Jedro

Za pogodbo o leasingu je značilna prepustitev rabe določene stvari proti plačilu.

Iz določb tožnikovih Splošnih pogojev ne izhaja, da je dobava predmeta leasinga stvar odnosa med leasingojemalcem in dobaviteljem ter da leasingodajalec za dobavo predmeta leasinga leasingojemalcu ne odgovarja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 23.1.1996, opr. št. I 2440/95, ostane v veljavi v prvi točki in v delu glede izvršilnih stroškov s tem, da je toženec namesto vtoževanih 229.620 ATS z zamudnimi obrestmi od 1.10.1995 do plačila dolžan plačati tožniku 16.692,22 EUR v tolarski protivrednosti s pogodbeno določenimi zamudnimi obrestmi v višini 18 % letno, ki tečejo od dneva vložitve predloga za izvršbo (25.10.1995) dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da na podlagi sklenjene pogodbe o leasingu št. ... (v nadaljevanju: Pogodba) ni prejel ničesar – ne denarja ne avtomobila, kar je potrdil tudi dokazni postopek. Ker torej tožnik ni izpolnil svojih obveznosti po Pogodbi, je zahtevek za plačilo obrokov leasinga neutemeljen. Dokazna listina pod A17 izkazuje, da je tožnik predstavniku družbe K. d.o.o. izplačal denarni znesek 317.049 ATS na roke, kar je bilo v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o deviznem poslovanju. Ravno zaradi razjasnitve navedenih okoliščin bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem E. Z., ki je nastopal kot lastnik ter zastopnik družbe K. d.o.o. in hkrati kot zastopnik tožnika, prav tako tudi dokaz s poizvedbami pri proizvajalcu spornega avtomobila, kam je bilo vozilo na koncu prodano. Dokaz z zaslišanjem Z. pa je pomemben tudi za presojo, ali je bila veljavna toženčeva odpoved Pogodbe, ki jo je ustno podal Z. Poleg tega 14. točka tožnikovih Splošnih poslovnih pogojev določa, da mora leasingojemalec leasingodajalcu pred predajo vozila predložiti dokaz o sklenjenem zavarovanju. Glede na potrdilo MNZ z dne 30.3.2004, iz katerega izhaja, da sporni avtomobil v Republiki Sloveniji ni bil registriran, je očitno, da tožnik ni upošteval lastnih Splošnih poslovnih pogojev. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista raziskali in obrazložili tožnikovih sprememb tožbenega zahtevka: tožnik je vložil izvršilni predlog zaradi izterjave 229.620 ATS, v pripravljalni vlogi z dne 28.5.1997 je spremenil tožbeni zahtevek in zahteval plačilo 423.300 ATS, s pripravljalno vlogo z dne 8.3.2004 pa je od toženca (spet) zahteval 16.692,22 EUR (ki ustrezajo 229.620 ATS), katere mu je sodišče tudi prisodilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da toženec z opozarjanjem na tožnikovo neupoštevanje 14. točke Splošnih poslovnih pogojev ter na nezakonitost denarne transakcije med tožnikom in predstavnikom družbe K. d.o.o. v reviziji načenja nekaj, kar ni bilo predmet obravnavanja niti v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku, zato tega v revizijskem postopku ni moč upoštevati. Ugotoviti je nadalje treba, da je prvostopenjsko sodišče dejansko dovolilo spremembo tožbe (primerjaj prvi in drugi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) , pri čemer pomanjkanje posebne obrazložitve o tem ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka; toženec niti ne navede, kako bi lahko ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnik svoj zahtevek uveljavlja na podlagi Pogodbe, ki predstavlja pogodbo o tako imenovanem indirektnem (posrednem) finančnem leasingu, pri katerem gre (v ekonomskem smislu) za odnos med tremi strankami: dobavitelj - leasingodajalec - leasingojemalec. Pri klasičnem finančnem leasingu si dobavitelja predmeta leasinga izbere leasingojemalec sam. Ko se leasingojemalec z dobaviteljem dogovori o nabavni ceni in pogojih dobave predmeta, se z leasingodajalcem dogovori še o pogojih za izvedbo leasinga. Leasingodajalec kupi predmet leasinga in ga da v leasing (finančni najem) leasingojemalcu. Leasing je (večletna) pogodba o prepustitvi uporabe oziroma uživanja stvari za določeno plačilo, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing (amortizacija); kavza leasinga je pridobitev ekonomske lastnine(1). Za pogodbo o leasingu je tako značilna prepustitev rabe določene stvari proti plačilu. Ob takem izhodišču je samoumevna dolžnost leasingodajalca, da leasingojemalcu omogoči uporabo predmeta leasinga, in nadalje možnost leasingojemalčevega ugovora neizpolnitve (do izročitve predmeta leasinga) leasingodajalčevemu zahtevku za plačilo obrokov leasinga. Ker pri opisani obliki leasinga leasingodajalec ni obenem tudi dobavitelj predmeta leasinga, v takšnih pogodbah praviloma najdemo najrazličnejše klavzule, s katerimi se leasingodajalec zavaruje pred rizikom, povezanim z izročitvijo predmeta.(2) V konkretni zadevi sta se nižji sodišči postavili na stališče, da iz določb tožnikovih Splošnih poslovnih pogojev (zlasti 4. in 7. točke) jasno izhaja, da je dobava predmeta leasinga stvar odnosa med leasingojemalcem in dobaviteljem ter da leasingodajalec za dobavo predmeta leasinga leasingojemalcu ne odgovarja. Revizijsko sodišče poudarja, da je takšno razumevanje relevantnih določb Splošnih poslovnih pogojev napačno; na podlagi njihovega besedila nikakor ni mogoče zaključiti, da se je tožnik zavaroval pred rizikom, povezanim z izročitvijo predmeta leasinga. Ravno nasprotno, v 7. točki Splošnih poslovnih pogojev je nedvoumno določeno, da sme leasingodajalec v primeru, če od dobavitelja ne more (on sam, torej leasingodajalec, ne pa leasingojemalec, kot nepravilno razloguje sodišče prve stopnje) v ustreznem roku pridobiti pravice razpolaganja s predmetom leasinga, ki je potrebna za izročitev, odstopiti od pogodbe in (šele) v primeru takšnega leasingodajalčevega odstopa od pogodbe leasingojemalec nima (ne more uveljavljati) zahtevkov proti njemu. Nadalje 7. točka Splošnih poslovnih pogojev določa, da lahko leasingojemalec morebitne zahtevke do dobavitelja uveljavlja (na lastne stroške v imenu leasingodajalca) šele po njihovem odstopu (do katerega pride na pisno željo). Iz opisa (leasingodajalčeve) pravice do odstopa od pogodbe popolnoma jasno izhaja, da pogodbeni stranki nista izključili leasingodajalčeve obveznosti izročitve predmeta leasinga; nasprotna razlaga nižjih sodišč je zmotna. Vprašanje, ali je leasingojemalec prejel sporni avtomobil ali ne, in v zvezi s tem s strani tožnika (potrdilo o prevzemu – priloga A14 in A18) in toženca (zaslišanje E. Z., poizvedbe pri proizvajalcu spornega avtomobila) predlagani dokazi torej niso irelevantni, kot zmotno menita nižji sodišči. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišč prve in druge stopnje ostalo dejansko stanje obravnavane zadeve nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče njuni sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo treba upoštevati zgoraj obrazložena izhodišča, izvesti še preostale (relevantne) predlagane, a neizvedene dokaze, vse izvedene dokaze vestno in skrbno oceniti, na tej podlagi ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva ter odločitev jasno in popolno obrazložiti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj P. Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 168 in 189. Op. št. (2): Pri tem je treba pripomniti, da je sprejemljivost pogodbene razbremenitve leasingodajalčeve odgovornosti za (ne)izpolnitev obveznosti nemotene uporabe predmeta leasinga z vidika načela vestnosti in poštenja ter dobrih poslovnih običajev (lahko) vprašljiva - primerjaj D. Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten 3/2003.