Jedro

Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami.Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi druge prošnje (8. 10. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil pred približno 12 leti iz ekonomskih razlogov in zaradi nadaljnjega izobraževanja v tujini.

3.Na osebnem razgovoru (3. 12. 2025) je tožena stranka tožnika najprej seznanila z dejstvom, da je Vlada RS uvrstila Tunizijo na seznam varnih držav. Nato je povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, iz katerih je razvidno, da je izvorno državo zapustil pred 12 leti zaradi izobraževanja v tujini. Odšel je v Francijo in finančno pomagal svoji družini v izvorni državi. Mati je namreč bolna in potrebuje zdravila. Ko je v Franciji končal študij, se je zaposlil. V izvorni državi je imel premalo denarnih sredstev za dostojno življenje.

4.Tožena stranka je tožnika soočila z navedbami pri podaji prošnje, iz katerih je razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi prestajanja zaporne kazni, in ga pozvala, naj pojasni neskladje glede razlogov za zapustitev izvorne države. Tožnik je odgovoril, da je pri prošnji navedel, da je bil v Sloveniji obsojen na eno leto in 10 mesecev zaporne kazni zaradi tihotapljenja ljudi.

5.Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da je bil v Franciji tri leta. Nato je odšel v Belgijo, kjer je bil dve leti, od tam pa v Nemčijo, kjer je bival sedem let. Iz Nemčije je prišel v Slovenijo, kjer so ga prijatelji zaprosili, da na nezakonit način pripelje nekaj ljudi do državne meje, za kar je bil obsojen na zaporno kazen enega leta in desetih mesecev. Iz zapora je bil izpuščen ... 2025. Policisti so ga odpeljali v Center za tujce ..., kjer je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato je bil premeščen v azilni dom v Ljubljani, ki ga je samovoljno zapustil in odšel v Nemčijo, ker je njegova hči praznovala rojstni dan. Iz Nemčije je nato odšel v Belgijo, od tam pa na Švedsko, ki ga je vrnila v Slovenijo.

6.Če bi se tožnik vrnil v izvorno državo, bi bil brezdomec. V Sloveniji želi dobiti dokumente za prebivanje in zaposlitev.

7.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Tunizije in da je državljan te države.

8.Tožena stranka je ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z možnostjo nadaljnjega izobraževanja v tujini in ekonomskimi razlogi. V Franciji je finančno pomagal družini v izvorni državi, saj je mati bolna in potrebuje zdravila.

9.Po presoji tožene stranke iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročile tretje osebe (država, gospodarske družbe...) iz zakonsko določenih razlogov preganjanja (rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini) ali da bi bila ta stiska posledica kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja tožnikove ekonomske eksistence. Iz njegovih izjav namreč izhaja, da je v Tuniziji opravljal občasna dela, kar pomeni, da mu je bil omogočen dostop do trga dela in da je prejemal plačilo. Zato ni možen sklep, da je bil tožnik žrtev kakršnikoli (gospodarskih) ukrepov iz zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik ni izkazal, da je bilo plačilo za opravljeno delo v izvorni državi prenizko zaradi namernih diskriminatornih državnih ukrepov. Za presojo razlogov preganjanja in resne škode pa ni bistvena ekonomska sposobnost prosilca za preživetje.

10.Tožnikove izjave, da je izvorno državo zapustil zaradi izobraževanja v tujini, so povezane izključno z njegovimi osebnimi interesi, življenjskimi načrti ter željo po boljši izobrazbi in osebnem razvoju, kar sodi na področje ekonomskih oziroma osebnih nagibov. Tovrstni razlogi pa po ZMZ-1 niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite.

11.Sklepno tožena stranka ugotavlja, da je iz tožnikovih izjav jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov in možnosti nadaljevanja izobraževanja v tujini in ne zaradi kakršnegakoli pritiska, ogroženosti ali preganjanja, ki bi izhajalo iz njegovega osebnega položaja. Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena tega zakona.

12.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Tunizije, ki je opredeljena kot varna izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih izjav niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Tunizija zanj ni varna izvorna država, in da ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove trditve

13.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

14.Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik šele kasneje izvedel za novo dejstvo - da bo ob vrnitvi v izvorno državo nemudoma zaprt, saj je bil vpoklican v vojsko. To naj bi izhajalo tudi iz dokumenta, ki ga je tožniku njegov brat poslal 14. 1. 2026.

15.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik "sprva državo izvora res zapustil tudi iz drugih razlogov, saj je menil, da se bo z odsotnostjo služenju vojaškega roka lahko izognil, ker ne želi nositi orožja". Po tožnikovem mnenju "je omejevanje osebne svobode zaradi intimnega pacifističnega prepričanja poseg v temeljne človekove pravice in hkrati ponižujoče in sramotilno dejanje z izključnim namenom zlomiti voljo in odpor tožnika, kar je v kombinaciji s siceršnjim slabim ekonomskim stanjem v državi izvora šteti kot nečloveško ravnanje".

16.Tožnik je prepričan, da je navedeno omenil toženi stranki, "vendar ne ve natančno v kakšnih okoliščinah in v katerem stiku". "Brat mu je najprej to povedal po telefonu (preko aplikacije) in šele ko je povedal, da potrebuje kakšen dokaz, mu je brat posredoval priloženi dokument". V tunizijski vojski je lahko ogroženo tožnikovo življenje. "Tožnik namreč brez svoje krivde ni mogel predmetnih navedb podati že v postopku in tudi ne pravočasno predložiti dokumenta".

Odgovor na tožbo

17.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da nova dejstva ne utemeljujejo drugačne odločitve. Dokument, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, ne izkazuje individualnega pregona ali kaznovanja, saj gre le za splošen poziv k izpolnitvi zakonske obveznosti služenja vojaškega roka, kar samo po sebi ni kršitev človekovih pravic in preganjanje. Sankcija za neizpolnjevanje splošnih zakonskih obveznosti, ki so ji podvrženi vsi državljani, za tožnika ni diskriminatorna.

18.V zvezi s tožbenimi navedbami o pacifističnem prepričanju tožena stranka opozarja, da iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno, da bi bil v izvorni državi sistemsko ali individualno preganjen zaradi vesti ali prepričanja. Poleg tega ni izkazal, da v izvorni državi ni možno uveljavljanje ugovora vesti in da ni alternativnih oblik izpolnjevanja vojaške obveznosti, ter ni navedel, da bi bil zaradi uveljavljanja takšnega ugovora izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Dokazni postopek

19.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

20.Tožba ni utemeljena.

21.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

23.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

24.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj v tožbi le posplošeno trdi, da je v izvorni državi slabo ekonomsko stanje. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, da je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

1.Iz tožbe je sicer razvidno, (1) da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo nemudoma zaprt, saj je bil vpoklican v vojsko, (2) da tožnik zaradi svojega "pacifističnega" prepričanja ne želi nositi orožja (3) da je "omejevanje osebne svobode zaradi intimnega pacifističnega prepričanja poseg v temeljne človekove pravice in hkrati ponižujoče in sramotilno dejanje z izključnim namenom zlomiti voljo in odpor tožnika, kar je v kombinaciji s siceršnjim slabim ekonomskim stanjem v državi izvora šteti kot nečloveško ravnanje" in (4) da je v tunizijski vojski lahko ogroženo tožnikovo življenje. Vendar pa sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo, saj iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno, da ga po vrnitvi v izvorno državo čaka zaporna kazen, ker se je izognil služenju vojaškega roka zaradi svojega prepričanja, in da je v tunizijski vojski lahko ogroženo njegovo življenje. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Pri tem tožnik v trditvenem gradivu ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta, saj je le posplošeno trdil, (1) da ga je z njimi po telefonu seznanil njegov brat 14. 1. 2026 in da ta dejstva izhajajo iz vloge v arabskem jeziku (priloga A3 spisa), pri čemer svojih trditev ni dokazal, (1) saj njegovo zaslišanje na glavni obravnavi zaradi neudeležbe na naroku ni bilo možno in (2) ni predložil overjenega prevoda izvirnika navedene listine, zato je sodišče ni dokazno ocenilo7. Na drugačno presojo očitno ne more vplivati niti pavšalna in težko razumljiva tožbena navedba, da je "tožnik prepričan, da je to toženi stranki omenil, vendar ne ve natančno v kakšnih okoliščinah in v katerem stiku".

2.Tudi če bi bile omenjene tožnikove navedbe pravočasne, pa sodišče pripominja, da posameznik ne more biti begunec, če je njegov edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi, odpor do vojaške službe ali strah pred borbo (168. točka Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz februarja 2019, v nadaljevanju Priročnik) . Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Isto velja, če oseba dokaže, da se utemeljeno boji preganjanja, neodvisno od kaznovanja za dezerterje (169. točka Priročnika). Obstajajo tudi primeri, ko je lahko že obveznost služenja vojaškega roka edini razlog za prošnjo za begunski status, npr. če oseba dokaže, da bi morala med služenjem sodelovati v vojaških akcijah, ki nasprotujejo njenemu iskrenemu političnemu, verskemu ali moralnemu prepričanju oziroma tehtnim razlogom ugovora vesti (170. točka Priročnika). Takih okoliščin pa tožnik ni navajal in izkazal.

3.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.9 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 8. 10. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 12. 2025, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar pomeni, da mu je tožena stranka zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.11

4.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

5.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.14 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.15 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

6.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.16 Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi in nedokazanimi tožbenimi navedbami, da ga po vrnitvi v izvorno državo čaka zaporna kazen, ker se je izognil služenju vojaškega roka zaradi svojega prepričanja, in da je v tunizijski vojski lahko ogroženo njegovo življenje, po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega.

7.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.17 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.18, 19 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).20

8.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.