Jedro

Nasprotovanje dokazni oceni, na kateri temelji izpodbijana sodba, pomeni v sporu majhne vrednosti nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja.

Zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 93403/2008 z dne 18. 11. 2008 (pravilno: z dne 08. 11. 2008), in sicer v tistem delu, ki tožencu nalaga, da mora tožnici v 8 dneh plačati skupaj 933,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 144,00 EUR njenih izvršilnih stroškov. Obenem je toženca zavezalo tudi k povrnitvi tožničinih nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 943,45 EUR z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in si med seboj nasprotujejo. Vztraja, da pogodb in ostalih listin ni podpisal. Predlagani izvedenec bi lahko potrdil, da so podpisi na njih povsem različni. Ni res, kar ugotavlja sodišče, da podpisov na pogodbah ni mogoče primerjati s toženčevim podpisom. Sodišče je namreč vpogledalo tudi v toženčevo osebno izkaznico, na kateri je njegov podpis, kar bi lahko omogočilo primerjavo. Poudarja tudi, da telefonov ni prejel v posest, tožnica pa o tem ni predložila ustreznih pisnih potrdil. Toženec prav tako ni prejel računov, na katere se sklicuje tožnica. Izpoved zaslišane priče I. F. teh dejstev ne more izpodbiti. Priča o konkretnem primeru ni vedela ničesar. Sodišče tudi ni ustrezno odgovorilo na toženčev ugovor zastaranja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da je dokazala svojo terjatev tako po temelju kot po višini.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi navedlo popolne, jasne in neprotislovne razloge, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008), na katero meri pritožba. Sicer pa toženec tega pritožbenega očitka ni konkretiziral. V pritožbi nasprotuje predvsem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, vendar sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, po 1. odstavku 458. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženčeve trditve, da ni podpisal nobene pogodbe s tožnico niti ostalih listin, ki jih je tožnica predložila v dokazne namene, torej v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Enako velja za pritožbeno trditev, da ni prejel ne spornih telefonskih aparatov in ne računov, ki mu jih je poslala tožnica. Toženčevo nasprotovanje dokazni oceni, na kateri temelji izpodbijana sodba, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. Sploh pa priča I. F. ni le na splošno izpovedovala o tem, kako poteka sklenitev naročniškega razmerja, prodaja in izročitev telefonskih aparatov, ampak se je v svoji izpovedi spomnila tudi nekaterih podrobnosti o sklepanju naročniškega razmerja s tožencem, in sicer o takratnem toženčevem delodajalcu, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, posebej ker je njena izpoved skladna tudi z vsebino izvedenih listinskih dokazov.

6. Zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti po 1. odstavku 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Poleg tega ugotavljanje pristnosti toženčevega podpisa na predloženih listinah sodi v toženčevo dokazno breme, vendar toženec, ki je predlagal ta dokaz, zanj očitno ni bil pripravljen založiti predujma, saj je vztrajal, naj stroške tega dokazovanja plača tožnica. Ne glede na to pa brez ustreznih toženčevih primerjalnih podpisov tega dokaza ne bi bilo mogoče izvesti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Toženčev podpis na njegovi osebni izkaznici je fotokopiran in zato ni uporaben za forenzično preiskavo. Predvsem pa toženec, ko v pritožbi posebej izpostavlja pristnost svojega podpisa na osebni izkaznici, ne pojasni, kako je tožnica lahko prišla do fotokopije njegove osebne izkaznice, če pa, kot sam trdi, s tožnico ni sklenil spornega naročniškega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje torej na podlagi izvedenih dokazov ni imelo nobenega razloga za dvom o obstoju zatrjevane tožničine terjatve do toženca niti o njeni višini. Pravilno je zavrnilo tudi toženčev ugovor zastaranja. Terjatev namreč izvira iz istega leta (2008), v katerem je tožnica tudi vložila predlog za izvršbo zoper toženca. Očitno je torej, da tedaj še ni potekel predpisani enoletni zastaralni rok iz 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB-1). Po navedenem je bilo tudi materialno pravo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

8. Toženec je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka.