Jedro

Zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. E. E. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so razlogi za pripor zoper obtožene A. A., B. B. in C. C. še podani; da so še podani razlogi za izvajanje ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi za obtoženo Č. Č.

2.Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki obtoženih Č. Č., B. B., C. C. in A. A. ter obtoženi A. A. sam.

Zagovornik obtožene Č. Č. se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi odpravi.

Zagovornica obtoženega A. A. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pripor zoper obtoženca odpravi. Podrejeno predlaga odreditev hišnega pripora ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obtoženi A. A. v pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga, da se pripor zoper njega odpravi.

Zagovorniki obtoženega B. B. se pritožujejo brez izrecno navedenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora. Podrejeno predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, tj. s hišnim priporom.

Zagovornik obtoženega C. C. uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora oziroma nadomestitev z milejšim ukrepom, tj. z javljanjem na policijski postaji in prepovedjo približanja oškodovanki D. D.

3.Pritožbe niso utemeljene.

4.Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor obtožencev (A. A., B. B., C. C.) ter pogojev za ukrep prepovedi približanja, izrečen obtoženi Č. Č., tj. da je izkazan utemeljen sum storitve obtoženim očitanih kaznivih dejanj, njihova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora in ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Glede pritožbenih navedb zagovornice obtoženega A. A. v zvezi s pritožbo zagovornice z dne 7. 6. 2024, o kateri višje sodišče naj ne bi odločilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi, če to drži, na obstoj pogojev za pripor pri obtoženemu A. A., ki so bili s sedaj izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito preizkušeni, nima vpliva. Tako so obtoženi A. A. in drugi soobtoženi v priporu zakonito in na podlagi odločbe sodišča. Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene trditve obtoženčeve zagovornice, da je pripor zoper slednjega nezakonit, upoštevajoč dejstvo, da o pritožbi zoper sklep z dne 31. 5. 2024 še ni bilo odločeno. Pritožba z dne 7. 6. 2024, ki jo omenja zagovornica, višjemu sodišču nikoli ni bila predložena, zato o njej tudi ni bilo mogoče odločati. Ex offo dolžnosti poizvedovati o morebitnih pritožbah pa višje sodišče nima.

6.Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih slednja temelji. Po pravnomočnosti obtožnice niso nastale kakšne nove okoliščine, ki bi lahko vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se dokazi niti še niso začeli izvajati. Dejstvo, da obtoženci zanikajo izvršitev kaznivih dejanj, seveda ne more pomeniti, da bi bil zgolj zaradi tega utemeljen sum kakor koli omajan, kaj šele izpodbit. Obstoj utemeljenega suma zagovorniki izpodbijajo z lastno dokazno oceno izpovedi prič, izvedenskega mnenja dr. E. E. in drugih podatkov, na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, kar pa takšnih zaključkov, kot so bili pojasnjeni, ne more omajati. Tako ni mogoče pritrditi stališčem pritožnikov, da glede na predloženo dokazno gradivo ne izhaja utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je bil ta potrjen s pravnomočnostjo obtožnice. Zagovornikom obtoženih (C. C., A. A. in B. B.) ter obtožene Č. Č. sodišče pojasnjuje, da je pritožbena dokazna ocena tako podatkov kot tudi zaključkov izvedenca dr. E. E. preuranjena oziroma v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevna. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno.

7.Deplasirana so pritožbena izvajanja, češ da je utemeljen sum omajan, ker bi bilo treba iz spisa izločiti določeno procesno gradivo. Sodišče prve stopnje je s sklepom III K 28748/2023-476 z dne 11. 4. 2024 zavrnilo vse predloge obrambe za izločitev dokazov, višje sodišče pa je s sklepom III Kp 28748/2023-500 z dne 24. 5. 2024 vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. To pomeni, da je sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov pravnomočen in je vztrajanje pri takšnih izvajanjih brezpredmetno.

8.Sodišče prve stopnje je v zvezi s obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj slednje utemeljujejo. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhajajo teža, način in okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj, ki naj bi jih obtoženi (A. A., C. C., B. B.) na ravni utemeljenega suma izvršili (trgovina z ljudmi po 113. členu KZ-1, za kar je predpisana kazen zapora do treh let in denarna kazen, ter kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, za kar je predpisana kazen od treh do osmih let zapora), izkazujejo najtežja in najbolj zavržna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ter spolno integriteto mladoletne oškodovanke, ki naj bi bila ob izvršitvi navedenih kaznivih dejanj stara le deset let. Sodišče ni prezrlo dejstva, da naj bi obtoženi (A. A., C. C., B. B.) očitana kazniva dejanja zoper mladoletno oškodovanko izvajali v daljšem časovnem obdobju. S tovrstnimi kaznivimi dejanji naj bi prenehali šele takrat, ko je bila mladoletna oškodovanka premeščena v krizni center. Obtoženi kot starejše in odrasle osebe naj bi proti oškodovanki nastopali dominantno in manipulativno ter s takšnim ravnanjem grobo posegali v njen osebnostni razvoj in globoko prizadeli njen občutek varnosti, ki ga ni bila deležna niti v primarni družini. Oškodovanko naj bi obtoženi zmanipulirali celo do te mere, da naj bi slednja k obtoženim občasno hodila tudi sama. Za zadovoljevanje spolnih potreb obtoženih naj bi mladoletno oškodovanko slednjim proti plačilu izročala ravno njena mati in obtožena Č. Č. S takšnimi dalj časa trajajočimi in ponavljajočimi zavržnimi ravnanji so obtoženi izkazali veliko mero predrznosti, nizkotnosti ter brezobzirnosti do oškodovanke, upoštevajoč tudi dejstvo, da z navedenimi ravnanji niso prenehali prostovoljno, niti na večkrat izraženo skrb njenega brata (F. F.), temveč šele, ko je bila oškodovanka premeščena v krizni center. Ne nazadnje naj bi obtožena A. A. ter B. B. mladoletno oškodovanko čakala tudi pred šolo. Do spolnih zlorab s strani obtoženega B. B. naj bi prišlo tudi na javnem kraju (javnih sanitarijih železniške postaje v ...). Subjektivne okoliščine pa so oprte na izredno negativne osebne lastnosti obtoženih (nizkotnost in manipulativnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj na škodo mladoletne oškodovanke). Po prepričanju pritožbenega sodišča vse navedeno v medsebojni zvezi nedvomno utemeljuje sklep, da je ponovitvena nevarnost obtoženih zanesljivo podana. Enako velja tudi za obtoženo Č. Č., sicer mater mladoletne oškodovanke, ki oškodovanke (lastne hčerke) kot otroka s posebnimi potrebami ni zaščitila pred zgoraj navedenimi zavržnimi ravnanji preostalih obtoženih, temveč je pri tem celo aktivno sodelovala in naj bi slednjo proti plačilu izročala obtoženim za zadovoljevanje njihovih spolnih potreb.

Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povzetega pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da so nedvomno izkazane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki še vedno utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti obtoženih (A. A., C. C., B. B.), čeravno pritožniki takšnim zaključkom sodišča nasprotujejo, saj bi med drugim takšna ravnanja slednjih v primeru izpustitve na prostost nedvomno predstavljala tudi nevarnost za druge ranljive osebe. Povsem enako velja, da obstojijo pogoji za ukrep prepovedi približanja (po 195.a členu ZKP), ki je bil izrečen obtoženi Č. Č. do oškodovanke (njene hčerke).

Takšnih zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. F. F. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.

Navedenih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornikov preostalih obtoženih (B. B. in C. C.) o nerazumnih in neutemeljenih zaključkih glede obstoja njune ponovitvene nevarnosti, saj naj bi bili stiki obtoženega B. B. z oškodovanko zgolj naključni ter ne posledica njegovih načrtnih dejanj (načrtnega vpliva in manipulacije). Takšnih zaključkov ne morejo omajati niti pritožbene trditve zagovornika obtoženega C. C., da slednji z oškodovanko ni imel od oktobra 2022 več nobenih stikov, saj naj bi bila oškodovanka nameščena v rejništvo, in ne živi več na naslovu ... 13, kjer naj bi prihajalo do očitanih ravnanj. Prav tako se glede na vse do sedaj povzeto kot neutemeljena izkažejo tudi prizadevanja zagovornice obtoženega A. A. in posplošene pritožbene navedbe A. A. o neobstoju razlogov njegove ponovitvene nevarnosti, saj naj bi obtoženi A. A. imel urejene družinske razmere. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožniki niti z zatrjevanji, da prav vsi obtoženi za tovrstna niti za druga kazniva dejanja še niso bili nikoli obsojeni.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje o nedvomnem obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti pri obtoženih. Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča razumno utemeljen sklep, da obstoji realna nevarnost, da bi obtoženi (A. A., B. B., C. C.) v primeru izpustitve na prostost lahko ponovno izvrševali tovrstna kazniva dejanja tudi na škodo drugih ranljivih oseb, v integriteto katerih bi v tem primeru lahko posegli.

Glede na zgoraj povzeto se izkažejo sklicevanja zagovornice obtoženega A. A. v zvezi z razlogi ponovitvene nevarnosti na odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije Up-74/95, Up-75/95 in druge za neutemeljena, saj zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti temeljijo tako na jasnih, in celovito ugotovljenih objektivnih, kot tudi na subjektivnih okoliščinah obravnavanega primera. Pritožnica v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

9.Sodišče prve stopnje se je nadalje razumno opredelilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki naj bi jih obtoženi in obtožena na ravni utemeljenega suma izvršili ter ki ogrožajo varnost in spolno nedotakljivost mladoletne oškodovanke in drugih potencialnih ranljivih oškodovancev, narekuje sklep, da ukrep pripora zoper obtožene (A. A., B. B., C. C.) kot edini primerni omejevalni ukrep utemeljeno odtehta poseg v njihovo ustavno pravico do osebne svobode. Zato je ukrep pripora zoper obtožene še vedno neogibno potreben in nujen kakor tudi sorazmeren ukrep. Upoštevajoč dejstvo, da se obtoženim očita storitev najbolj zavržnih kaznivih dejanj, tj. kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in zoper človečnost, pa zoper obtožene ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, javljanjem na policijski postaji in prepovedjo približevanja, kot je bilo pritožbeno predlagano. Enako velja tudi glede utemeljenosti pogojev za ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP zoper obtoženo Č. Č.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da sodišče ni opravilo tehtanja primernosti in sorazmernosti glede drugih milejših omejevalnih ukrepov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaključek o edinem primernem (osebnem) omejevalnem ukrepu vsebuje tudi oceno, da drugi milejši omejevalni ukrepi, upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, ne bi bili zadostni in primerni ter ne bi dosegli zasledovanega namena.

10.Glede pritožbenih navedb v zvezi s časovno nesorazmernostjo trajanja pripora pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, upoštevajoč naravo obravnavanih kaznivih dejanj in dejstvo nadaljnjih razpisanih narokov za glavno obravnavo (kontinuiran tek tega postopka), ni mogoče govoriti, da je razumen čas pripora prekoračen, prvo sodišče pa na zadevi dela (dovolj) ažurno.

11.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornikov obtoženih in obtoženega A. A. samega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Če bo za obtožene nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodne takse za zavrnitev vloženih pritožb odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/3

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 28748/2023, z dne 03.12.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.28748.2023

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.