Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob zanikanju tožeče stranke, da je bil sklenjen ustni dogovor, se je procesno trditveno breme prevalilo na toženo stranko. Ta bi morala, zatrjevati, kje in kdaj je bil takšen dogovor sklenjen. Ob pomanjkanju konkretiziranih trditev pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvajalo dokaznega postopka, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.
I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v 15 dneh dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.
**Izpodbijana sodba**
1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo zneska 3.679,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, in stroškov postopka v znesku 916,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka). Bistveni razlogi v izpodbijani sodbi so, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožene stranke o obstoju ustnega dogovora o prevzemu dolga med prokuristom tožeče stranke A. A., ki je brat B. B., ki naj bi bil zavezan vrniti dolg ter C. C. in D. D. V prevzem dolga naj bi tožeča stranka tudi privolila.
2. Zato ni sledilo trditvam tožene stranke, da je ta prosta obveznosti po 429. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ker naj bi obveznost plačila dolga prevzel prevzemnik dolga, to je B. B. Tožeča stranka je namreč vztrajala, da je po sklenjeni pisni posojilni pogodbi med pravdnima strankama tožena stranka tista, ki je zavezana vrnitvi še neplačani del zneska posojila. Sodišče je še pojasnilo, da tožena stranka ni predložila nobene listine o pisno sklenjenem dogovoru o prevzemu dolga. Pri obravnavani posojilni pogodbi gre za gospodarsko pogodbo in zato bi po prepričanju sodišča prve stopnje pravdni stranki, če bi šlo za prevzem dolga s strani B. B. v višini 3.500 EUR, zagotovo to v nekem dokumentu zapisali.
**Pritožba tožene stranke**
3. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in povrne toženi stranki pravdne stroške. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.
4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo.
5. Pritožba ni utemeljena.
**Razlogi sodišča druge stopnje**
6. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič, ki so potrditvah tožene stranke sodelovale pri sklenitvi opisanega dogovora v ustni obliki in bi, če bi jih sodišče zaslišalo, njene trditve tudi potrdile. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov v zvezi s pravno odločilnim dejstvom sklenjenega ustnega dogovora o prevzemu dolga tožene stranke, je kršilo postopek po 8. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče ne bi smelo zavrniti teh dokazov samo zato, ker tožena stranka za navedene trditve ni predložila pisnega dokaza. Ta namreč ne obstaja, ker je bil dogovor sklenjen ustno.
7. Vsaka stranka v postopku mora navesti pravno odločilna dejstva in predlagati dokaze (212. člen ZPP). Vendar pa morajo biti trditve najprej tako konkretizirane, da bi lahko sodišče prve stopnje sploh izvedlo dokazni postopek, v konkretnem primeru z zaslišanjem predlaganih prič. Dokazni postopek namreč ni namenjen ugotavljanju dejstev, ampak ali se zatrjevana konkretizirana dejstva v dokaznem postopku izkažejo kot dokazana ali ne.
8. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 13), ko je opisala ustni dogovor med pravdnima strankama in bratom prokurista tožeče stranke B. B., niti ni konkretizirano navedla, kdaj in kje naj bi bil takšen ustni dogovor sklenjen. Tožeča stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 39) izrecno zanikala, da bi njen prokurist A. A. sodeloval pri ustnem dogovoru. Vztrajala je pri tem, da je denar toženi stranki posodila tožeča stranka in zato ji ga mora tožena stranka tudi vrniti. Ob zanikanju tožeče stranke, da je bil sklenjen ustni dogovor, se je procesno trditveno breme prevalilo na toženo stranko. Ta bi morala, kot je bilo že pojasnjeno, zatrjevati, kje in kdaj je bil takšen dogovor sklenjen. Ob pomanjkanju konkretiziranih trditev pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvajalo dokaznega postopka, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba vse razloge, zaradi katere jo je mogoče preizkusiti.
9. Sodišče prve stopnje je res v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo zmotno stališče, da bi bilo treba enako kot posojilno pogodbo tudi pogodbo o prevzemu dolga skleniti v pisni obliki. Obličnost namreč ni pogoj niti za veljavnost posojilne pogodbe (569. člen OZ) niti pogodbe o prevzemu dolga (427. člen OZ). Obličnost ni izrecno določena niti v razmerju med pravnima subjektoma, ki sklepata gospodarske pogodbe (prvi odstavek 13. člena OZ).
10. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).
11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso podane niti ostale absolutne bistvene postopkovne kršitve (350. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je kot potrebne priznalo tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % materialne stroške v višini 7,5 točk in 22 % davek na dodano vrednost v višini 84,15 točk, skupaj 466,65 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) je tožeča stranka upravičena do stroškov pritožbenega postopka 279,99 EUR. Če bo tožena stranka zamujala s plačilom stroškov, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (299. člen OZ in 313. člen ZPP).