Jedro

Ker ob postavitvi zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe zaradi zatrjevane kršitve pravil zakona o kmetijskih zemljiščih o predkupni pravici ni obstajala veljavna kupoprodajna pogodba, sklenjena z drugo osebo, je tak zahtevek neutemeljen.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkih, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pripoznave ugodilo zahtevku (1) za ugotovitev, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 15. 12. 2005, sklenjena med toženci glede nepremičnine parc. št. 1036 k.o. ... v izmeri 10074 m2, navidezna in nima učinka, (2) za ničnost navedene pogodbe in (3) za izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice glede navedene nepremičnine s četrtega in petega toženca na prve tri tožence. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe glede navedene nepremičnine s tožnikom in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zavrnilo je podrejeni zahtevek, po katerem so prvi trije toženci dolžni objaviti ponudbo za prodajo navedene nepremičnine pri Upravni enoti v Novem mestu, skleniti pogodbo s tožnikom in mu izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice. Zavzelo je stališče, da ima lastnik pravico razpolagati s svojo lastnino in ga k temu ni mogoče prisiliti. Določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) se pričnejo uporabljati šele, ko se lastnik odloči razpolagati s svojo lastnino. Ker toženci niso dali ponudbe v smislu določb ZKZ, sodišče šteje, da niso izrazili volje za prodajo zemljišča. Poleg tega pravnomočna sodba ne more nadomestiti upravnega postopka, ker se tam lahko prijavi več predkupnih upravičencev.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da pravnomočna sodba ne bi mogla nadomestiti postopka pred upravnim organom, in da 512. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v obravnavanem primeru ni uporabljiv. Sodno varstvo po tej določbi bi tožnik lahko zahteval le, če bi bil predhodno pravilno izpeljan postopek pri upravni enoti. Okoliščina, da je samo tožnik izpodbijal pogodbo, še ne pomeni, da je edini zainteresiran za nakup nepremičnine. Strinjalo se je tudi s stališčem, da ravnanja tožencev še ni mogoče šteti za odločitev za nakup parcele.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da so se prodajalci s sklenitvijo pogodbe izognili postopku pri upravni enoti. S sklenitvijo pogodbe so mu preprečili uveljavljanje predkupne pravice. Vsak od zainteresiranih bi lahko v šestmesečnem roku uveljavljal predkupno pravico, če bi to želel, pa takih oseb očitno ni bilo. Ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče, je tožniku onemogočena uveljavitev predkupne pravice kljub ugotovitvi, da je šlo dejansko za prodajo nepremičnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija v delu, v katerem se nanaša na podrejeno postavljena zahtevka, ni dovoljena. V ostalem ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), se za presojo o dovoljenosti revizije uporabljajo določbe zakona v dotlej veljavnem besedilu (drugi odstavek 130. člena navedenega zakona). V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 – v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1,000.000 SIT. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Tožnik je v tožbi navedel sklop primarno in sklop podrejeno postavljenih zahtevkov, navedel pa le eno vrednost spora. V skladu s prej navedenimi določbami ZPP je bil dolžan opredeliti vrednost spornega predmeta za vsako celoto medsebojno povezanih zahtevkov posebej. Po ustaljenem stališču sodne prakse se v takem primeru šteje, da je bila vrednost spora opredeljena le glede primarno postavljenih zahtevkov, glede ostalih pa ne. Glede na to revizija zoper odločitev o podredno postavljenih zahtevkih (kolikor so bili zavrnjeni) ni dovoljena.

8. Stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je materialnopravno pravilno.

9. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so prvi trije toženci 15. 12. 2005 s četrtim in petim tožencem sklenili pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, s katero so jima priznali lastninsko pravico glede nepremičnine parc. št. 1036 k.o. ... (v naravi gozd) na podlagi priposestvovanja in dovolili vknjižbo, da njegove nepremičnine mejijo na nepremičnino, ki je predmet pogodbe, da je prvim trem tožencem povedal, da je zainteresiran za nakup nepremičnine, da četrti in peti toženec nista imela nikoli posesti sporne nepremičnine, da je zato pogodba navidezna ter prikriva prodajno pogodbo in da zato zahteva sklenitev pogodbe z njim pod enakimi pogoji.

Toženci so pripoznali zahtevek za ugotovitev neučinkovitosti oziroma ničnosti pogodbe z dne 15. 12. 2005 in vknjižbo na ime prvih treh tožencev, ostalim zahtevkom pa so nasprotovali.

10. Tožnik zatrjuje kršitev pravil o predkupni pravici, ki jih ZKZ določa za prodajo kmetijskih zemljišč, in ob smiselni uporabi pravil, ki jih določa OZ za kršitev pogodbene predkupne pravice, uveljavlja zahtevek za sklenitev pogodbe z njim.

11. ZKZ v 23. členu določa vrstni red predkupnih upravičencev za nakup kmetijskega zemljišča oziroma gozda, nima pa določb o sankcijah za primer, ko je bila prodajna pogodba sklenjena, ne da bi bil upoštevan predpisan postopek prodaje in v tem okviru prednostni vrstni red subjektov, zainteresiranih za nakup.

12. Ne glede na to, ali v primeru kršitve pravil o predkupni (oziroma prednostni) pravici po ZKZ pride v poštev smiselna uporaba pravil OZ o kršitvi pogodbene predkupne pravice ali ne, uporaba teh pravil v obravnavanem primeru ne pride v poštev že iz razloga, ker ob postavitvi zahteve za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni obstajala veljavna kupoprodajna pogodba, sklenjena z drugo osebo.

13. Vrhovno sodišče je v odločbah II Ips 371/2010 in II Ips 858/2008, obeh z dne 1. 9. 2011, že zavzelo stališče, da lahko predkupni upravičenec z zahtevkom za sklenitev kupoprodajne pogodbe uspe (še)le, če dokaže obstoj veljavne kupoprodajne pogodbe, sklenjene s tretjo osebo. Navedlo je, da je predkupna pravica šibka omejitev lastninske pravice, ki lastniku ne odvzema razpolagalnega upravičenja, ampak ga omejuje le glede izbire nasprotne pogodbene stranke. Predkupni upravičenec ima zato le pravico zahtevati, da vstopi na mesto kupca. Dokler tega ni in če tega ni, je njegova pravica speča. 14. Tožnik je sam zatrjeval, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, ki je predstavljala podlago za prenos lastninske pravice s prvih treh tožencev na četrtega in na petega toženca, nična. Temu zahtevku in posledično zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je bilo ugodeno. S tem je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred kršitvijo predkupne pravice. Več od tega tožnik ne more zahtevati.

15. Sploh pa ne more sklenitve kupoprodajne pogodbe z njim glede nepremičnine, ki je predmet zahtevka, zahtevati v obravnavanem primeru, ko je za veljavno sklenitev take pogodbe z zakonom predpisan poseben postopek objave in sprejema ponudbe ter odobritve takega posla. Ugoditev zahtevku za sklenitev pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila bi predstavljala obid kogentnih določb ZKZ. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnik v obravnavanem primeru nima zahtevka za sklenitev pogodbe iz prvega odstavka 512. člena OZ, je po navedenem pravilno.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).