Jedro

Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.

Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 19. 3. 2015 in 14. 4. 2015 o disciplinski odgovornosti tožnika. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku njegov zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku stroške tega v postopka v višini 1.107,07 EUR v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje vsebino 113., 114. in 119. točke Pravil službe v Slovenski vojski, sedmega odstavka 57. člena Zakona o obrambi in 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Navaja, da v disciplinskem postopku preiskovalno načelo prevladuje nad razpravnim, saj je delodajalec tisti, ki je delavcu zavezan dokazati odgovornost za disciplinsko kršitev. Disciplinski organ je pristojen tudi za zbiranje procesnega gradiva, ki se nanaša na samo disciplinsko kršitev, pa tudi za zbiranje tistega procesnega gradiva, ki se nanaša na subjektivno plat disciplinske kršitve, torej na odnos kršitelja delovne discipline. Glede na zgoraj omenjene določbe Pravil službe v Slovenski vojski je bil ppk A.A. lahko istočasno predlagatelj disciplinskega postopka, istočasno pa je imel tudi veljavno pooblastilo za vodenje tega postopka in za odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika. Dejstvo, da je bil A.A. istočasno predlagatelj postopka in pooblaščenec, ni takšna okoliščina, da bi brez očitnih znakov pomenila izločitveni razlog (nikakor pa ne izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), in še to samo zato, ker je A.A. proučil pobudo in se odločil, da zoper tožnika vloži predlog za uvedbo disciplinskega postopka. S tem, ko je disciplinski organ v obravnavani zadevi podal tudi predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, to ne izkazuje, da je o njegovi odgovornosti že takrat sprejel kakršnokoli odločitev. Pooblaščenec za vodenje postopka je bil nepristranski, kar sicer izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedel je obsežen dokazni postopek, v katerem je obravnaval tudi utemeljene dokazne predloge tožnika, pretehtal je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in šele nato sprejel odločitev o disciplinski odgovornosti. Tekom disciplinskega postopka pooblaščenec torej ni z ničemer kazal na svojo pristranskost. Disciplinski postopek je poleg tega specifičen postopek in že po naravi stvari ne more potekati dosledno po pravilih sodnih sporov, kjer so v postopku ločene vloge tožnika, toženca in sodišča. V disciplinskem postopku se v določenih fazah nujno prekrivata vlogi "sprožitelja" disciplinskega postopka in "odločevalca" v disciplinskem postopku, saj oba nastopata v vlogi delodajalca. Enako velja tudi pri toženi stranki, pri čemer je treba poudariti, da je preizkus upoštevanja procesnih pravic in drugih pravic (predvsem zakonitosti ravnanja) pripadnikov (tudi tožnika) zagotovljen najprej v okviru dvostopenjskega odločanja pri delodajalcu, nato pa še v sodnem sporu. Samo dejstvo, da je bil A.A. predlagatelj in odločevalec v disciplinskem postopku še ne pomeni, da je bil zgolj zato že "okužen" in pristranski, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Je pa slednje vsekakor možen izločilni razlog, če bi pooblaščenec med vodenjem postopka in odločanjem o disciplinski odgovornosti s svojimi ravnanji ali opustitvami očitno, jasno in nedvoumno ravnal v smeri "zanemarjanja ali neupoštevanja" pravic in načel disciplinskega postopka, kar v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno (podobno tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 397/2006). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika, ki je predmet izpodbijane sodbe, enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 218/2015 z dne 16. 5. 2016 ugodilo zato, ker je ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 656/2016 z dne 12. 1. 2017 razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v posledici zmotne uporabe materialnega prava in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku tožnika ponovno ugodilo in razveljavilo odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika. Ugotovilo je, da je bil utemeljen ugovor tožnika, da je obstajal izločitveni razlog (po 5. točki 70. člena ZPP) na strani A.A., ki je podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika (A.A. je sodeloval tudi pri zbiranju dokazov), nato pa je po pooblastilu s strani pristojnega organa sam vodil tudi disciplinski postopek in kot pristojni organ pri toženi stranki odločil tudi o tožnikovi disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo osebno prepričanje A.A. že ob podaji predloga za uvedbo postopka takšno, da je tožnik za kršitev odgovoren, okoliščina, ki zbuja legitimen dvom o njegovi pristranskosti. Posledično je zaključilo, da postopek ni bil izveden zakonito, ker je bila kršena tožnikova pravica do nepristranskega postopka.

8. Pritožbeno sodišče z zgoraj opisanim stališčem prvostopenjskega sodišča ne soglaša. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A.A. pristojna oseba za podajo predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in da je bil A.A. na podlagi pooblastila (B7) pristojna oseba tudi za vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika in za odločanje o tožnikovi disciplinski odgovornosti. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po 5. točki 70. člena ZPP oziroma smiselno tudi razlog za njegovo izločitev po 6. točki 70. člena ZPP. Sedmi odstavek 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) med drugim določa, da se disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave (tožnik je bil pripadnik stalne sestave) ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Podobno izhaja tudi iz 119. točke Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV; Ur. l. RS, št. 84/2009), ki določa, da se za vprašanja v disciplinskem postopku zaradi kršitve vojaške discipline pripadnikov stalne sestave, ki niso urejena z ZObr, Zakonom o službi v Slovenski vojski ali s temi pravili službe, smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, razen če z ZDSS-1 ni določeno drugače. Glede na zgoraj omenjene določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se torej disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.

9. Po zaključku pritožbenega sodišča je treba pri razlagi pojma smiselna uporaba določb ZPP upoštevati specifičnost disciplinskega postopka pri delodajalcu (toženi stranki), kjer je v pristojnosti delodajalca, da zoper delavca začne disciplinski postopek, ga izvede in tudi odloči o tem, ali je podana delavčeva disciplinska odgovornost. To izhaja tudi iz 57. člena ZObr. V disciplinskem postopku sta udeleženi dve stranki (ki sta hkrati tudi stranki delovnega razmerja), in sicer delodajalec (v pristojnosti katerega je med drugim dajanje navodil in nadziranje delavca) in delavec (ki je med drugim dolžan opravljati delo po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom). Pristojnost za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca je na delodajalcu. Delodajalec mora tako pred odločitvijo o disciplinski odgovornosti delavca zbrati vse relevantne dokaze, jih oceniti in na podlagi tega ugotoviti, ali je delavec disciplinsko kršitev storil, nato pa mora sam odločiti o delavčevi disciplinski odgovornosti. To pa je bistveno drugače od sodnega postopka, kjer je sodišče tisto, ki v sporu dveh strank delovnega razmerja kot neodvisen in nepristranski organ presoja o zakonitosti disciplinskega postopka, vključno z disciplinsko odgovornostjo delavca oziroma izrečenim disciplinskim ukrepom (upoštevaje določbe ZPP in delovne zakonodaje, upoštevaje tudi položaj delavca v delovnem razmerju).

10. Institut izločitve sodnika je namenjen prav odstranitvi dvoma strank sodnega postopka o sodnikovi nepristranskosti bodisi iz razlogov, ki so v 70. členu ZPP taksativno našteti, bodisi zaradi drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v sodnikovo nepristranskost. Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je torej bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na zgoraj omenjene določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo - B7), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.

11. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bile podane kakšne druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost A.A.. Te okoliščine ne predstavlja niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil A.A. že ob podaji predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika prepričan, da je za kršitve tožnik odgovoren. Kot je bilo že ugotovljeno, je A.A. svojo odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika sprejel po obsežnem izvedenem dokaznem postopku, ko je na podlagi izvedenih dokazov ugotovil vsa odločilna dejstva v zvezi z disciplinsko odgovornostjo tožnika.

12. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz 7. odstavka 57. člena ZObr in 114. točke PSSV izhaja pristojnost načelnika Generalštaba Slovenske vojske, da s pisnim sklepom uvede disciplinski postopek zoper pripadnika stalne sestave, da zoper tega pripadnika vodi disciplinski postopek in da v o njegovi disciplinski odgovornosti tudi odloči. Tudi v tem primeru (ki je praktično identičen postopku odločanja o disciplinski odgovornosti tožnika v tem individualnem delovnem sporu) se po stališču pritožbenega sodišča načelniku Generalštaba Slovenske vojske ne bi moglo očitati pristranskosti oziroma ugotoviti razloga za njegovo izločitev po 5. ali 6. točki 70. člena ZPP. Tudi ob upoštevanju zgornje ugotovitve izpodbijani odločbi tožene stranke nista nezakoniti zato, ker ni prišlo do izločitve A.A. v disciplinskem postopku zoper tožnika, kar je sicer tožnik v tem postopku tudi ugovarjal. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP), tako da bo lahko sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presodilo, če je tožnik storil očitane kršitve vojaške discipline, glede na tretji in četrti odstavek 57. člena ZObr in če mu je bil izrečen ustrezen disciplinski ukrep glede na 58. člen ZObr. V obrazložitvi svoje odločitve se bo moralo opredeliti tudi do ugovora zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, ki ga je podal tožnik (le sklicevanje na sklep pritožbenega sodišča ne zadostuje za obrazloženost prvostopenjske odločbe o tem ugovoru). V odvisnosti od navedenih ugotovitev bo moralo ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh strank tega individualnega delovnega spora.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.