla, da so toženci etažni lastniki stavbe ... 64.-66. Ali so res toženi vsi etažni lastniki, kot nujni sosporniki, tako ni bilo mogoče preveriti. Tudi zato, ker je tožeča stranka s tožbo podala en seznam, ki je vseboval 64 tožencev, ki so ga prejeli tudi toženci s tožbo, zatem pa nov (čistopis) s 60 deloma drugimi toženci. Na to neskladje je tožena stranka tudi opozorila na naroku dne 18. 1. 2017. V vlogi z dne 8. 12. 2016 je tožeča stranka ponovno predložila seznam tožencev, ki naj bi bili etažni lastniki, še vedno pa njenih trditev ni bilo mogoče preveriti. Šele s pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2017 je tožeča stranka podala konkretne navedbe o posameznih etažnih lastnikih (tožencih) in navedla konkretne posamezne dele, katerih lastniki so posamezni toženci. S to vlogo je tudi predložila sporne zemljiškoknjižne izpiske. Tožeča stranka je torej navedbe in dokaze ponudila izven dopuščenega 15-dnevnega roka, zaradi česar so te navedbe in dokazi prepozni ter sodišče tudi zato sodbe nanje ne bi smelo opreti. Pravno zmotna so stališča sodišča v točkah 65 in 66 obrazložitve. Res odtujitev stvari med pravdo po 190. členu ZPP ni ovira za dokončanje pravde, a je izjema določena pri lastninskih sporih, ki so v komentarju ZPP posebej omenjeni. V komentarju je izrecno navedeno, da z odtujitvijo stvari, na katero teče pravda, takrat preneha aktivna stvarna legitimacija tožnika in pasivna stvarna legitimacija toženca, zaradi česar tožnik z obstoječim zahtevkom ne more uspeti. Izpolnitev takšnega zahtevka ni več mogoča, ker toženec ni več zemljiško-knjižni lastnik in take sodbe v zemljiški knjigi ne more izvršiti (pritožba se sklicuje na Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 231 in 232, ter odločbi I Cp 2618/2012 in CDn 556/2013). Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sodba, ki ima stvarnopravne učinke, učinkuje tudi proti singularnim pravnim naslednikom pravdnih strank. Prav tako ni uporabljiv judikat II Cp 3424/2015, na katerega se sklicuje. Glede spremembe solastniškega deleža tudi ne drži ugotovitev sodišča v točki 66 obrazložitve. Sodišče v 71. v zvezi s 73. točko obrazložitve sodbe protispisno kot nesporno zaključuje, da so toženci vedeli, kam bo nameščena toplotna postaja vrtca in da so soglašali s takšno namestitvijo oziroma ureditvijo, pri tem pa se sklicuje izključno na izpovedbo predstavnika vrtca. Do drugačnih trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo in vlogi z dne 22. 11. 2016 oziroma do izpovedbe tožene M. A. Č. se ni opredelilo. Omenjeni zaključek je zato napačen. Ni sporno, da so etažni lastniki predlagali vrtcu, da si uredi svojo toplotno postajo. Odločitev o tem, kje bo stala, pa je bila v domeni vrtca, ki toplotne postaje tudi ni uredil v spornih prostorih, in o tem tudi niso odločali etažni lastniki. Zato so napačni zaključki sodišča, da naj bi etažni lastniki s tem pristali na obstoječo posestno stanje spornih štirih prostorov in ne gre za nesporna dejstva, dokazna ocena pa je tako izostala. Sodišče v točkah 67 in 68 sodbe ugotavlja, da ima originarni pridobitelj lastninske pravice izbirno pravico, da originarno pridobljeno lastninsko pravico uveljavlja z lastninsko ali izbrisno tožbo. To sicer drži, vendar okoliščine konkretnega primera ne ustrezajo judikatom, na katere se sodišče opira. Predmetni spor ni le lastninski spor, saj je sodišče s sodbo deloma preoblikovalo v zemljiški knjigi vpisano etažno lastnino. Glede na to pogoji za ugotovitveno tožbo niso podani in niti obrazloženi. Sodišče se je glede uporabe spornih prostorov oprlo na izpovedbe predstavnikov vrtca, izpovedbe toženke M. A. Č., da so približno do sredine 80-ih let sporne prostore uporabljali vsi etažni lastniki, ko jih je uzurpiral vrtec, pa dokazno ni ovrednotilo. Samo s seboj je prišlo v nasprotjem, ko se glede pravice uporabe sklicuje na lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ko ob tem hkrati ugotavlja, da se upravne odločbe in dovoljenja na kletne prostore oziroma sporne prostore sploh ne nanašajo (75. točka obrazložitve). Zato na teh dokumentih sodišče ne more graditi zaključka o pravici uporabe spornih prostorov s strani tožene stranke. Dejstvo, da gre za pomožne prostore, garaže, hodnika ne podpira zaključke sodišča o pravici uporabe tožeče stranke. Judikat, na katerega se v opombi 12 opira, ki se nanaša na določitev funkcionalnega zemljišča, je v bistvenem drugačen od obravnavane zadeve, saj je za (razliko od funkcionalnega zemljišča) za vse (tudi za pomožne) prostore v večstanovanjski stavbi bilo potrebno gradbeno in uporabno dovoljenje. Za kletne prostore pa jih tožeča stranka ne izkazuje. Da bi obstajala pisna ali ustna pogodba o pridobljeni pravici uporabe, tožeča stranka niti ni zatrjevala niti obstoja le-te ne ugotavlja sodišče. Tako je tudi napačno stališče sodišča, da bi morala tožena stranka dokazati pravni naslov in pomeni neutemeljeno prevalitev dokaznega bremena. Ne-nazadnje je pravni naslov, ki izkazuje, da so vsi etažni lastniki solastniki spornih nepremičnin akt o oblikovanju etažne lastnine z dne 9. 9. 2005 in etažna lastnina vpisana v zemljiški knjigi. Zato sodišče v nadaljevanju napačno zaključi, da je tožeča stranka postala lastnik spornih prostorov na podlagi Zakona o zavodih z dnem 1. 4. 1991. Sodišče je dalo aktu o oblikovanju etažne lastnine z dne 9. 9. 2005 napačen pravni in dejanski pomen, ob tem pa sodba tudi nima razlogov o pomenu vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo. Akt o oblikovanju etažne lastnine je sprejela tožeča stranka, pripravila akt, overila podpis na vknjižbenem dovoljenju, predlagala vpis v zemljiško knjigo. Prav tako je aktivno sodelovala v geodetskem postopku vpisa stavbe in posameznih delov v kataster stavb in je kot edini zemljiškoknjižni lastnik (poleg upravnika) prejela odločbo GURS-a z dne 4. 3. 2005 in se nanjo v Aktu tudi sklicuje. Do pomena teh dejstev, ki jih je vseskozi zatrjevala tožena stranka in to izhaja tudi iz akta in sklepa GURS, se sodišče ni opredelilo. Sodišče se napačno sklicuje na judikate, izdane v postopkih ZVEtL (I Cp 1698/2015, I Cp 159/2014). Slednje bi moralo odločiti na podlagi SPZ. Res je na konkretni stavbi obstajala dejanska etažna lastnina, ki jo tudi sodna praksa priznava, vendar nima prav sodišče prve stopnje, da zato Akt o oblikovanju etažne lastnine nima pravnih učinkov. ZVEtL sicer v času sprejema akta sploh še ni veljal. Sodelovanje etažnih lastnikov na način, da imajo položaj pogodbenih strank, ni bilo nikoli zahtevano. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da so vse v zemljiški knjigi vpisane etažne lastnine na podlagi aktov o oblikovanju in sporazumov, ki niso kot pogodbene stranke zajemali vseh etažnih lastnikov, neveljavne, kar je pravno in življenjsko nevzdržno. SPZ sicer ni posegel v pridobljene stvarne pravice, vendar je zahteval ureditev razmer v skladu z današnjimi zahtevami in predpisi, torej tudi vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, kar pa je bilo mogoče v nespornih primerih doseči z aktom/sporazumom, ki ga je sprejel zemljiškoknjižni lastnik. Tožene stranke res niso bile prisotne kot stranke pri sprejemu Akta o oblikovanju etažne, kar pa ne pomeni, da niso bile seznanjene z oblikovanjem etažne lastnine ali da se z njim ne bi strinjale. Tega tudi niso trdile. S tem, ko so trdile, da je omenjeni Akt sprejela tožeča stranka, so zgolj poudarile, da niso imele vpliva na oblikovanje volje. Sodišče na podlagi sklepa I Cp 159/2014 izvaja napačne zaključke (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Sodelovanja dejanskih etažnih lastnikov ni mogoče razumeti na način, da bi morali biti vključeni kot pogodbene stranke. Tega sodna praksa, niti SPZ in ZK-1 nikoli nista zahtevala. Ni res, da je bil Akt sprejet brez zakonske podlage. Takšna ugotovitev tudi ne bi vodila sama po sebi v neveljavnost pravnega posla. Iz razlogov sodbe je mogoče posredno sklepati, da sodišče meri na ničnost, a so razlogi o tem nejasni in neobrazloženi z vidika 86. člena OZ. Sprejem enostranskega akta ni izključujoč z dejstvom etažne lastnine, ki se je na ta način lahko vpisala v zemljiško knjigo. Sodišče pri razlagi Akta, ki ga je podalo izven trditvene podlage in pravnih naziranj strank, spregleda, da se je več kot v desetletnem obdobju od vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo lastniška struktura etažnih lastnikov v zemljiški knjigi razumljivo spreminjala. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem dobre vere (ki se domneva) in pridobljenih stvarnih pravic kasnejših pridobiteljev lastninske pravice sploh ni ukvarjalo in je tako dejansko stanje napačno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Zaključki sodišča prve stopnje, ki pomoto tožeče stranke opravičuje z ugotovitvami, da je to rezultat nepoznavanja dejanskega stanja, očitne in hude pomote in da je tožeča stranka največja občina - da razvrstitev spornih delov med skupne dele ne odraža njene prave volje, so pravno in dejansko zmotni. Tožeča stranka, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik sprejela Akt o oblikovanju etažne lastnine, se ne more uspešno sklicevati na očitno hudo pomoto pri sprejemu tega Akta. Te trditve, v kolikor bi bile izkazane in bi predstavljale opravičljivo zmoto, bi sicer lahko vodile v relativno neveljavnost pravnega posla. Pravna posledica opravičljive bistvene zmote je razveljavitev pravnega posla, za kar ne zadoščajo ugovori, ampak je potrebna konstitutivna sodna odločba, česar pa tožeča stranka ni uveljavljala. Tožeča stranka ni izkazala opravičljivosti zmote (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Ugoditev lastninski tožbi v situaciji, ko je večletno zemljiško in lastninsko stanje rezultat ravnanja tožeče stranke, v katerega pravilnost so etažni lastniki verjeli, pomeni nedopusten obid pravil o zmoti in stvarnopravnih pravilih (zlasti 9., 10. in 11. člena SPZ), kar je tudi pomembna razlikovalna okoliščina od primerov uveljavljanja originarne lastninske pravice, ki so posledica drugih subjektov in ne tožnika samega. Sodišče se glede načela zaupanja sklicuje na določbo četrtega odstavka 5. člena ZZK, ki pa v času sprejema Akta takšne določbe ni imel. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo določa 8. člen ZZK-1, ki pa tega vprašanja ne navezuje le na pravno-poslovne pridobitve, o čemer govori tudi 10. člen SPZ. Pravdni stroški so nepreizkusljivi, sicer pa zaradi neutemeljenosti odločitve o glavni stvari, tudi sami neutemeljeni. Utemeljevanje dejanskih stroškov s sodbo I Cp 854/2014 ni ustrezno, saj ZOdvT za ta spor ne velja. Pavšalni strošek po tar. št. 6000 ZOdvT ustreza 2% pavšalnim materialnim stroškom (11. člen OT), dejansko nastalih stroškov pa tožeča stranka ne uveljavlja. Strošek izvedenca je lahko le breme tožeče stranke, ki je dokaz predlagala.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrženje, podredno pa zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.1

5. Sodišče prve stopnje v točkah 46. do 51. obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo razloge, zaradi katerih je tožnica dne 22. 12. 2017 tožbo spremenila oziroma zaradi katerih je samo to spremembo (v skladu s 185. členom ZPP2) dopustilo. V tem okviru podani razlogi in ugotovitve so jasni ter zadostni, zaradi česar (nekonkretiziranemu) očitku o protispisnosti ni moč slediti. Enako velja tudi za očitek o pomanjkljivosti razlogov, ker naj bi se sodišče prve stopnje izjasnilo le o zadnji spremembi tožbe (z dne 22. 12. 2017). Upoštevaje, da je bil le v okviru te zadnje spremembe postavljeni tožbeni predmet končne odločitve (izpodbijane sodbe), se sodišču prve stopnje do predhodnih sprememb tožbe oziroma razlogov za njihovo dopustitev ni bilo potrebno (posebej) opredeljevati. To velja tudi za spremembo tožbe, podano v vlogi z dne 12. 1. 2017,3 ki jo pritožniki izpostavljajo (in hkrati poudarjajo, da so ji nasprotovali).

6. V prvem odstavku 185. člena ZPP je predvideno, da lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Iz tega je moč jasno razbrati, da je eden od ključnih ciljev instituta spremembe tožbe doseči dokončno ureditev spornega razmerja, s čimer pa se (zaradi preprečevanja vlaganja novih tožb/sprožitve novih postopkov) uresničuje tudi načelo ekonomičnosti.4 Res je tožeča stranka v vlogi z dne 12. 1. 2017, v kateri je tožbo spremenila, hkrati predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, ki je bil kasneje angažiran, a okoliščina, da se je zaradi tega postopek ustrezno podaljšal, ne pretehta okoliščine, da je vse to sodišču prve stopnje (in sicer tudi ob upoštevanju do tedaj že zbranega procesnega gradiva) omogočilo, da je sporno razmerje (dokončno) uredilo.

7. Tako kot pritožba ne prepriča s trditvijo o s procesno kršitvijo obremenjeni spremembi tožbe, to enako velja za njeno navajanje o nedovoljenosti in nepotrebnosti izvedenega dokaza z izvedenko geodetske stroke. V tem okviru ne drži očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenjeni dokaz utemeljevalo z argumentom dopuščene spremembe tožbe. V navedeni točki obrazložitve je zgolj pravilno pojasnilo, do kdaj je moč upoštevaje, da ZPP spremembo tožbe dovoljuje do zaključka glavne obravnave, v zvezi z njo podajati nova dejstva in trditve. Izvedenka M. H. (glej sklep z dne 26. 9. 2017) je bila angažirana, da (ob upoštevanju pravil stroke in 8. člena ZEN5) izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb, ki naj bi vseboval natančen opis (identifikacijske znake) spornih štirih delov, opredelitev njihovega razmerja do ostalih delov kot tudi natančne spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli v predmetni stavbi,6 kar so prav gotovo naloge, ki sodijo na strokovno področje izvedenca geodetske stroke.7 Pritožba, ki navaja, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom z dne 12. 1. 2017 ni zahtevala nobenih sprememb solastniških deležev na skupnih delih, niti da ni v tem oziru postavila ustrezne trditvene podlage (zaradi česar naj bi bil predlagani dokaz z izvedencem informativne narave8), na drugi (prezre oziroma) jasno (konkretizirano) ne oporeka v zvezi s tem podanim (logičnim) pojasnilom sodišča prve stopnje (90. točka obrazložitve izpodbijane sodbe9), da je bila postavitev določnega zahtevka,10 kateremu bi bilo moč ugoditi, v konkretnem primeru mogoča po izdelavi elaborata s strani izvedenca geodetske tekom pravde11 (kar je s spremembo tožbe z dne 22. 12. 2017,12 v kateri je opredelila tudi solastniške deleže na skupnih delih, tožeča stranka tudi storila13). Iz predhodno omenjenih razlogov so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami 2., 7., 213., 243., 244. in 245. člena ZPP in da naj bi te kršitve vplivale (česar pritožba prav tako konkretno ne pojasni) na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Neutemeljen pa je tudi očitek o kršitvi načela kontradiktornosti. Ob tem, da pritožniki sami izpostavljajo, kaj naj bi tožeča stranka pojasnila v vlogi z dne 19. 10. 2017, ni (po)jasn(jen)o, na kakšen način (v katerem oziru) niso mogli učinkovito varovati svojih koristi v postopku.

8. Pritožbeno pojasnjevanje, da je v 106. členu SPZ14 predvideno, kako se določijo solastniški deleži na skupnih delih, in da glede na ta merila postavljeni izvedenec ni pravi strokovnjak za postavljeno nalogo, je očitno presplošno in mu že zato ni moč slediti. Podobno velja za očitek, da sodišče v sklepu z dne 26. 9. 2017 izvedenki ni določilo kriterijev oziroma pravnih izhodišč za določitev novih solastniških deležev. Pritožba ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, kaj bi moralo sodišče prve stopnje v okviru zastavljene naloge točno navesti. Tudi iz vlog pritožnikov z dne 5. 10. 2017 oziroma z dne 7. 11. 2017 ni razvidno, da bi v tem oziru karkoli konkretno ugovarjali. Zato izzveni neprepričljivo pojasnjevanje, da se v skladu s 106. členom SPZ solastniški deleži določijo prvenstveno na podlagi uporabne vrednosti posameznih delov. Pritožniki so to resda navajali v vlogi z dne 19. 12. 2017, a da naj bi bil iz tega razloga izvedenkin izračun solastniških deležev neustrezen oziroma samim izvedenkinim ugotovitvam („številkam“) niso ustrezno (konkretno) ugovarjali. Skratka niso zatrjevali, da bi bili ti rezultati (solastniški deleži) v primeru upoštevanja kriterija uporabne vrednosti posameznih delov drugačni (in v kakšnem obsegu), niti zakaj se kriterija površine posameznih delov in njihove uporabne vrednosti v konkretnem primeru ne ujemata. Vse to v celoti velja tudi za navedbe podane v obravnavani pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje v 95. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res navaja, da naj bi izvedenka pri izračunu solastniških deležev upoštevala uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine, a takoj v nadaljevanju omenja, da so bili deleži z njene strani določeni na podlagi kvadrature/površine posameznih delov. Zato je trditev o protispisnosti15 neutemeljena, ob tem, da pritožba ne uspe konkretno pojasniti, zakaj naj bi bil izračun solastniških razmerij napačen oziroma zakaj naj bi uporaba kriterija uporabne vrednosti posameznih delov v predmetni zadevi vodila k drugačnim rezultatom (in v kakšni meri), pa to velja tudi za očitek o nasprotovanju (neskladnosti) s 106. členom SPZ.16 Kot je to v 96. točki obrazložitve izpodbijane sodbe upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje, so bili ugovori tožencev zoper izvedenkin izračun solastniških deležev presplošni oziroma neargumentirani. Pritožba navaja, da ne-konkretiziranost ali odsotnost pravno odločilnih tožbenih trditev ne vodi v spremembo dokaznega bremena, ki naj bi ga sodišče prve stopnje izvedlo. Kakšno spremembo dokaznega bremena (in kako) naj bi sodišče prve stopnje izvedlo, ni jasno. Kar se tiče ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi ugovorov pritožnikov, pa slednji ustreznih (konkretnih) niso podali ne po prejetju mnenja izvedenke, ne po zadnji spremembi tožbe, v kateri je tožeča stranka upoštevala izvedenkine izračune solastniških deležev.

10. Pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izvedensko mnenje (pritožba omenja 58. točko obrazložitve), ne da bi ugotovilo pravno odločilna dejstva, potrebna za pravilno uporabo materialnega prava, in se ukvarjalo z vprašanjem obstoječega solastninskega stanja na skupnih delih stavbe (kot naj bi izhajalo iz zemljiške knjige), katerega s sodbo spreminja, ter da ni preverilo, kako bo sprememba solastninskih deležev vplivala na obstoječa solastniška razmerja,17 je v osnovi presplošno in nejasno. Prav tako ni razvidno, da bi (in kaj) pritožniki v tem oziru v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno in konkretno) navajali/ugovarjali. Slednji v nadaljevanju „zgolj primeroma“ izpostavljajo, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno in nepojasnjeno poseglo v lastninsko razmerje posameznih delov z ID znaki 0000-1-143, 144, 145, 146, 147, 148, 142 in 141, ki imajo trenutno vpisan skupen solastniški delež na splošnih skupnih delih do 15101/100000, in z določitvijo svojega solastniškega deleža na splošnih skupnih delih vsakemu posameznemu delu brez podlage poseglo v notranje razmerje njihovih lastnikov. Vendar pa z oziroma na dejstvo, da so lastniki omenjenih posameznih delov (kot je to razvidno iz zemljiške knjige) tožeča stranka ter T. L. in ne pritožniki, ni (po)jasn(jen)o, kakšen pravni interes imajo za to navajanje.18 Pritožniki nadalje očitajo, da naj bi sodišče prve stopnje (v nasprotju s 15.a členom ZZK-119 in 106. členom SPZ) solastniške deleže na splošnih skupnih delih določilo v korist vsakokratnih lastnikov posebnih skupnih delov z ID znaki 0000-1-124, 125, 126, 127, 128, a ne upoštevajo, da je temu (kot to izhaja iz zemljiške knjige za stavbo 0000-1) že sedaj tako oziroma da je bilo (kot osnova) pri odločanju (določanju) upoštevano aktualno zemljiško-knjižno stanje.20 Tudi sicer tega pritožniki v postopku na prvi stopnji niso ustrezno izpostavljali (ugovarjali).

11. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je tožeča stranka s tožbo zajela vse etažne lastnike na datum vložitve tožbe dne 20. 10. 2015 omenja zemljiškoknjižne izpiske v prilogi A33, glede katere pa pritožba pravilno ugotavlja, da v dokaznih sklepih sodišča na narokih za glavno obravnavo ni zajeta. Vendar pa je iz omenjene obrazložitve razvidno, da je omenjeni dokaz upoštevalo.21 Pri tem pritožniki niti ne navajajo, da bi omenjenemu dokazu, če bi ga sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi, vsebinsko ugovarjali (in kako), ampak zgolj, da je bil s strani tožeče stranke predložen prepozno. Takšne pa naj bi bile (po mnenju pritožnikov) tudi navedbe, ki naj bi jih tožeča stranka o posameznih etažnih lastnikih (tožencih) in njihovih posameznih delih podala v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2017, češ da naj bi bila vložena po 15-dnevnem roku, ki naj bi ji ga sodišče prve stopnje na naroku dne 23. 11. 2016 v zvezi s tem dalo in jo opozorilo, da kasnejših navedb in dokazov ne bo upoštevalo.

12. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2016, je dalo sodišče prve stopnje (z opozorilom da kasnejših navedb in dokazov ne bo upoštevalo) tožeči stranki 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožencev z dne 23. 11. 2016 in v tem oziru ni izpostavljalo ugovora, ki naj bi ga slednji v omenjeni pripravljalni vlogi podali glede vprašanja, ali je tožena „prava stranka.“ Iz omenjene pripravljalne vloge je namreč razvidno, da je bil podan ugovor, ki je bil povsem splošen.22 Na takšen ugovor tožeča stranka ni bila dolžna „odreagirati“ niti zaradi (morebitne) zamude s podajo odgovora (dokazov) na poziv sodišča ne bi smela utrpeti nobenih negativnih posledic. Tudi glede vloge z dne 8. 12. 2016, kateremu je tožeča stranka priložila seznam etažnih lastnikov, so toženci (pritožniki) povsem splošno navajali, da naj bi bila tožeča stranka prepozna glede vseh navedb in dokazov, ki ne predstavljajo odgovora na navedbe iz njihove zadnje pripravljalne vloge, oziroma da tožeča stranka ni izkazala, da so toženi vsi etažni lastniki. Na naroku 18. 1. 2017 so potem opozorili, da so prejeli dva različna seznama tožencev, in sicer eni seznam s 64-mi,23 drugi pa seznam s 60-mi toženci. A potem, ko je tožeča stranka pojasnila, da je pravilen seznam s 60-mi toženci, ki ga je predložila (pred vročitvijo tožbe tožencem v odgovor) z vlogo z dne 2. 12. 2015,24 pritožniki v tem oziru niso ničesar ugovarjali. Pritožbena trditev, da naj bi tožeča stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2017 podala konkretne navedbe o posameznih etažnih lastnikih (tožencih), očitno ne drži. Na drugi strani pa gre v celoti pritrditi ugotovitvi, ki jo je tožeča stranka podala v vlogi z dne 12. 1. 2017, in sicer da so toženci (pritožniki) povsem pavšalno ugovarjali, da ni tožena prava stranka. Zato tudi kasnejše tožničine navedbe v tej zvezi25 niso bile mogle biti prepozne. Tudi sicer ni upoštevanje teh kasnejših navedb tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje prav v ničemer zavleklo reševanja predmetnega spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

13. V prvem odstavku 190. člena ZPP je jasno določeno, da v primeru, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Sodišče prve stopnje je to v točkah 65 in 66 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, hkrati pa tudi, da so ugovori tožencev, da to ne velja za lastninske spore, zmotni. Takšno je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bila izjema v zvezi z omenjenimi spori razvidna iz dela Pravdni postopek, zakon s komentarjem (2. knjiga, stran 231 in 232). Kje naj bi bilo v omenjenem delu navedeno, da v primeru odtujitve stvari (v lastninsko-pravnem sporu) določba prvega odstavka 190. člena ZPP ne pride v poštev, ni jasno. Komentar26 v tem oziru (kot izjemo) omenja (le) primere pridobitve lastninske pravice (po pravilih stvarnega prava) od ne-lastnika oziroma ko tretji zaradi zaupanja v zemljiško knjigo (torej zaradi svoje dobrovernosti) lastninsko pravico pridobi izvirno. V primerih takih odsvojitev (kot je to v 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje) določba 190. člena ZPP tožniku za učinkovito varstvo (uspeh z zahtevkom) ne bi zadoščala, ampak bi si moral pomagati z institutom zaznambe spora.27 Ker pa pritožniki ne zatrjujejo, da toženi etažni lastniki, ki naj bi med postopkom svoje posamezne dele (stanovanja) odsvojili, niso bili lastniki stanovanj (posameznih delov), predhodno navedena izjema v predmetni zadevi ne pride v poštev. Zato je stališče sodišča prve stopnje (65. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se sodba (ki je bila izdana v primeru, kot je predmetni) razteza tudi na singularne pravne naslednike pravdnih strank, pravilno,28 navajanje pritožbe,29 da se takšna sodba v zemljiški knjigi ne da izvršiti pa (ne le neustrezno pojasnjeno, ampak tudi sicer) neutemeljeno.

14. Pritožba navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v točkah 71 do 73 obrazložitve sodbe protispisno kot nesporno zaključilo, da so toženci vedeli, kam bo nameščena toplotna postaja vrtca in da so soglašali s takšno namestitvijo oziroma ureditvijo, pri čemer naj bi se sklicevalo izključno na izpovedbo predstavnika vrtca. Sodišče prve stopnje v 71. točki obrazložitve v tem oziru omenja predstavnike tožencev, sklicuje pa se na izpovedbo ravnateljice vrtca J. V., prav tako na izpovedbo M. A. Č. Pritožba očita, da se ni opredelilo do drugačnih navedb tožencev niti do izpovedbe toženke M. A. Č., a ne pojasni konkretno do česa (do katere trditve tožencev oziroma katere toženkine izjave točno), niti zakaj naj bi bil zato zaključki sodišča prve stopnje napačni.30 Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne navaja, da so o tem, kje si bo vrtec uredil toplotno postajo, odločali etažni lastniki.31 V 73. točki obrazložitve zgolj poudarja, da izpovedba tožene M. A. Č. ne omogoča zaključka, da so se stanovalci uporabi spornih prostorov s strani vrtca kdajkoli upirali ali ji nasprotovali, ter da strinjanje z namestitvijo toplotne postaje in lokacijo njene namestitve, kaže na njihovo soglasje s takšno ureditvijo. Pritožba tudi v tem oziru povsem splošno oporeka zaključku z navajanjem, da ne gre za nesporna dejstva in da naj bi izostala dokazna ocena. Zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na izpovedbah J. V. in M. A. Č. in ne na okoliščini, da bi bila ta dejstva med strankama nesporna.32 Kaj bi moralo v tem oziru dokazno še presojati (ocenjevati), pa pritožba ne omenja.

15. Sodišče prve stopnje je v točkah 67 in 68 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na relevantno sodno prakso, pravilno pojasnilo, da ima originarni pridobitelj lastninske pravice možnost, da takšno pravico uveljavlja z ugotovitveno ali pa izbrisno tožbo. Pritožba navaja, da to sicer drži, a da okoliščine konkretnega primera ne ustrezajo judikatom, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje (v sprotni opombi št. 10). Kot razlog izpostavlja dejstvo, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo deloma preoblikovalo v zemljiški knjigi vpisano etažno lastnino. Okoliščina, da je predmetna pravda povezana z vprašanjem narave posameznih delov stavbe, ne spremeni dejstva, da gre hkrati za lastninskopravni spor, v katerem tožeča stranka glede spornih prostorov zatrjuje, da gre za posamične dele, in na njih z ugotovitveno tožbo uveljavlja svojo (izključno) lastninsko pravico. Pogoji za ugotovitveno tožbo (180. člen ZPP) so zato podani, pritožba pa ne uspe konkretno pojasniti, kaj točno naj bi v zvezi s tem vprašanjem v odločbi sodišča prve stopnje ostalo neobrazloženo.

16. Sodišče prve stopnje se v zvezi dejansko uporabo spornih prostorov s strani vrtca v 72. točki obrazložitve sklicuje na izpovedbo v njem zaposlenih delavk. Pritožba omenjenemu sodišču očita, da dokazno ni ovrednotilo izpovedbo toženke M. A. Č.,33 pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bili samo zato zaključki sodišča prve stopnje (glede dejanske uporabe) napačni. V 75. točki obrazložitve sodišče prve stopnje glede upravnih dovoljenj in odločb, ki jih uvodoma navaja, res najprej navaja, da se ti ne nanašajo na sporne prostore v kleti, a takoj nato pojasni, da to ne pomeni, da so bili izključeni iz območja prostorov tožeče stranke, saj naj bi šlo za pomožne prostore, ki so bili kot taki vključeni v pravico uporabe (oziroma je bila ta implicirana v upravnih dovoljenjih). Upoštevaje celotno omenjeno obrazložitev sodišča prve stopnje (ki svojih zaključkov o tem, kdo naj bi bil imetnik pravice uporabe na spornih prostorih, ne gradi le na upravnih določbah/dovoljenjih34) ni moč govoriti o nikakršnem protislovju, kot to očita pritožba (sklicujoč se zgolj na posamezne dele/izseke obrazložitve).

17. Pritožba, ki pojasnjuje, zakaj naj bi bilo sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VSL I Cp 961/2014 neutemeljeno, poudarja, da je bilo za (razliko od funkcionalnega zemljišča) za vse (tudi za pomožne) prostore v večstanovanjski stavbi potrebno gradbeno in uporabno dovoljenje, ki pa da jih tožeča stranka za kletne prostore ne izkazuje. Temu navajanju ni moč slediti iz več razlogov. Toženci v postopku na prvi stopnji tega nikoli niso jasno navajali (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zakaj za te prostore ni potrebovala (posebnih) upravnih dovoljenj, pa je na drugi strani tožeča stranka pojasnila že v vlogi z dne 11. 11. 2016, pri čemer so toženci tako v vlogi z dne 22. 11. 2016 kot vlogi z dne 3. 1. 2017 (znova) zgolj poudarjali, da se predmetne upravne odločbe na sporne prostore ne nanašajo (oziroma da ne izkazujejo pravnega naslova za njihovo uporabo). Skratka nikoli niso jasno navajali, da je bilo za sporne (pomožne) prostore gradbeno in uporabno dovoljenje35 potrebno (oziroma jasno ugovarjali tožeči stranki, ki je zatrjevala, da niso bili potrebni), ampak le, da se predložene upravne odločbe ne nanašajo nanje. Poleg tega je bila pravica uporabe, kakor je bilo v sodni praksi večkrat poudarjeno36 in je v 77. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje, zasnovana kot izrazito ekonomska (dejanska) kategorija. Iz vseh omenjenih razlogov je pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja pisne ali ustne pogodba o pridobljeni pravici uporabe, brezpredmetno, očitek, da naj bi sodišče prve stopnje na tožence prevalilo dokazno breme pa neutemeljen. Ker je tožeča stranka o obstoju upravičenja glede spornih prostorov podala ne le potrebne trditve, ampak jih tudi ustrezno izkazala, in ker glede na uspeh dokazovanja procesno dokazno breme prehaja od ene stranke na drugo,37 je zgolj pravilno ugotovilo (78. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ostali stanovalci kakršnegakoli upravičenja do spornih prostorov niso imeli oziroma ga v postopku niso izkazali. Kot je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 80. – 87. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma bo obrazloženo tudi v nadaljevanju te sodbe, takšnega pravnega naslova ne predstavlja Akt o oblikovanje etažne lastnine z dne 9. 9. 2005 (in vpisi, ki so na njegovi podlagi v zemljiški knjigi izvedli). Upoštevaje vse predhodno navedeno pritožba zaključka sodišča prve stopnje, da je postala tožnica na podlagi določb ZZ38 dne 1. 4. 1991 lastnica spornih delov (prostorov), ne uspe izpodbiti.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno naravo Akta o oblikovanju etažne lastnine z dne 9. 9. 2005 (v nadaljevanju Akt), zaradi česar v zvezi s tem postavljeni pritožbeni očitek ne drži.39 Pritožba nadalje poudarja, da naj bi prav tožeča stranka pripravila omenjeni akt in storila vse drugo, kar je bilo potrebno za realizacijo v zemljiški knjigi (prav tako, da je aktivno sodelovala v geodetskem postopku vpisa stavbe in posameznih delov v kataster stavb ter kot edini zemljiškoknjižni lastnik (poleg upravnika) prejela odločbo GURS-a z dne 4. 3. 2005), in sodišču prve stopnje očita, da se do teh okoliščin, ki naj bi jih toženci ves čas zatrjevali, ni opredelilo, čeprav naj bi bile pomembne za presojo pomote tožeče stranke. V tem oziru pritožba ne upošteva, da sodišče prve stopnje Aktu pravnih učinkov ne jemlje zaradi okoliščine, ker naj bi tožeča stranka v njem sporne štiri dele pomotoma opredelila kot skupne dele, ampak ker za kaj takega (saj ni bila izključna lastnica nepremičnine/stavbe) sploh ni bila upravičena oziroma ni imela potrebnih razpolagalnih upravičenj (glej 81. ter 85. - 86. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Na odločbo tega sodišča I Cp 1698/2015 z dne 15. 7. 2015 (81. točka obrazložitve) se sodišče prve stopnje sklicuje v zvezi s stališčem, da posamezni etažni lastnik ne more spremeniti pravne narave (že razdeljene) stvari, na VSL sklep I Cp 159/2014 z dne 21. 5. 2014 (85. točka obrazložitve) pa v kontekstu pravilnega zaključka, da se z enostranskim pravnim poslom po 109. členu SPZ predmetna nepremičnina ni mogla etažirati, ker na njej ob sprejemu Akta nihče ni imel izključne lastninske pravice. Pritožba navaja, da naj bi bilo sklicevanje na omenjena judikata v tem pravdnem postopku napačno, ker sta bila izdana v postopkih, ki so tekli v skladu z določbami ZVEtL,40 kar pa je upoštevaje razloge, zaradi katerih se sodišče prve stopnje nanju sklicuje (in ki jih pritožba očitno prezre), nebistveno. Ker je sodišče prve stopnje svoje zaključke v tem delu oprlo prvenstveno na določbe SPZ (83. - 86. točko izpodbijane sodbe), pa je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da bi moralo svojo odločitev opreti na določbe omenjenega zakona.

19. Sodišče prve stopnje Aktu ni priznalo pravnih učinkov zaradi samega dejstva, ker je na konkretni stavbi obstajala etažna lastnina, ampak zaradi njegove posledice, ki je bila v tem, da tožeča stranka (ker ni bila edina etažna lastnica) takega akta ni mogla sprejeti in ga izvesti enostransko (z enostranskim pravnim poslom po 109. členu SPZ), ampak le skupaj z ostalimi etažnimi lastniki oziroma v obliki sporazuma v skladu s 108. členom SPZ.41 Zato pritožbeno navajanje, da sodelovanje etažnih lastnikov na način, da imajo položaj pogodbenih strank ni bilo nikoli zahtevano, ni utemeljeno (oziroma vsaj ni dovolj pojasnjeno). Ali so bile pri drugih konkretnih pravno-poslovnih vzpostavitvah etažne lastnine v zemljiški knjigi zakonski kriteriji upoštevani ali ne,42 pa je za presojo pravilnosti stališča sodišča prve stopnje brezpredmetno.

20. Pritožbeno navajanje, da toženci res niso bili prisotni kot stranke pri sprejemu Akta, a da to ne pomeni, da niso bili seznanjeni z oblikovanjem etažne lastnine ali da se z njim ne bi strinjali,43 je nebistveno. Pomembno je namreč le, da v konkretnem primeru pravno-poslovni akt ni bil sprejet s strani vseh etažnih lastnikov oziroma subjektov, ki ga lahko sprejmejo le skupaj (sporazumno). Kot je bilo predhodno poudarjeno, je povsem ustrezno tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na VSL sklep I Cp 159/2014 z dne 21. 5. 2014. Pritožba izpostavlja, da je bila v primeru, ki ga je odločba obravnavala, v zemljiški knjigi vpisana nedokončana etažna lastnina v korist več oseb, medtem ko je bila v konkretni zadevi v času sprejema Akta kot izključni lastnik v zemljiški knjigi vpisana le tožeča stranka. Kdo je bil v času sprejema Akta vknjižen v zemljiško knjigo in kdo ne, je za to presojo nebistveno. Pomembno je zgolj, da je že v času, ko je tožeča stranka sprejela Akt, na stavbi obstajala (dejanska) etažna lastnina in da je bilo etažnih lastnikov več (oziroma da to bila le tožnica). Tudi to je jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej predvsem 83., 85. in 87. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

21. Pritožba navaja, da naj sodelovanja dejanskih etažnih lastnikov ni mogoče razumeti na način, da bi morali biti vključeni kot pogodbene stranke. A kako naj bi upoštevaje 108. člen SPZ lahko še sodelovali, ni (po)jasn(jen)o. Seveda pa ne gre le za »sodelovanje« ampak za upoštevanje zahteve, da lahko v skladu s prej omenjenim členom etažni lastniki le skupaj (sporazumno) sprejmejo akt (saj imajo le skupaj to upravičenje/sposobnost), ki bo pravno učinkovit.44 Pritožba navaja, da sodna praksa tega nikoli ni zahtevala, a le-te ustrezno ne konkretizira. Poleg tega je določba 108. člena SPZ sama po sebi dovolj jasna. Taki pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede pravne narave Akta45 oziroma njegove (ne)učinkovitosti. Iz 85. in 86. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je moč povsem jasno razbrati, da mu sodišče prve stopnje pravnih učinkov (ki naj bi jih v skladu z zakonom sicer imel) ne priznava, saj tožeča stranka za njegov sprejem potrebne razpolagalne sposobnosti ni imela (to je ni bila upravičena enostransko/z enostranskim pravnim poslom urejati/spreminjati obstoječih razmerij med etažnimi lastniki46).

22. Neutemeljen je nadalje (prav tako nekonkretiziran) pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem dobre vere in pridobljenih stvarnih pravic kasnejših pridobiteljev lastninske pravice ni ukvarjalo ter da je zato dejansko stanje napačno ugotovljeno (materialno pravo pa zmotno uporabljeno). V kolikor pritožniki47 trdijo, da so se zanesli na zemljiško-knjižno stanje, ki je obstajalo prej oziroma na tisto, ki je bilo vzpostavljeno v posledici Akta, katerega je tožnica (kot je bilo ugotovljeno brez zato potrebne razpolagalne sposobnosti oziroma enostransko) sprejela v letu 2005, jim v tem oziru ne bi bilo moč slediti. Ne trdijo namreč, da so bili menili, da je bila tožnica ob njegovem sprejetju oziroma na njegovi podlagi izvedenem zemljiško-knjižnem vpisu izključna lastnica stavbe/nepremičnine.48 V pritožbi celo sami navajajo, da je v konkretni stavbi obstajala dejanska etažna lastnina.49 Iz tega razloga ni prepričljivo niti pritožbeno poudarjanje, da je šlo za večletno zemljiško in lastninsko stanje, ki naj bi bilo rezultat ravnanja tožeče stranke, v katerega pravilnost so etažni lastniki50 verjeli (z očitkom, da naj bi šlo za nedopusten obid stvarnopravnih pravil, in sicer zlasti 9., 10. in 11. člena SPZ).51

23. Nebistveno za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je tudi obširno pritožbeno pojasnjevanje, da tožeča stranka ni izkazala opravičljivosti zmote (oziroma zakaj naj bi bila upoštevna) ob sprejetju Akta kot tudi kakšno tožbo in v kakšnih rokih bi morala (v skladu z določbami OZ52) iz tega razloga vložiti. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo zaradi tožničine zmote (v smislu 46. člena OZ), ampak zaradi pravne neučinkovitosti Akta kot posledice tožničine nesposobnosti za takšno enostransko razpolaganje. S sklicevanjem na očitno pomoto53 je zgolj pojasnilo, zakaj je do oblikovanja Akta s takšno vsebino prišlo.54

24. Pritožbena trditev, da odločitve o stroških ni moč preizkusiti, ne drži. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na obrazložen stroškovnik (glej 99. in 100. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki se nahaja v spisu, kar je v skladu s sodno prakso.55 Ker iz stroškovnika tožeče stranke (l. št. 416 - 418) ne izhaja, da bi bili priglašeni tudi stroški nastali z izvedencem, prav tako pa ni razvidno, da bi jih upoštevalo sodišče prve stopnje (glej 100. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, da mora ta strošek nositi tožeča stranka.

25. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da je potrebno v predmetni zadevi za odločitev relevantno Odvetniško tarifo (OT)56 upoštevati tudi glede povračila materialnih stroškov zaradi fotokopij in izdelave izvodov vlog, ki jih zato ni moč obračunati ob uporabi določb Zakona o odvetniški tarifi,57 kakor je to storila tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa priznalo. Povrnitev teh stroškov je predvidena v drugem odstavku 11. člena OT, v tretjem odstavku pa je določeno, da lahko te izdatke odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Ker tožeča strank stroškov za fotokopije in izdelavo izvodov vlog ni priglasila kot dejanskih, ji ti gredo zgolj v omenjenem pavšalnem znesku. Upoštevaje, da je že iz naslova ostalih materialnih stroškov uveljavljala tudi tak pavšalni znesek, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo, je bilo potrebno od skupnega zneska priznanih stroškov 5.065,23 EUR odšteti znesek 802,50 EUR (ki ji je bil posebej priznan za fotokopije oziroma izdelavo izvodov vlog). Skupni znesek stroškov, do katerega je tožeča stranka iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji upravičena, tako znaša 4.262,73 EUR. V tem oziru je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških (2. točka izreka) ustrezno spremeniti (358. člen ZPP).

26. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Z ozirom na to, da so toženci s pritožbo uspeli v sorazmerno majhnem delu,58 sami trpijo svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi rok za vložitev pritožbe zoper sodbo znašal 15 dni in da so ga toženci zamudili. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi strankam pravilno dodelilo 30-dnevni rok za vložitev pritožbe (333. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 125. člena ZPP-E). 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Pritožniki, ki očitajo, da je ostala prvotna sprememba tožbe (spremembo tožbe v vlogi z dne 12. 1. 2017 je sodišče prve stopnje dopustilo na naroku dne 5. 4. 2017) nepojasnjena, ne obrazložijo, kako naj bi ta opustitev poslabšala njihov procesni položaj, niti kako naj bi to vplivalo na pravilnost (zakonitost) same končne odločitve. 4 Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 179 in 205. Omenjena avtorica poudarja (glej str. 205 prej navedenega komentarja), da je treba v interesu ekonomičnosti postopka spreminjanje proti volji toženca preprečiti takrat, ko spremenjeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze. To pa za predmetni primer prav gotovo ne velja. Na drugi strani je (zaradi neprimerljivosti s konkretno zadevo) neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na VDSS sklep Pdp 931/2014 z dne 15. 1. 2014, iz katerega je razvidno, da je predlagana sprememba tožbe (v kateri je tožnik postavil nove trditve, navajal nova dejstva, predlagal nove dokaze... ) sledila umiku tožbe. 5 Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/2006, s kasnejšimi spremembami. 6 V naloženem okviru pa je izvedenka izračunala tudi spremenjene solastniške deležev etažnih lastnikov na skupnih delih. 7 Kako bi bilo možno takšen elaborat izdelati brez sodelovanja tovrstnega strokovnjake/izvedenca (glej tudi 55. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba ne pojasni (prav tako je neutemeljeno njeno navajanje, da sodišče prve stopnje v 8. členu ZEN ni imelo podlage za izvedbo novega elaborata za evidentiranje sprememb v katastru stavb). Ker je šlo za širši sklop nalog (glej sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2017), je neprepričljivo tudi pritožbeno poudarjanje, da identiteta spornih štirih delov (njihovi identifikacijski znaki, evidenca v katastru stavb in zemljiški knjigi, lokacija in izmera) ni bila sporna. 8 Ki so, kadar za to obstojijo upravičeni razlogi, dopustni (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012). Zakaj naj bi sama ugotovitev sodišča prve stopnje (v 91. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je izvedenka nadalje prepričala o izmeri spornih prostorov in njihovi dejanski rabi, pomenilo, da je šlo za izvajanje informativnega dokaza (kot to zatrjuje pritožba), pa ni (po)jasn(jen)o. 9 Glej tudi 89. in 95. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Kar prav gotovo velja glede opredelitve spremembe v razmerju med (skupnimi in posameznimi) deli v predmetni stavbi (oziroma glede izračuna spremenjenih solastniških deležev etažnih lastnikov na skupnih delih). Upoštevaje navedeno pa ima (čeprav ni formalen procesen institut) napoved spremembe tožbe, ki jo je tožeča stranka podala v vlogi z dne 19. 10. 2017 (in v kateri je pravilno pojasnila, da brez izvedenca zahtevka ne more ustrezno postaviti), svoj dejanski procesni pomen. 11 Glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe. V omenjenem pojasnilu sodišča prve stopnje (ki mu pritožba izrecno niti ne ugovarja) pa se skriva tudi odgovor na pritožbeni očitek, da bi moralo dopustnost in potrebnost dokaza z izvedencem sodišče prve stopnje presojati skozi spremenjeni tožbeni zahtevek z dne 12. 1. 2017, ko je bil dokaz predlagan, ter da je zato naloga izvedenca v sklepu z dne 26. 9. 2017, da napravi natančne spremembe o razmerju med splošnimi in posameznimi deli v predmetni stavbi, pomenila izvajanje dokazov mimo tožbenega zahtevka. 12 Ki je (kot je bilo uvodoma poudarjeno) za presojo zakonitosti (pravilnosti) izpodbijane odločbe edina relevantna. Očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka je posledično neutemeljen. 13 Že iz tega razloga pritožbena navedba, da izdelava (novega) elaborata v predmetni zadevi za odločitev o tožbenem zahtevku ni bila potrebna, ne drži, nadaljnje navajanje, da izvedenka ni odločila o preoblikovanju skupnih delov v posamezne in da izdelani elaborat identitete spornih delov ni spremenil, pa (tako kot pojasnjevanje, da se dejanska raba - skupna raba ne vpisuje več v kataster in da je nepomembna za odločitev) brezpredmetno. 14 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013. 15 Oziroma da v sodbi podani razlogi nasprotujejo sami sebi. 16 In v tem okviru tudi (presplošno) pritožbeno navajanje, da sodišče v točki 96. obrazložitve izpodbijane sodbe napačno enači matematično pravilnost izračuna izvedenke z materialnopravno in dejansko pravilnostjo, ki je predmet sodne presoje. Podobno presplošni so tudi ugovori, ki so jih toženci (pritožniki) v postopku na prvi stopnji postavili zoper izvedenkin izračun solastniških deležev (kar je v prej omenjeni v točki obrazložitve upravičeno izpostavilo že sodišče prve stopnje). 17 Ter da tožeča stranka v zvezi s tem ni ponudila trditev. 18 Prav tako ni razvidno, da bi slednji po izdelavi izvedenskega mnenja to kdajkoli izpostavljali. 19 Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 5872003, s kasnejšimi spremembami. 20 Pomen katerega izpostavlja tudi sama pritožba. 21 Čeprav je sodnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo 1. 6. 2018 izdala sklep, da se predlagani a neizvedeni dokazi kot nepotrebni zavrnejo, okoliščina, da v točki 52. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi listine v prilogi A33 omenja med izvedenimi dokazi, kaže na to, da omenjena priloga v dokaznih sklepih na naroku ni bila namerno ampak očitno slučajno (pomotoma) prezrta (na nobenem naroku ta dokaz tudi ni bil izrecno zavrnjen). 22 Češ da ni izkazano, da so s tožbo zajeti vsi etažni lastniki stavbe, oziroma da tožeča stranka ni podala niti pravno-odločilnih dejstev v tej smeri. Kaj točno v tem oziru naj bi manjkalo (oziroma kdo naj bi manjkal), toženci niso pojasnili. 23 Priloga A1. 24 Priloga A28. 25 Konkretno v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2017. 26 Glej A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 231, 232. 27 Točno o tem govorita tudi odločba tukajšnjega sodišča I Cp 2618/2012 z dne 13. 3. 2013 in VSK sklep CDn 556/2013 z dne 19. 11. 2013, na katera se sklicuje pritožba. 28 V zvezi s čimer se sodišče prve stopnje (65. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) upravičeno sklicuje tudi na sodbo tega sodišča II Cp 3424/2015 z dne 9. 3. 2016. Pritožba zmotno navaja, da omenjeni judikat za predmetno pravdo ni uporabljiv, ker se nanaša na reivindikacijsko tožbo. Določba prvega odstavka 190. člena ZPP velja tako za pravde, v katerih se zahteva ugotovitev lastninske pravice na stvari, kot tiste, v katerih se uveljavlja vrnitev (izročitev) stvari. 29 Ki si napačno razlaga prej omenjeni odločbi I Cp 2618/2012 in CDn 556/2013. 30 Dejstvo, da so bili z lokacijo namestitve toplotne postaje seznanjeni predstavniki tožencev, je utemeljen razlog za zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s tem seznanjena. Pritožba, ki sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pavšalno sklicevanje na predstavnike etažnih lastnikov, konkretno ne pojasni, zakaj naj bi bil omenjeni zaključek sodišča prve stopnje (ki nikjer ne navaja, da so vsi etažni lastniki hoteli namestitev toplotne postaje) napačen. 31 Okoliščina, da o tem niso odločali, sama za sebe ne pomeni, da niso vedeli, kje bo nameščena in da s tem niso strinjali. Poleg tega pritožniki ne omenjajo, kdaj naj bi (sicer) izvedeli za njeno namestitev, niti da so (kdaj ter na kakšen način) zoper namestitev izrazili nestrinjanje. Prav tako si je težko predstavljati, da za toplotno postajo niso izvedeli najkasneje takrat, ko se je ta nameščala. 32 V 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je ta pomen uporabljen nenatančno (napačno). 33 Slednja naj bi navedbah pritožbe izpovedala, da so te prostore kot skupne uporabljali vsi etažni lastniki. Vendar pa je iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 18. 1. 2017 (glej stran 2 in 3 zapisnika) razvidno, da je v tem oziru omenjala pometanje, pomivanje prostorov in podobno, česar pa ni moč razumeti kot neko celostno (splošno/stalno) uporabo. 34 Glej predvsem 72. – 79. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 35 Kar tudi v pritožbi povsem splošno zatrjujejo. 36 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007. 37 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015. 38 Zakon o zavodih, Uradni list RS, št. 12/1991, s kasnejšimi spremembami. 39 Pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o pomenu vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo, pa (v kontekstu obravnavane zadeve) ni ustrezno pojasnjena. 40 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008, s kasnejšimi spremembami. 41 Skratka sodišče prve stopnje ne govori o tem (kot je to moč razbrati iz pritožbe), da etažne lastnine v zemljiški knjigi ni možno urediti na pravno-poslovni podlagi. Na drugi strani je pojasnjevanje, da ZVETL v času sprejema Akta še ni veljal, da SPZ ni posegel v pridobljene pravice, da se način ureditve etažne lastnine v zemljiški knjigi pri pravno-poslovni ureditvi pri dejanski in na novo oblikovani etažni lastnini ne razlikuje ter da sprejem enostranskega akta ni izključujoč z dejstvom etažne lastnine, za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno. Omenjeno sodišče v tem oziru tudi ne podaja drugačnih ugotovitev. 42 Kar povsem posplošeno izpostavlja pritožba. 43 Enako velja za pojasnjevanje, da so s tem, ko so trdili, da je omenjeni Akt sprejela tožeča stranka, zgolj poudarili, da niso imeli vpliva na oblikovanje njene volje 44 Ker torej ne gre le za varstvo interesa »ostalih« etažnih lastnikov (ampak vprašanje pravne (ne)učinkovitosti posla, ki je posledica razpolagalne (ne)sposobnosti), je zmotno tudi pritožbeno navajanje, da sodišče tega argumenta ne more obrniti v škodo tožencev. 45 Pritožba očita, da naj bi sodišče prve stopnje razlago Akta podalo izven trditvene podlage in pravnih naziranj strank, a tega (vključno z očitkom, da je spregledalo, da se je v več kot desetletnem obdobju od vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo lastniška struktura etažnih lastnikov v zemljiški knjigi spreminjala) natančneje ne pojasni. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da Akt ni pravni naslov za spremembo pravnega položaja delov stavb (in za prenos pravic), je hkrati navajala, da s toženci v tem oziru ni sklenila nobenega sporazuma (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma tožničino pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2016). 46 Zaradi česar Akt tudi ni mogel pripeljati do sprememb v obstoječih (lastninskih) razmerjih. 47 Katerih trditve o kasnejših pridobiteljih in njihovi dobri veri so povsem splošne (nekonkretizirane). 48 In da so zato menili, da je njeno enostransko postopanje pravno učinkovito. 49 Kar pomeni, da upoštevaje 108. člen SPZ (kot je bilo večkrat poudarjeno) za njegov sprejem ni bila upravičena. 50 Ki tudi niso nastopali kot tretji, saj so imeli kot etažni lastniki ustrezna upravičenja že pred sprejetjem Akta s strani tožnice in njegovo zemljiško-knjižno realizacijo. 51 Prav tako je nebistveno (tudi sicer neobrazloženo) navajanje, da 8. člen Zakona o zemljiški knjigi/ZZK-1 (Uradni list RS, št. 28/2003, s kasnejšimi spremembami), ki ureja načelo zaupanja v zemljiško knjigo (in katerega vsebina v prvem odstavku je enaka vsebini četrtega odstavka 5. člena Zakon o zemljiški knjigi/ZZK (Uradni list RS, št. 33/1995, s kasnejšimi spremembami)), na katerega se v 75. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje) vprašanje zaupanja ne navezuje le na pravno-poslovne pridobitve. 52 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 53 Ker torej ne gre za izpostavljanje zmote (in njenih posledic) v smislu določb OZ, ampak »zgolj« za pomoto (ki pa se lahko pripeti prav vsakemu), je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje o dobri strokovni podpori (službah), ki naj bi jo imela tožnica. 54 In ne torej ne, zakaj mu ne priznava pravnih učinkov (oziroma zakaj ne more predstavljati podlage za spremembo dotedanjih/obstoječih (lastninskih) razmerij). 55 Glej npr. VSL sodbo I Cpg 1173/2013 z dne 4. 3. 2015. 56 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 57 Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami. 58 In sicer zgolj delno zoper stroškovno odločitev.