Jedro

V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 61321/2011 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1 (1.a točka izreka), kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (1.b točka izreka), dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 (2.a in 2.b točka izreka) in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listina po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (3.a in 3.b točka izreka). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za kaznivo dejanje pod točko 1a) izreka določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 1b) izreka en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2a) izreka tri mesece zapora, pod točko 2b) izreka štiri mesece zapora, za vsako izmed kaznivih dejanj pod točko 3a) in 3b) izreka pa en mesec zapora. Nato pa je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena določilo enotno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Skladno z določili 95. člena Zakona o kazenskem postopku v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je plačilo sodne takse in plačilo potrebnih izdatkov oškodovancev B. B., C. C., D. D. in E. E. ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanke E. E., Boštjana Verstovška, odvetnika v Celju. Oprostilo pa jo je povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanko D. D. je na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornice obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper obravnavano pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornica obsojenke zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa izpodbija tudi odločitev o izrečeni kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Meni, da očitane kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje, kateremu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, obsežno argumentiralo svoje zaključke. Samo je zaznalo, da je obsojenka na podlagi udeležbe in spremljanja narokov procesno sposobna, obramba pa tega očitka v ponovljenem postopku niti ni podala. Strinja se s sodiščem druge stopnje, da je postavitev izvedenca nevrologa za ugotavljanje neprištevnosti obsojenke neprimeren dokaz, prvostopenjsko sodišče pa je podalo obsežno obrazložitev o tem, zakaj je izvedba tega dokaza tudi nepotrebna. Neutemeljeni so tudi ostali očitki zagovornice, glede katerih je obsežno obrazložitev podalo že višje sodišče, pri čemer gre pri izpodbijanju dokaznih sklepov sodišča za izpodbijanje dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zagovornici, ki se je o njem izjavila; z odgovorom vrhovne državne tožilke se ne strinja ter v celoti vztraja pri razlogih in utemeljitvi iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

**_Glede kršitev kazenskega zakona_**

5. Zagovornica v okviru kršitev kazenskega zakona v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da opis kaznivega dejanja pod točko 1a) izreka izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1, češ da je pridobljena premoženjska korist v višini 208,64 EUR (pre)majhna. S tem uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, da torej v opisu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. To utemeljuje z navedbami, da določila 99. člena KZ-1 premoženjsko korist, ki ne presega 500,00 EUR, definira kot majhno, določila 215. člena KZ-1 pa kot zakonski znak določa zgolj premoženjsko korist in torej ne majhne, zato je za to kaznivo dejanje predviden razpon kaznivosti zgolj nad 500,00 EUR pridobljene premoženjske koristi.

6. Takšno (pravno) stališče je po presoji Vrhovnega sodišča nepravilno in sta ga kot takega utemeljeno zavrnili že sodišči prve in druge stopnje, pri tem pa je potrebno poudariti, da skladno z določili prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, pri čemer se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist; če te ni mogoče odvzeti, pa se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Vrednost premoženjske koristi, konkretno vrednost pridobljenega denarja, ki se mora odvzeti, skladno z navedeno določbo tako ni omejena. Te določbe v zvezi z določili prve točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 zato ni mogoče razlagati na način, da je vrednost pridobljene premoženjske koristi, ki se mora odvzeti in je zakonski znak kaznivega dejanja, za primere, ko ta izrecno ni določena kot majhna, omejena navzdol (na prag 500,00 EUR). Odvzeti se mora namreč vsakršna pridobljena premoženjska korist, pridobitev kakršnekoli vrednosti takšne koristi pa je tako tudi zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1. Ko zakonodajalec posebej predvidi, da je s kaznivim dejanjem bila pridobljena majhna premoženjska korist, je s tem praviloma sicer res določena privilegirana oblika kaznivega dejanja, kar pa za konkretno kaznivo dejanje ne velja.

7. V nadaljevanju zagovornica kršitev po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z istim očitanim kaznivim dejanjem izneverjenja pod točko 1a) izreka napadene sodbe uveljavlja tudi z navedbami, da opis dejanskega stanja ne zadosti zahtevani obliki naklepa, to je direktnemu naklepu, saj zgolj navedba v opisu »da zavestno ni izpolnila svoje obveznosti« temu ne zadosti in gre zgolj za prepis abstraktno določenega zakonskega znaka.

8. Vrhovno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da sicer drži, da mora opis dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki tako po objektivni kot subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, vendar pa navedba okoliščin, s katero sodišče utemeljuje svoj sklep o krivdni obliki izvršitve kaznivega dejanja sodi v obrazložitev sodbe.1 Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja, notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo na primer namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi »vedoma«, »mu je šlo zato«, »z namenom«, v konkretnem primeru pa z izrazom »zavestno«, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.2

9. Vložnica dalje graja, da je tudi opis kaznivega dejanja pod točkama 2a) in 2b) izreka sodbe pomanjkljiv oziroma ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in tudi s tem v zvezi očita storitev kršitve po 1. točki 372. člena ZKP. Zagovornica s tem očitkom izpostavlja predvsem časovno in krajevno neopredeljenost obeh navedenih očitanih kaznivih dejanj, in izostanek v opisu dejanja pod točko 2a) očitka, da bi ravno obsojenka spremenila listino; ni namreč opisana njena vloga ter ni navedeno na kakšen način naj bi spremenjena listina nastala oziroma bila uporabljena kot prava.

10. Po oceni Vrhovnega sodišča so v opisu kaznivega dejanja pod točko 2a) podani in ustrezno navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Ta določa: »Kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do treh let«. Obsojenki je očitana uporaba spremenjene javne listine kot ena izmed alternativnih izvršitvenih oblik. V dejstvenem opisu je tako dovolj konkretizirano najprej navedena relevantna vsebina originalnega sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-p-1413/06-6 z dne 13. 11. 2007 (javna listina), za tem je navedeno, kako je bil ta sklep spremenjen in dejstvo, da ta sklep ne obstaja in ga Ustavno sodišče nikoli ni izdalo, ter da pred tem sodiščem tudi nikoli ni potekal postopek s stranko D. D. (spremenjena javna listina), nato pa je opisan tudi način obsojenkine uporabe te spremenjene listine – da je vse do sredine leta 2012 s to spremenjeno listino prikazovala D. D., da je v zastopani zadevi poslala pritožbo tudi na Ustavno sodišče (uporaba spremenjene listine kot prave), s tem pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirano opredeljena tudi njena vloga.

11. Glede časovne in krajevne neopredeljenosti opisa kaznivih dejanj pod točko 2a) in 2b) izreka se zagovornica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-879/14 z dne 23. 4. 2015 ter zatrjuje, da iz opisa dejanja pod točko 2a) ne izhaja kdaj in kje naj bi spremenjena listina nastala, pod točko 2b) pa da opis dejanskega stanja glede kraja in časa izvršitve navaja »neugotovljenega dne« in »na neugotovljenem kraju«, kar oboje ne ustreza obveznim sestavinam dejanskega stanja kaznivega dejanja. Pravi tudi, da sta čas in kraj storitve v opisu pomembna takrat, ko gre za časovno odmaknjena dejanja in se lahko postavi vprašanje zastaranja kazenskega pregona; ravno takšna pa sta primera pod točko 2a) in 2b) izreka sodbe. Zatrjuje kršitev 28. člena Ustave, to je načela zakonitosti, in kršitev materialnega predpisa; pritožbeno sodišče je to smiselno upoštevalo kot očitek kršitve 1. točke 372. člena ZKP, tako pa ga je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče. 12. Najprej je potrebno pojasniti, da so podatki o kraju in času izvršitve kaznivega dejanja sicer vselej potrebni za individualizacijo kaznivega dejanja – za ločitev enega historičnega dogodka od drugega, vendar pa v konkretnem primeru, ko je obravnavano kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, čas in kraj storitve nista njegova zakonska znaka.3 Skladno z že zavzetim stališčem v sodni praksi, kljub temu da sta kraj in čas izvršitve pomembni modaliteti opisa kaznivega dejanja, praviloma nista odločilni okoliščini, razen takrat, kadar je od njiju odvisna uporaba kakšne pravne norme (na primer določbe o časovni veljavnosti, zastaranju, ipd.),4 kar pravilno v zahtevi izpostavlja tudi zagovornica.

13. Vrhovno sodišče v celoti sledi razlogom pritožbenega sodišča glede odsotnosti navedbe kraja izvršitve kaznivega dejanja v opisu pod točko 2a) in 2b) izreka, da to v konkretnem primeru ne more biti odločilna sestavina opisa, saj se vprašanje morebitne krajevne (ne)pristojnosti v nobeni fazi obravnavanega kazenskega postopka ni problematiziralo. Prav tako pa je po presoji Vrhovnega sodišča, kljub precejšnji ohlapnosti, zadosti konkretiziran tudi čas storitve kaznivih dejanj v obeh obravnavanih točkah izreka. V obeh je namreč res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.5

14. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje temu zadostilo, saj je v tč. 30 obrazložitve svoje odločbe ob ugotovljenem dejanskem stanju obrazložilo tudi časovne okoliščine predmetnih kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje ponarejanja listin v izvršitveni obliki uporabe spremenjene listine (tretji odstavek 251. člena KZ-1) je kaznivo dejanje storjeno zoper pravni promet in je dokončano, ko je na kakršenkoli način s strani storilca dano v pravni promet in je s tem izražena pravna pomembnost listine. Tak primer je na primer predložitev takšne listine drugi osebi ali drugemu pristojnemu organu.

15. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja, da se je oškodovanka D. D. s ponarejeno sodbo Upravnega sodišča RS št. U 572/2009-14 z dne 19. 12. 2011 seznanila najprej ob vpogledu v dokumentacijo že januarja 2012, ko ji je ta bila s strani obsojenke tudi predložena v roke, prav tako pa ji je zatrdila, da bo na njeni podlagi dobila 1.250,00 EUR odškodnine, oziroma da bo napisala pritožbo ter bo skupaj z obrestmi dobila skupaj 1.500,00 EUR. Takrat (januarja 2012) je torej obsojenka to ponarejeno listino tudi prvič dala v promet; predložila jo je oškodovanki in ji pri tem z obljubo pridobitve odškodnine na njeni podlagi izrazila tudi njeno pravno pomembnost. Kasneje, sredi leta 2012, pa je oškodovanka zahtevala vrnitev vse dokumentacije, ki jo je zanjo hranila obsojenka kot odvetnica, v sklopu česar je prejela tudi že omenjeno sodbo Upravnega sodišča, prav tako pa tudi spremenjen sklep Ustavnega sodišča RS Up-1413/00-6 z dne 13. 11. 2007, iz katerega izhaja, da je bila na Ustavno sodišče RS vložena ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju Kp 23/2005 z dne 15. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu I Kr 23/03-36 z dne 20. 9. 2004, in da se ta ne sprejme. Navedeni sklep Ustavnega sodišča je tako v pravni promet – v izročitev oškodovanki s strani obsojenke bil dan sredi leta 2012, iz same vsebine tega pa je izražena tudi njegova pravna pomembnost. 16. Glede na navedeno sta obe okoliščini (čas in kraj storitve kaznivega dejanja) v konkretnem opisu pod točko 2a) in 2b) izreka izpodbijane sodbe, upoštevajoč tudi obrazložitev v zvezi s časovno opredeljenostjo časa storitve, zadosti konkretizirani. Tako ni mogoče slediti zagovornici, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Prav tako je spoštovano tudi načelo zakonitosti po 28. členu Ustave, nasprotne trditve zagovornice pa so neutemeljene.

17. Čas izvršitve kaznivega dejanja je v konkretni zadevi pomemben za določitev zakona, ki ga je potrebno uporabiti (prvi odstavek 7. člena KZ-1), kar zagovornica v zahtevi problematizira v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2a) izreka napadene sodbe in s tem zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Kot obrazloženo, je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj določno in razumljivo opredeljeno, da je obsojenka javno listino uporabila kot pravo v obdobju do sredine leta 2012 (čas izvršitve). Takrat pa je bil v veljavi že KZ-1 in torej ne pride v poštev uporaba določil 256. člena Kazenskega zakonika (KZ Ur. l. RS, št. 63/1994, 70/1994 – popravek 23/1999, 40/2004 in 95/2004), niti ne določila KZ o zastaranju, kar prav tako zmotno v zahtevi trdi zagovornica. Očitana kršitev tako ni podana.

18. Ne gre slediti niti navedbam zagovornice, ko zatrjuje, da je izvršitvena oblika ponareditve spremembe listine že zastarala, kar je bilo ugotovljeno v prvem sojenju, zaradi česar je zastarala tudi izvršitvena oblika uporabe take spremenjene listine, kar je obsojenki očitano pod točko 2a) izreka napadene sodbe. S tem zatrjuje kršitev 3. točke 372. člena ZKP. Takšno sklepanje pa je nepravilno, saj zgolj dejstvo, da je zastaral kazenski pregon za dejanje v eni izmed alternativno določenih oblik, ne pomeni nujno, da je zastaral tudi kazenski pregon za dejanje izvršeno v drugi izvršitveni obliki (uporaba spremembe listine); to je namreč lahko izvršeno kasneje, kot v tem primeru, to je sredi leta 2012. Nikakor ni mogoče slediti niti utemeljitvam zagovornice v smeri, da obsojenka ni mogla vedeti, da je listina spremenjena in je iz tega razloga dejanje uporabe spremenjene listine zastaralo, saj se skladno z določili prvega odstavka 91. člena KZ-1 zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Relevantna okoliščina je torej čas storitve (izvršitve) kaznivega dejanja, vedenje o naravi spremenjene listine pa na zastaranje nima vpliva. To je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. 19. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti v okviru očitanih kršitev kazenskega zakona navaja tudi, da pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbi glede očitka v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona kaznivega dejanja pod točko 1a) izreka napadene pravnomočne sodne odločbe in s svojimi navedbami smiselno vztraja pri pritožbenih očitkih, da je kazenski pregon tudi za to kaznivo dejanje že zastaral. Izpostavlja predvsem materialnopravno naziranje glede uporabe dveletnega zastaralnega roka po drugem odstavku 91. člena KZ-1, ki naj za konkretni primer po njenem videnju ne bi prišel v poštev. S temi navedbami zatrjuje napačno uporabo določil drugega odstavka 91. člena KZ-1, s tem pa kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi tem očitkom zagovornice ni mogoče slediti, saj sta nižji sodišči materialni predpis pravilno uporabili; kazenski pregon za kaznivo dejanje pod točko 1a) izreka bi namreč resnično zastaral šele dne 7. 5. 2022, materialnopravno naziranje zagovornice v zvezi z razlago določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 pa je zmotno. Ta namreč posebej ureja položaje, ko je pravnomočna sodna odločba bila razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je tudi primer konkretne zadeve. Gre za izjemo od splošnega pravila o zastaranju kazenskega pregona iz prvega odstavka 90. člena KZ-1. Res je sicer, da skladno s splošnimi pravili, kazenski pregon preneha teči najkasneje s pravnomočnostjo odločbe, ko začne teči zastaranje izvršitve kazni. To bi v konkretnem primeru bilo dne 22. 8. 2018, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 61321/2011. Vendar pa skladno z drugim odstavkom 91. člena KZ-1 po razveljavitvi takšne pravnomočne sodne odločbe začne zastaralni rok teči znova, in sicer je ta v tem primeru takšen, kot ga določa drugi odstavek 91. člena KZ-1, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, to je dve leti. V tem časovnem obdobju, ki teče od dne razveljavitve pravnomočne sodne odločbe dalje (to je v konkretnem primeru od dne 3. 5. 2020 dalje), mora biti ponovljen postopek tudi pravnomočno zaključen. Enoten dveletni zastaralni rok pa ne upošteva niti teže kaznivih dejanj kot merila za določitev splošnih rokov za zastaranje v prvem odstavku 90. člena KZ-1. S to rešitvijo je zakonodajalec dejansko po eni strani omogočil odmik nastopa zastaranja pri lažjih kaznivih dejanjih s krajšim zastaralnim rokom, po drugi strani pa pri težjih kaznivih dejanjih z daljšim zastaralnim rokom lahko zastaranje nastopi v času, ki je krajši od splošnega.6 Dejstvo, da je do poteka splošnega desetletnega zastaralnega roka ob pravnomočnosti odločitve razveljavljene sodbe manjkalo le še 98 dni, tako na tek dveletnega zastaralnega roka po drugem odstavku 91. člena KZ-1 nima vpliva. Res pa je, da v kolikor sodišče v postopku nove razsoje (prvi odstavek 428. člena ZKP) ugotovi, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje iz razveljavljene pravnomočne sodbe zastaral že pred pravnomočnostjo te sodbe, to vodi v izdajo zavrnilne sodbe, to je odločbe, ki bi morala biti izdana ob pravilni uporabi zakona. Smiselno enako mora postopati tudi Vrhovno sodišče, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona o zastaranju kazenskega pregona ugotovi nepravilno uporabo teh določb materialnega predpisa, toda v konkretni zadevi ne gre za tak primer. Sodišči prve in druge instance sta pravilno upoštevali tudi, da zastaralni rok v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupaj 64 dni) ni tekel na podlagi določil Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) in se je torej, kot navedeno, iztekel dne 7. 5. 2022. Uporaba določil drugega odstavka 91. člena KZ-1 je skladno z navedenim pravilna in tako ni podana kršitev po 3. točki 372. člena ZKP.

_**Glede bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka**_

21. Zagovornica kot bistveno kršitev pravil postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP graja ugotovitve pritožbenega sodišča, da obramba v ponovljenem sojenju procesne oziroma razpravne sposobnosti obsojenke ni polemizirala, saj mora sodišče na to okoliščino paziti po uradni dolžnosti.

22. Razpravna (ne)sposobnost obsojenke v ponovljenem postopku na podlagi podatkov spisa s strani obrambe res ni bila problematizirana, vendar drži, da mora na to sodišče paziti po uradni dolžnosti. S tem v zvezi pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v tč. 12 obrazložitve svoje odločbe razumno obrazložilo, da se na glavni obravnavi, takšne okoliščine, ki bi vzbujale resen dvom v razpravno sposobnost obsojenke, niso ugotovile. Kot je razvidno tudi iz spisovnih podatkov, se je namreč obsojenka udeleževala in bila aktivna na narokih dne 12. 3. 2021, 14. 4. 2021 in dne 21. 5. 2021, kot tudi na predobravnavnem naroku dne 13. 7. 2020. Vse naroke je tudi aktivno spremljala ter na njih sodelovala, ravno aktivnost sodelovanja pa je tista bistvena okoliščina, ki dvom v razpravno sposobnost pri sodišču izključuje, zato navedenim očitkom ni moč slediti.

23. Bistveno kršitev pravil kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, pa zagovornica vidi predvsem v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa. Ta bi namreč lahko podal izvid in mnenje o tem, ali je obsojenka v posledici prometne nesreče leta 1988 utrpela mikropoškodbe možganov, ki so vplivale na njeno sposobnost obvladovanja v času izvršitve očitanih ji kaznivih dejanj, zaradi česar je bila neprištevna. Kot bistveno izpostavlja, da brez vključitve izvedenca nevrološke stroke tudi izvedenec psihiatrične stroke ne more za konkretni primer izdelati popolnega mnenja, zato bi po njegovi pridobitvi bila potrebna dopolnitev psihiatričnega kot tudi klinično psihološkega mnenja; šele takrat bosta slednji tudi popolni in celoviti. S tem v zvezi navaja tudi, da sodišče neutemeljeno ni sprejelo strokovnih mnenj kliničnih psihologinj F. F. in G. G., ki nasprotujeta mnenjem izvedenke psihiatrične stroke dr. Žmuc Tomorijeve ter Komisije za fakultetna mnenja (v nadaljevanju Komisija), saj sta obe na seznamu stalnih izvedencev s področja klinične psihologije in s tem razpolagata s potrebnim strokovnim znanjem. Zagovornica ob tem izpodbija tudi strokovnost samih izvedenskih mnenj dr. Martine Žmuc Tomorijeve ter Komisije, v okviru katere sta izvedenski mnenji izdelala izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. Peter Pregelj in izvedenec klinične psihologije prof. dr. Bojan Zalar, pri čemer pa poudarja, da s tem ne izpodbija dejanskega stanja, temveč obširno analizo vsebine mnenj podaja zgolj za ponazoritev pomembnosti postavitve izvedenca nevrologa; brez njegovega mnenja sta namreč izvedenski mnenji nepopolni. S temi navedbami uveljavlja bistveno kršitev pravil kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravice do obrambe).

24. Določila 248. člena ZKP sodišču nalagajo dolžnost, da odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Če je za določeno vrsto izvedenskega dela strokoven javni zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v okviru državnega organa, pa se tako delo, zlasti če je bolj zamotano, zaupa praviloma takemu javnemu zavodu oziroma organu (drugi odstavek 249. člena ZKP). Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS izhaja, da zakonska ureditev sodnega izvedenstva temelji na stališču, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, temveč gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije, pri čemer njegova vloga ni le pasivna, temveč ima lahko zelo aktivno vlogo.7 Zaradi te izvedenčeve aktivne vloge, ki predstavlja eno izmed dveh vlog izvedenca (izvedenstvo kot dokazno sredstvo, katerega rezultat je obrazložen izvid in mnenje),8 je na drugi strani pomembna tudi aktivna obramba. Ustavno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da je obramba v tem primeru v oteženem položaju; toliko bolj takrat, ko je izvedenčevo strokovno področje zahtevno in zapleteno, s čemer so možnosti stranke, da se sama spusti v vsebinsko tehtno obravnavo izvedenskega mnenja, manjše. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja in sodišče v kazenskem postopku odredi izvedenstvo, mora zato imeti obdolženec možnost izvajanja aktivne obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, bodisi v metodološkem bodisi vsebinskem vidiku ali celo glede napačnosti izvida.9

25. Ustavno sodišče je v zadevi Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021 ob sklicevanju na uveljavljeno stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izrecno poudarilo tudi, da prvi odstavek 6. člena in točka d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) obrambi sicer ne zagotavljata absolutne pravice do izvedbe določenega dokaza s strokovnjakom, vendar pa mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo (angl. _active defence_).10 Pravila obravnave dokazov v postopku zato obrambi ne smejo pretirano otežiti oziroma onemogočiti uveljavljanje pravic iz 6. člena EKČP. Določene okoliščine stranki onemogočajo ali znatno otežujejo izpodbijanje izvedenskega mnenja brez pomoči drugega strokovnjaka na zadevnem področju. Ustavno sodišče izpostavi, da v takšnem primeru ne zadostuje samo to, da ima obramba pravico zahtevati od sodišča postavitev drugega izvedenca, temveč mora za učinkovito uresničitev te pravice imeti možnost, da sodišču predloži svoj strokovni dokaz (angl. _own expert evidence_).

26. Skladno z določbo 258. člena ZKP se v primeru, ko so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. Mnenje ni pravilno, če podatki v njem nasprotujejo podatkom v izvidu, če je v nasprotju s pravili stroke ali če v njem izvedenec podaja razlago pravnih vprašanj. Pomanjkljivo pa je mnenje takrat, kadar ni jasno ali popolno, ker ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja, pri čemer ni nujno, da lahko izvedenec glede določenih vprašanj poda mnenje na ravni gotovosti, ampak na stopnji večje ali manjše verjetnosti.11 Ta člen sicer ureja postopek sodišča, ko gre za nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenjih več izvedencev, mora pa sodišče smiselno po določbi ravnati tudi takrat, ko je pomanjkljivo mnenje samo enega izvedenca. Vendar zgolj nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca, ni zadosten oziroma zakonit razlog za odreditev drugega izvedenca.12

27. Iz podatkov spisa je razvidno, da so v konkretni zadevi bili že v prvotnem postopku, ki se je po razveljavitvi s strani Vrhovnega sodišča dne 3. 5. 2020 ponovil, najprej za ugotavljanje razpravne sposobnosti angažirana izvedenka psihiatrične stroke dr. Martina Žmuc Tomori, za ugotavljanje neprištevnosti pa Komisija, v okviru katere je mnenje podal izvedenec psihiatrične stroke dr. Peter Pregelj ter izvedenec klinični psiholog dr. Bojan Zalar. Vsi so svoje mnenje skozi postopek večkrat tudi dopolnili. Obramba je za izpodbijanje mnenj izvedencev kot dokaz predložila strokovno mnenje klinične psihologinje F. F. in G. G. Ta je kot izvedenka izdelala mnenje o razpravni sposobnosti obsojenke v vzporednem pravdnem postopku za obdobje po letu 2013. Tudi obramba je nato v spis vložila več dopolnitev navedenih mnenj. Ker v prvotnem postopku sodišče ni zaslišalo F. F. in G. G. ter ju soočilo s postavljenimi izvedenci, je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo višjega sodišča z dne 22. 8. 2018 razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje, v katerem je sodišče prve stopnje te kršitve odpravilo.

28. Glede na trditve zagovornice je najprej mogoče pritrditi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa glede na okoliščine konkretnega primera res ni neprimeren dokaz (vsaj za posredno ugotavljanje neprištevnosti), saj namreč v kombinaciji z izvedenskimi mnenji izvedencev psihiatrov in tudi kliničnih psihologov lahko pripelje do ugotovitve o zmožnosti obvladovanja obsojenke oziroma o zmožnosti razumeti pomen svojega ravnanja kot alternativno določenih elementov neprištevnosti. Določila 265. člena ZKP, ki sicer ob nastalem sumu za ugotavljanje neprištevnosti in razpravne sposobnosti predvidevajo psihiatrični pregled in angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, pa sočasnega angažiranja ostalih izvedencev ne izključujejo. Iz obrazložitve zahteve izhaja, da je pritegnitev izvedenca nevrologa, katerega izvid in mnenje bo šele lahko omogočil popoln izvid in mnenje izvedencev psihiatrične stroke nujna. Neprimeren dokaz bi lahko angažiranje izvedenca nevrologa predstavljal samo v primeru, če bi bil za ugotavljanje neprištevnosti obsojenke predlagan izključno samostojno, torej brez pritegnitve vsaj izvedencev psihiatrov, kar pa ni primer konkretne zadeve.

29. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so utemeljene tudi trditve zagovornice, da izvedenci psihiatrične stroke ne morejo potrditi ali izključiti, ali je obsojenka v posledici prometne nesreče leta 1988 utrpela mikropoškodbe možganov (te z uveljavljenimi diagnostičnimi raziskavami, kot je CT glave, niso razvidne), kar bi lahko s posebnimi metodami potrdil le izvedenec nevrolog. Šele na tej podlagi bi izvedenci psihiatri skupaj s kliničnim psihologom lahko podali mnenje, ali so te mikropoškodbe pri obsojenki v času storitve kaznivih dejanj lahko imele vpliv na njeno obvladovanje oziroma razumevanje pomena svojih ravnanj, kot posledica psihične motnje, ki se je razvila v posledici mikropoškodb možganov (t.i. organska psihična motnja). Zagovornica torej razumno izpostavlja jedro problema, da zgolj dejstvo, da iz medicinske dokumentacije poškodbe možganov niso razvidne, ne pomeni, da jih ni bilo, še posebej, ker klinična psihologinja G. G. v mnenju ne izključuje možnosti njihovega nastanka kot posledice prometne nesreče. Mikropoškodbe se namreč v medicini ugotavljajo na podlagi posebnih postopkov s področja nevrokognitivne znanosti, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Sodišče prve stopnje strokovnemu mnenju G. G., ki izvor ugotovljenih težav kognitivnih in izvršilnih sposobnosti obsojenke, kot je razvidno iz podatkov spisa, vidi v blagi travmatski poškodbi možganov (enako tudi klinična psihologinja F. F., ki je diagnosticirala mejno osebnostno motnjo pri obsojenki), sicer ni sledilo, ker je to po ugotovitvah sodišča izpodbito s skladnimi mnenji izvedencev psihiatrov (dr. Martine Žmuc Tomori in dr. Petra Preglja) kot tudi izvedenca klinične psihologije dr. Zalarja. Vendar pa je tudi skladno z izpovedbo izvedenca psihiatra dr. Preglja, kateri sta nižji sodišči v celoti sledili. Izvedenec je dopustil možnost, da so pri obsojenki bile povzročene morebitne mikropoškodbe (npr. aksonske okvare nevronov oziroma okvare na nivoju celice), ki pa niso zaznane s CT glave. V medicini se lahko ugotavljajo le na podlagi podrobnejših diagnostičnih raziskav, npr. usmerjenim magnetnoresonančnim slikanjem oziroma, če tudi to ne pokaže mikrosprememb, sum pa bi še vedno obstajal, na podlagi spremljanja težav pri posamezniku. Slednji je sicer izrecno poudaril tudi, da se pri kliničnem pregledu takšen sum na organski vzrok mikropoškodb možganov pri obsojenki pregleda ni vzpostavil (enako je ugotovila tudi dr. Martina Žmuc Tomori, ki sta ji sodišči prve in druge stopnje prav tako sledili), zato tudi že angažirani izvedenci sami v okviru Komisije niso pritegnili izvedenca nevrologa in zahtevali dodatnih preiskav. Ne glede na navedeno pa bi takšne mikropoškodbe, ki lahko povzročijo t.i. organsko psihično oziroma organsko osebnostno motnjo, skladno z izvedenskimi mnenji, če bi bile ugotovljene, lahko vplivale na obsojenkino psihično stanje do te mere, da je voljnost njenega ravnanja v času izvršitve kaznivih dejanj bila vsaj bistveno okrnjena.

30. Čeprav je dvom v prištevnost obsojenke na podlagi mnenj izvedencev psihiatrov in kliničnega psihologa vsaj do neke mere ovržen s tem, da v času pregleda pri njej posledice, ki bi nakazovale na organski vzrok psihične motnje, niso bile razvidne in to tudi ni razvidno iz zdravstvene dokumentacije, dvom v to, da so morebitne mikrospremembe možganov imele vpliv na zmožnost obvladovanja obsojenke v času izvršitve kaznivih dejanj, s tem ni ovržen v celoti. S tem pa tudi ni mogoče onkraj razumnega dvoma izključiti, da je obsojenka ob izvršitvi kaznivih dejanj bila neprištevna. Šele na podlagi dognanj izvedenca nevrologije (ali torej te mikropoškodbe možganov pri obsojenki v resnici obstojijo oziroma ali so obstajale v času izvršitve kaznivih dejanj), bi namreč izvedenci psihiatrične stroke in klinični psiholog lahko podali celovito mnenje o morebitnem obstoju in poteku organske psihične ali organske osebnostne motnje. S tem pa bi popolnoma lahko ugotovili tudi, ali in v kolikšni meri je bila voljnost ravnanja obsojenke v obdobju 2008 do sredine leta 2012 zmanjšana.

31. Obramba je s svojo utemeljitvijo dokaznega predloga zadostila bremenu naj se dokaz z nevrologom izvede. Takšen dokaz ni očitno neuspešen. Glede na uvodoma navedeno ustavnopravno sodno prakso pa je v primerih izpodbijanja mnenj izvedencev, ki igrajo pomembno aktivno vlogo v dokaznem postopku, za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe, ki je v teh primerih zaradi pomanjkljivosti strokovnega znanja obrambe že primarno otežena, v primeru dvoma v popolnost strokovnega (izvedenskega) mnenja takšnemu dokaznemu predlogu potrebno ugoditi.

C.

32. Ker je sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe obsojenke, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo poslalo Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na ugotovljeno kršitev se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi uveljavljanimi kršitvami v zahtevi.

33. Odločba je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali Barbara Zobec, dr. Primož Gorkič in Marjana Lubinič.

1 Tako tudi mag. Horvat Š. v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, komentar k 359. členu v zvezi s komentarjem k 269. členu, str. 746 in 600. 2 Primeroma glej odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007 in I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004. 3 Prim. tudi odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 294/2006 z dne 22. 2. 2007 in I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 in druge. 4 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča v sodbah I Ips 75/2001 z dne 19. 5. 2005, I Ips 201/2005 z dne 19. 5. 2005, I Ips 25/2008 z dne 20. 3. 2008 in druge. 5 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 158/2003 z dne 18. 9. 2003, I Ips 74/2009 z dne 19. 11. 2009, I Ips 129/2011 z dne 13. 12. 2011, I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014 in druge. 6 Tako Šorli M. v Kazenskem zakoniku s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1063. 7 Tako že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998. 8 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-234/13 z dne 27. 11. 2014. 9 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 in Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021, enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi VSRS Sodba I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 10 Glej sodbe ESČP v zadevah Hodžič proti Hrvaški z dne 4. 4. 2019, 62. točka obrazložitve; Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014, 187. točka obrazložitve; Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 25. 7. 2013, 731. in 732. točka obrazložitve. 11 Primeroma glej odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 49212/2010-134 z dne 31. 5. 2012. 12 Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008.