Jedro

V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te odločbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek od bruto zneska 29.797,80 EUR (10 mesečnih bruto plač) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2018 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 442,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno denarno povračilo zniža in ponovno odloči o stroških postopka. Navaja, da po stališču sodne prakse okoliščine v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 niso navedene taksativno. Kot kriterij za višino denarnega povračila je treba upoštevati tudi socialne in ekonomske razmere tožnika in družine (VIII Ips 18/2013 in VIII Ips 134/2015). Sodišče prve stopnje teh okoliščin v obravnavani zadevi ni upoštevalo. Iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 16. 12. 2016, izhaja, kakšni so bili prihodki in premoženje družine. Prav tako ni upoštevalo podatkov FURS glede moževih prihodkov. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri višini denarnega povračila je treba upoštevati tudi nadomestila plač, ki jih bo tožnica prejela, kot če bi delala pri toženi stranki do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zlasti ravnanja, ki so bila ugotovljena tekom sodnega postopka. Te ugotovitve sicer niso bile obrazložene v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in niso bile pravno relevantne za dokazovanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vplivajo pa na samo višino denarnega povračila. Meni, da je prisojeni znesek v višini desetih bruto plač pretiran, upoštevajoč odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 134/2015 in VIII Ips 18/2013 in pritožbenega sodišča Pdp 801/2017, Pdp 114/2017 in Pdp 304/2018. Tožena stranka meni, da pravično denarno povračilo za tožnico znaša 5 plač.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo v ustreznem znesku. Pri odmeri je treba upoštevati vsaj neizplačano odpravnino v višini 4,5 mesečnih plač in druge okoliščine primera. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 18 let. Pogodba o zaposlitvi ji je bila odpovedana brez razloga. Delo je opravljala vestno. Odpoved je prejela po zaključku porodniškega dopusta, kar je za njo kot mati novo rojenih otrok dvojčkov pomenilo velik finančni in čustven pritisk. Odgovorne osebe so skušale prikriti sistemske napake z naprtitvijo odgovornosti tožnici. Svoj finančni položaj je tožnica želela rešiti z novo zaposlitvijo, kar ji ni uspelo, kljub temu da je poslala številne prijave za zaposlitev (v spisu je preko 80 vlog). Skoraj vso delovno dobo je dopolnila v javnem sektorju, kjer je pridobila specifična znanja, ki jih zasebni sektor ne potrebuje. Po izobrazbi je diplomirana sociologinja. Na Zavodu RS za zaposlovanje je bila obravnavana kot težje zaposljiva oseba, tudi zaradi svoje starosti. Zaradi stresa je imela operacijo na želodcu. Živela je s finančnimi sredstvi soproga in posojili družinskih članov. Pri odmeri ustreznega denarnega povračila namesto reintegracije ni pomembno, koliko mora tožena stranka plačati tožnici iz naslova reparacije. Tožnica se je šele 10. 9. 2018 zaposlila pri drugem delodajalcu, na delovnem mestu z nižjo bruto plačo, kot jo je imela pri toženi stranki, in brez zagotovil, da ji bo to delovno mesto zagotovljeno dolgoročno. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo le še o višini denarnega povračila ob sodni razvezi po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). O nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparaciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 13. 11. 2017 je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 908/2017 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 71/2018 z dne 17. 5. 2018 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 198/2018 ter VIII Ips 199/2018 z dne 21. 5. 2019 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 421/2019 z dne 30. 10. 2019. 7. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo.1

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija višino dosojenega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 odmerilo v višini 10 mesečnih plač tožnice. Pri odmeri denarnega povračila je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in ustrezno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 18 let, z izjemo vmesnega krajšega časovnega obdobja, od marca 2015 do septembra 2018, je bila brezposelna in aktivna iskalka zaposlitve. Denarno nadomestilo med brezposelnostjo je prejemala od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 v višini 892,50 EUR bruto. Kljub številnim prošnjam je zaposlitev našla šele po treh letih iskanja. Tožnica ima univerzitetno izobrazbo sociologinje in je stara 48 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi druge okoliščine primera (da je tožnica mati dveh mladoletnih otrok, starih 5 let, za katera prejema skupaj otroški dodatek v višini 120,00 EUR, da živi v moževem stanovanju, da ima vozilo staro 13 let ter da drugega premoženja nima, da je bila tožnica zaradi odpovedi pod stresom, zaradi katerega je tudi zbolela).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Navaja, da je treba kot kriterij za višino denarnega povračila upoštevati tudi socialne in ekonomske razmere tožnice in družine in pri tem opozarja na podatke iz odločbe Centra za socialno delo z dne 16. 12. 2016 in podatke FURS z dne 2. 8. 2017 (navaja, da tožnica razpolaga z vrednostnimi papirji, prihranki, ipd.). V drugem odstavku 118. člena ZDR-1 so določeni kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila. Med naštetimi kriteriji ni socialnih in drugih razmer, kar pa ne pomeni, da je odmera, če jih sodišče tudi upošteva, nepravilna (tako sodba VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da že ob upoštevanju z zakonom določenih kriterijev, in sicer da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki več kot 18 let, da je bila ob odpovedi stara 48 let, da se je po prenehanju delovnega razmerja zaposlila pri drugem delodajalcu šele po treh letih in da je bila odpoved nezakonita zaradi formalnih razlogov, prisojeno denarno povračilo ni pretirano. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je eden od kriterijev za določitev denarnega povračila tudi obseg pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa je tudi ob upoštevanju tega kriterija, to je dejstva, da so bile tožnici priznane pravice iz delovnega razmerja od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017, denarno povračilo ustrezno odmerjeno. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine, med njimi tudi socialne in ekonomske.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine denarnega povračila upoštevati tožničine kršitve. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, zato se ni ugotavljalo, ali je tožnica storila očitane kršitve. Posledično teh okoliščin pri sami odmeri višine denarnega povračila ni mogoče upoštevati.

11. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in prisojenih denarnih povračil v primerljivih zadevah2 je dosojeno denarno povračilo v višini 10 mesečnih plač tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Te odločitve tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na odločitve iz nekoliko starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in posamezne odločitve pritožbenega sodišča, ki z obravnavano zadevo niti niso primerljive.

12. Ker niso podani niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožnici povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta 375 točk (tar. št. 15/4 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV znašajo skupaj 280,00 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

1 Da izrecno navedeni kriteriji niso edini uporabljivi kriteriji, izhaja npr. iz sodbe VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018. 2 Na primer v zadevah: VIII Ips 236/2017, VIII Ips 200/2017, VIII Ips 180/2017 in VIII Ips 104/2017.