Jedro

Sodna praksa določa za obe obliki strahu, to je primarni strah in sekundarni strah, enotno odškodnino. Sodišče prve stopnje je za strah, tako ob napadu kot za posledice, ki so se kazale v strahu pred samostojnim odhodom v šolo in iz nje upoštevaje ugotovljena dejstva utemeljeno prisodilo odškodnino.

Izrek

Pritožbeni postopek se n a d a l j u j e .

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da obresti od zneska 16.400,00 SIT tečejo do 1.1.2002, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga toženka sama trpi pritožbene stroške, tudi tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženkama naložilo, da mu nerazdelno plačata odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 16.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.4.1998 do plačila ter odškodnino za negmotno škodo v znesku 360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila ter ji povrneta 10.798,50 SIT pravdnih stroškov, vse v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Druga toženka se je zoper sodbo v ugodilnem delu pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, odškodnino za negmotno škodo naj pritožbeno sodišče zniža, glede gmotne škode pa opozarja na 376. člen Obligacijskega zakonika, načelo ultra alterum tantum (načelo prepovedi teka zamudnih obresti nad glavnico) ki tudi v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča z dne 2.3.2006 št. U-I-300/04 velja tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002. Izrek je zato napačen, saj dopušča tek zamudnih obresti nad glavnico, natekle obresti do 1.1.2002 so že presegle višino glavnice ter je zato znesek v višini 37.193,40 SIT druga toženka pripravljena plačati in ga bo tožniku tudi nakazala. Nakazala je tudi nesporni del odškodnine za negmotno škodo v znesku 180.000,00 SIT z obrestmi, za preostanek vlaga pritožbo. Znesek prisojene odškodnine je namreč bistveno previsok. Tožnik je utrpel le lažje telesne poškodbe, udarnine, obtolčenine na obrazu in odrgnine na lasišču, trikrat iskal zdravniško pomoč, dvakrat je lečečega zdravnika telefonsko konzultirala mati, stanje se je v nekaj dneh saniralo. Tudi izvedenec je pojasnil, da iz zdravstvenega kartona tožnika izhaja, da so bile rane ob pregledu dne 18.1.1996, torej le tri dni po poškodbi sanirane in podpludbe manjše. Dejstvo, da je bil opravičen pouka športne vzgoje en mesec pa še ne pomeni, da je dejansko en mesec tožnik trpel fizične bolečine posebej, ker podpludbe in rane same po sebi ne bolijo in postanejo boleče le na dotik. Odškodnina za prestane fizične bolečine je zato pretirana. Enako velja za prestani strah. Po mnenju izvedenca je strah ob dogodku, torej primarni strah, bil dokaj intenziven in je trajal približno eno uro. Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku (primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem, torej strah za izid zdravljenja oz. sekundarni strah. Zaradi sekundarnega strahu odškodnine sodišče ni moglo odmeriti, saj ni bil podan. Zaskrbljenost za izid zdravljenja mora biti namreč zadostne identitete in trajanja, traja pa lahko le dokler se posledice poškodbe ustalijo in negotovosti o tem kakšne bodo in kašne spremembe bodo prinesle v življenju oškodovanca, več ni (primerjaj dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, stran 47). Glede na poškodbe je jasno, da zaskrbljenost za zdravljenje ni mogla biti taka, da bi tožnik bil upravičen do odškodnine za strah zaradi zdravljenja in je tako prisojena odškodnina previsoka in presega standard pravične odškodnine, saj ruši razmerje med odškodninami za negmotno škodo, izplačanimi oz. prisojenimi v podobnih zadevah.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da le ta ni utemeljena. Opozarja na posledice nezgode, pouka telesne vzgoje je bil opravičen zaradi bolečin. Pritožba zanemari določene nevšečnosti kot so osemkratni pregledi v šolskem dispanzerju, boleč prevoz k zdravniku, pregled tudi pri specialistu v bolnišnici, tudi izpostavljenost rentgenskemu sevanju, štiri dni odsotnosti od pouka, mesec dni neoprave šolske telovadbe in načrtovanega kolesarjenja. Odškodnina je zato celo nizka upoštevaje sodno prakso. Tudi odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT je primerna. Zaradi napada, ko so tožnika trije sovrstniki zbili na tla in ga nekontrolirano brcali po telesu in glavi je tožnik prestajal najvišjo kategorijo strahu, hud strah in ne zgolj dokaj intenziven kot to navaja pritožba. Tožnik je trpel posledice zaradi poškodbe tudi v obliki glavobolov, ki so bili še dalj časa po poškodbi, kot izhaja tudi iz mnenja izvedenca in to so zagotovo bolečine, ki generirajo intenziven sekundarni strah za zdravljenje. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pritožbeni postopek s sklepom dne 13.3.2007 prekinilo, glede na pritožbene navedbe druge toženke o omejitvi teka zamudnih obresti glede na določbo 376. člena OZ, in že podano zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe tega člena. Ker je Ustavno sodišče o zahtevi odločilo (odločba št. U-I-267/06, objavljena v Uradnem listu RS, št. 29/2007 z dne 30.3.2007) in odločilo, da člen 376 Obligacijskega zakonika ni v neskladju z Ustavo, je sodišče druge stopnje sklenilo, da se pritožbeni postopek nadaljuje (156. čl. Ustave RS).

Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ker je vsota zapadlih pa neplačanih obresti glavnico že dosegla ob uveljavitvi OZ, to je 1.1.2002, kot izhaja tudi iz informativnega obračuna obresti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, so obresti nehale teči, materialno pravo je zato zmotno uporabljeno glede odločitve o teku obresti od premoženjske škode torej od zneska 16.400,00 SIT, ter je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo tako, da obresti od tega zneska tečejo od 15.4.1998 le do 1.1.2002 (4. tč. 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sicer pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo odškodnino v znesku 160.000,00 SIT in pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je le ta glede na prestane telesne bolečine in njihovo trajanje primeren znesek. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo le tistih bolečin in nevšečnosti, ki jih povzema pritožba, pač pa tudi, da je tožnik bolečine srednje jakosti trpel teden dni, bolečine blažje narave v obliki občasnih glavobolov (o katerih je tudi sam izpovedal) pa zatem še kakšen mesec dni in v tem času, ko je prestajal bolečine srednje jakosti jemal tudi tablete proti bolečinam, bil večkrat pregledan v šolskem dispanzerju pa tudi v bolnišnici pri specialistu, ko je bil rentgensko slikan. Zato je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo telesne bolečine in nevšečnosti, skladno s kriteriji iz členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, še uporablja - 1060. člen OZ ter je odškodnina tudi primerljiva z odškodninami, ki si jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih. Pritožba trdi sicer drugače, konkretnih argumentov za svoje trditve pa ne poda. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi odškodnino v znesku 200.000,00 SIT zaradi strahu. Da je tožnik trpel intenziven strah ob samem napadu oz. takoj po napadu, soglaša tudi pritožba. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri odškodnine za strah upoštevalo tudi, da se je tožnik po dogodku bal in ga je morala v šolo in iz šole približno dva meseca voziti mati, pa tudi drugam ga je morala spremljati, skoraj do konca šolskega leta oz. kake tri mesece. Tudi tožnik je izpovedal o tem strahu (in je to izpovedbo sodišče sprejelo, saj je strah pred ponovnim napadom potrdil tudi izvedenec), da se je po dogodku bal, zato ga je morala mati približno dva meseca voziti v šolo. Sodna praksa določa za obe obliki strahu, to je primarni strah in sekundarni strah, enotno odškodnino. Sodišče prve stopnje je za strah, tako ob napadu kot za posledice, ki so se kazale v strahu pred samostojnim odhodom v šolo in iz nje (in ne za izid zdravljenja, kot napačno povzema razloge pritožba) upoštevaje ugotovljena dejstva utemeljeno prisodilo odškodnino (tako glede posledic primarnega strahu tudi sodna praksa, npr. sodba II Ips 248/96 VS RS z dne 8.1.1998) in to v prisojenem znesku. Če se tudi celokupna odškodnina primerja z odškodninami v primerljivih odškodninskih zadevah, le ta ustreza prisoji odškodnin, upoštevane so značilnosti tega konkretnega primera in konkretnega oškodovanca in je tudi primerljiva s prisojenimi odškodninami v drugih primerljivih zadevah. Zato je v preostalem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem a izpodbijanem ugodilnem delu sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP), saj tudi tistih procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker je uspeh tožene stranke s pritožbo minimalen, mora sama trpeti pritožbene stroške, tudi tožnik mora sam trpeti stroške sestave odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. člena ZPP).