Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora glede dediščine in zaradi strahu pred razpečevalci mamil. V Tuniziji je bila ekonomska situacija tako slaba, da je moral občasno kot brezdomec spati na ulici. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti. Še zlasti ne zato, ker tožnik ni izkazal, da bi bili ti razlogi dejansko podani.

Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik grožnje in nasilje, ki naj bi jih bil deležen zaradi družinskega spora, prijavil policiji ali da bi v zvezi s tem sprožil kakšen postopek na pristojnem sodišču v izvorni državi.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo Republiko Tunizijo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (4. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja) vložil 8. 10. 2024. Svoje istovetnosti ni izkazal. Ob vložitvi Prošnje je izjavil, da: (1) je po narodnosti Amazigh, (2) vojaškega roka ni služil, ni član kakšne politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, (3) je izvorno državo zapustil zaradi socialnih in ekonomskih razlogov ter družinskih problemov. Toženka je povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 19. 12. 2024. Takrat je izjavil, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. V Tuniziji se je preživljal kot natakar, zaslužil je med 150 in 200 EUR na mesec. Šolal se je na fakulteti, vendar študija zaradi finančnih in psihičnih težav ni dokončal. Pred petimi leti se je zaradi družinskih sporov zaradi dediščine odselil od doma in odšel živet k prijateljem. Izvorno državo je zapustil zaradi težav z dediščino, do katerih je prišlo zato, ker je dedek zapustil hišo stricu in ne njegovemu bratu. Sprva se je odselil k tetam v drug kraj, nato pa odšel študirat v glavno mesto. Tam je delal v baru in kot varnostnik v banki. Približno pol leta pred odhodom so se začele težave z razpečevalci mamil. Tožnik se je vključil v skupino petnajstih ljudi, ki se je borila proti razpečevalcem, o njihovih dejanjih je poročal policiji. Svojo skupino je spoznal na ulici. Razpečevalci so nato prišli k njemu v stanovanje, mu na steno napisali da je špicelj in ga pretepli. Po tožnikovih besedah se je njihova skupina s temi razpečevalci stepla trikrat na teden. Njihovih groženj ni vzel zares, dokler niso zabodli člana njihove skupine. Nekatere razpečevalce je policija prejela, ne pa vseh. Sprva svoje skupine ni želel zapustiti, ker se je želel še naprej bojevati proti razpečevalcem, vendar je nato pred letom dni in pol odšel iz izvorne države. Preko Maroka je odšel v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, na Hrvaškem pa tega ni storil, saj meni, da je rasistična država. Navedel je tudi, da je v izvorni državi občasno kot brezdomec spal na ulici.

3.Toženka je Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora in težav z razpečevalci mamil, s čemer pa njeni oceni ni utemeljil priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji

in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz tožnikovih izjav pa ni mogoče razbrati, da bi njegovo zatrjevano stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe). Omenjenih groženj bratrancev in strica zaradi spora o dediščini ni nikoli prijavil na policijo niti tega spora ni poskušal urediti na pristojnem sodišču v izvorni državi. Toženka ni verjela, da bi mu policija v zvezi s tem odrekla zaščito ali pomoč, če bi se tožnik nanjo obrnil. Tožnik ni navedel nobenega primera, ko bi policija v enakih ali podobnih okoliščinah odklonila pomoč pri reševanju spora. Povedal je, da je bil glede težav z razpečevalci mamil v kontaktu s policijo, zato bi lahko grožnje takoj prijavil. Izpostavil je, da so nekatere razpečevalce mamil ujeli in zaprli, zato je bila toženka prepričana, da bi mu policija v primeru prijave groženj nedvomno pomagala. To, da je policija nekatere razpečevalce prijela in zaprla, kaže na njeno učinkovitost. Tožnikove trditve o razlogih za zapustitev Tunizije je toženka ocenila kot popolnoma pavšalne in neizkazane, saj niso podkrepljene z nobenim dokazom. Prav tako ni sprejela navedb o občasnem brezdomstvu, saj je tožnik sam navedel, da je bil zaposlen, in da se je šolal celo na fakulteti.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik v Tuniziji imel dostop do trga dela in za svoje delo prejemal plačilo (delal je v baru oziroma prodajalni pijač), šolal pa se je tudi na fakulteti. Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Navedel je, da ima družinski spor zaradi dediščine, da je imel težave z razpečevalci mamil ter občasno zaradi brezdomstva, pri tem pa ni izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Ker je izpostavil le splošno situacijo glede slabih življenjskih pogojev, po oceni toženke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1.

5.Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval Prošnjo, toženka označila kot nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1.

6.Ugotovila je tudi, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Republiko Tunizijo določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi v izvorni državi imel težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato po oceni toženke nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Tunizija zanj ne bi bila varna izvorna država.

Povzetek navedb strank

7.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Navaja, da je izkazal, da je bilo njegovo življenje v Tuniziji resno ogroženo in da ni odšel zato, da bi drugje živel lagodno, temveč, da bi preživel. V izvorni državi je živel v slabih razmerah, njegovo življenje je bilo težko. Spor zaradi dediščine se je pričel, ko je bil v osmem razredu osnovne šole. Takrat je stric njihovo družino izselil iz hiše, ostali so na cesti. Kasneje so sicer najeli stanovanje, vendar je sovraštvo med družinama ostalo in se razširilo tudi na otroke, zato se je tožnik odselil od doma. Bival je pri prijateljih in delal, zaslužil je med 150 in 200 EUR mesec. Ker zaradi očetove bolezni niso imeli stalnega prihodka, zato študija ni mogel dokončati. Včasih je bilo tako težko, da je moral spati na ulici. Trdi, da Tunizija ljudem v stiski ne pomaga. Na policijsko varstvo v boju proti razpečevalcem mamil ni mogel računati, saj je ozemlje, kjer se je to dogajalo, veliko in ga varnostne sile ne obvladajo. Policija je nekatere ljudi sicer prijela, vendar pa je bilo v kraju, kjer je živel tožnik, 650.000 prebivalcev, od teh jih je 50.000 preprodajalo mamila. Tožnik se prepričanju, da se je treba zoperstaviti kriminalu, ne bo odrekel, ker pa ga policija pri tem ne more zavarovati, ga je treba zaščititi kot pripadnika posebne družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in primer obravnavati v posebnem ugotovitvenem postopku. Ob sklicevanju na svoje predhodne navedbe se tožnik ne strinja s tem, da je Tunizija varna izvorna država.

8.Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in nasprotuje tožbenim navedbam, da bi morala tožnika obravnavati kot pripadnika posebne družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede na tožnikove izjave skupina petnajstih ljudi ni bila posebej organizirana in ni imela elementov iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Toženka vztraja, da tožnik ni izkazal, da Tunizija zanj ne bi bila varna država, še zlasti zato, ker je v postopku navedel, da tam ni imel nobenih težav.

9.V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja svoje dosedanje navedbe.

Sodna presoja

10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa v prilogah A1-A2, B1, in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo. Zaslišalo je tožnika.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

13.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

14.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.

Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.

Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES

in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

15.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

16.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora glede dediščine in zaradi strahu pred razpečevalci mamil. V Tuniziji je bila ekonomska situacija tako slaba, da je moral občasno kot brezdomec spati na ulici. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti. Še zlasti ne zato, ker tožnik ni izkazal, da bi bili ti razlogi dejansko podani.

17.Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik grožnje in nasilje, ki naj bi jih bil deležen zaradi družinskega spora, prijavil policiji ali da bi v zvezi s tem sprožil kakšen postopek na pristojnem sodišču v izvorni državi. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru celo izhaja, da je bil zaradi družinskega spora tudi on nasilen do bratrancev, saj se je po lastni izjavi z njimi kregal in pretepal. Glede na ugotovljeno tožnik s sicer pavšalnimi navedbami o družinskem sporu zaradi dediščine ne more upravičiti pravice do mednarodne zaščite. Po presoji sodišča tožnik Prošnje ni uspel utemeljiti niti z navedbami o sodelovanju v neformalni skupini petnajstih ljudi, ki naj bi v Tuniziji delovala proti razpečevalcem mamil. Njegove navedbe v zvezi s to zatrjevano aktivnostjo so nekonkretizirane in nedokazane, saj tožnik ni izkazal, da bi dejansko v takšni skupini deloval. Na osebnem razgovoru 19. 12. 2024 je v zvezi s tem zatrdil, da ima v elektronski pošti slike in videe, iz katerih izhaja, da je sodeloval v skupini, ki je ljudi obveščala o hudodelnih družbah. Zavezal se je, da bo dokaze v zvezi s tem do 27. 12. 2024 predložil v upravnem postopku, vendar tega ni storil. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je izpovedal, da tega dokaznega gradiva še vedno nima, ker naj bi mu na Hrvaškem uničili telefon, na katerem je imel to elektronsko pošto, zato teh podatkov nima več. Sodišča s tem trhlim argumentom ni prepričal, saj je splošno znano, da dostop do elektronske pošte ni mogoč le z določenim, posameznim telefonom, temveč je se do nje lahko pride z vsakim pametnim telefonom ali računalnikom. Povedano drugače: dostop do elektronske pošte ni vezan zgolj na določeno elektronsko napravo. Poleg tega tožnik zaslišan ni izpostavil nobenega dogodka, v zvezi s katerim naj bi ta skupina delovala, čeprav je bil na naroku k temu izrecno pozvan. Njegove trditve v zvezi z delovanjem te skupine so zelo posplošene, pa še te si nasprotujejo. Na osebnem razgovoru je navedel, da si je skupina zadala nalogo, da policijo obvešča o identiteti, lokaciji in aktivnosti prodajalcev droge ter da je on o tem obveščal policijo in fotografiral kriminalce, na naroku za glavno obravnavo pa je zaslišan izpovedal drugače in sicer, da je tunizijska policija koruptivna, zato tega na zaslišanju ni omenil. Ker tožnik ni izkazal, da bi omenjena skupina v Tuniziji sploh obstajala oziroma da bi tožnik v njej sodeloval, so nerelevantne njegove trditve o tem, da naj bi bil zaradi sodelovanja v taki skupni pripadnik posebne družbene skupine v skladu s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1 in da je iz tega razloga upravičen do mednarodne pomoči. Do nerelevantnih trditev se sodišče vsebinsko ni opredeljevalo.

18.Sodišče ugotavlja, da tudi tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru izjavil, da je v Tuniziji delal v baru in kot varnostnik v banki, za svoje delo je bil plačan. Ko je delal v baru, je zaslužil celo dovolj denarja, da je privarčeval za pot v Evropo. Glede na to je malo verjetna njegova izjava, da v Tuniziji občasno kot brezdomec spal na ulici. Zakaj naj bi do občasnega brezdomstva prišlo, tožnik na osebnem razgovoru ni znal pojasniti. Sodišče se strinja s toženko, da svojih težav z brezdomstvom tožnik ni uspel izkazati, prav tako pa tudi ne, da Tunizija zanj ne bi bila varna država.

19.Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

20.Glede na ugotovljeno, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija)

2Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).

3Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

4Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

5Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

6Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

7Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.

8Sodba Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.