Jedro

Opustitev predhodnega obvestila o disciplinskih očitkih in opustitev zaslišanja delavca pred izdajo disciplinskega sklepa pomeni tudi pri zasebnem delodajalcu absolutno bistveno kršitev disciplinskega postopka, zaradi katere odločitev o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 7.12.1992 in z dne 21.12.1992 o odpovedi delovnega razmerja tožnici zaradi kršitev delovnih obveznosti, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni zakonito prenehalo ter tožencu naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in to na njeno zadnje delovno mesto ter ji za nazaj izplača plačo, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odvodom davka in prispevkov. Pri tem je ugotavljalo, da pred izdajo gornjih sklepov, ki sta disciplinske narave, toženec v bistvu ni izvedel disciplinskega postopka, saj tožnica vnaprej ni bila seznanjena z očitano kršitvijo in pred izdajo prvostopnega sklepa ni bila zaslišana, toženec pa ni imel izkazane vročitve tudi predhodno izrečenega ukrepa opomin pred odpovedjo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem zlasti graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj tožnica ne bi bila obveščena o predhodno izrečenem disciplinskem ukrepu opomin pred odpovedjo. Dejansko ji je bil sklep o tem disciplinskem ukrepu vročen 16.11.1992, s tem da je tožnica podpis vročitve odklonila. Hkrati pa graja ravnanje sodišča prve stopnje v tej zadevi, ker se z vsebino tožnici očitanih kršitev, ki so ogrožale tudi delo drugih delavcev, sploh ni ukvarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje vročitve predhodno izrečenega ukrepa opomin pred odpovedjo delovnega razmerja tožnici, je bilo v tej fazi sodnega postopka za rešitev te zadeve praktično brezpredmetno. V tem sporu je sodišče presojalo zakonitost sklepov toženca z dne 7.12. in 21.12.1992 in glede teh disciplinskih sklepov je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo, da tožnica vnaprej ni bila obveščena o očitkih konkretnih kršitev, ki so predmet teh sklepov in da pred izdajo spornih sklepov ni bila zaslišana, teh dejstev pa toženec tudi v pritožbi ni zanikal. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da je bil disciplinski postopek ob izdaji spornih sklepov absolutno bistveno kršen, saj predhodno obvestilo o disciplinskih očitkih in zaslišanje delavca pred izdajo disciplinskega sklepa, izrecno zahteva 1. odst. 41. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91-I), ki je takrat že stopila v veljavo in ki je veljala tudi za razmerja med pravdnima strankama. Ker sta bila sporna sklepa toženca nezakonita že iz tega razloga, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nezakonita razveljavilo, ne da bi se spuščalo v vsebino zatrjevanih disciplinskih kršitev.

Pritožbeno sodišče hkrati ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem primeru utemeljeno odločilo o tožničinem zahtevku ne glede na formalni sklep toženca z dne 29.12.1992 o formalni razveljavitvi gornjih sklepov, saj je toženec v dejanskem smislu očitno pri sklepih, ki sta bila predmet tega spora, vseskozi vztrajal. Hkrati je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica v tem primeru spoštovala določbe o zakonitem roku za ugovor in roku za sodno varstvo, kljub napačnemu pravnemu pouku v spornih sklepih.

Ker pritožbeni razlogi v tem primeru niso bili podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.