Jedro

Krivda za nesrečo je obojestranska, ker je posledica napačne vožnje obeh udeležencev. Toženka je prekršila pravilo prednosti, ki je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa. Zato je njen del krivde večji in znaša 70 odstotkov. Tožnik je znatno prekoračil dovoljeno hitrost in s tem soprispevl k nesrečo. Njegov del krivde je 30 odstotkov.

Izrek

Revizijam druge tožeče stranke ter obeh toženih strank se delno ugodi tako, da je po temelju razmerje odgovornosti 30 odstotkov na strani tožnika in 70 odstotkov na strani tožene stranke, v celoti pa se ugodi tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12.000.000,00 SIT ter se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 3. odstavku izreka ter sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka delno spremenita tako, da se izrek glasi: Toženi stranki - zavarovalnica in L. M. sta nerazdelno dolžni plačati drugemu tožniku E. K. znesek 5.279.180,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 25.5.1998 dalje do plačila, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek drugega tožnika se zavrne.

V preostalem delu se revizije zavrnejo.

Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati drugemu tožniku znesek 4.095.420,00 SIT z zamudnimi obrestmi in da sta mu dolžni plačevati rento v mesečnem znesku 16.000,00 SIT od 25.5.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek drugega tožnika je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek prve tožnice. Ugotovilo je delen umik tožbe prve tožnice in umik tožbe tretje in četrte tožnice ter odločilo, da trpijo stranke vsaka svoje stroške. Prvemu tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT, za strah 850.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000,00 SIT. Priznalo mu je še zahtevek za tujo pomoč v znesku 150.000,00 SIT in za izboljšano prehrano 62.400,00 SIT. Od tega je odštelo akontacijo v revaloriziranem znesku 6.034.500,00 SIT. Skupaj prisojeno odškodnino je znižalo za 20 odstotkov, kolikor znaša tožnikov del sokrivde za nastanek škode.

Proti tej sodbi so se pritožili prva in druga tožeča stranka ter obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v izreku pod točko 4., s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek. Ugodilo je pritožbi druge tožene stranke in razveljavilo prvostopni izrek o renti pod točko 2. Drugemu tožniku je zvišalo odškodnino za 1.000.000,00 SIT.

Razveljavilo je tudi izrek o stroških. V ostalem pa je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlagajo revizije druga tožeča in obe toženi stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Sodbi očita, da nima razlogov o njegovih pritožbenih navedbah o tem, da proteze sploh ne more nositi. Navaja, da ga čakajo nove operacije. Onemogočeno mu je samostojno življenje in omejen je pri spolnem življenju. Nasprotuje ugotovitvi, da je vozil prehitro. Zatrjuje napake v izvedeniškem mnenju dr. Č. Sodba se sklicuje na pričevanji U. H. in M. E., ki sta bili zaslišani v kazenskem postopku, s čimer sta kršeni načeli kontradiktornosti in neposrednosti. Tožnikova sokrivda je ugotovljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za priznanje zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celotnem uveljavljanem znesku.

Prva tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje ugotovitvi o delitvi odgovornosti v razmerju 80 : 20 in se zavzema za delitev odgovornosti po enakih delih. Poudarja, da je tožnik z ugotovljeno hitrostjo 90 km/h za 50 odstotkov prekoračil dovoljeno hitrost. Tudi tožnikova huda poškodba je v neposredni vzročni zvezi z njegovo veliko hitrostjo. Ugovarja zvišanju odškodnine na pritožbeni stopnji.

Tudi druga toženka uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče ugotovi bistveno višji delež tožnikove sokrivde in krivde za nastanek večje škode, kot bi bila sicer, ter odškodnino temu sorazmerno zmanjša. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja pomen tožnikove prehitre vožnje za nastanek nesreče in se sklicuje na načelo zaupanja v prometu. Sklicuje se na mnenje dr. B., ki je iz poškodbe sklepal na tožnikovo hitrost in iz tega izvaja, da te škode ne bi bilo, če bi vozil počasneje.

Vse revizije so bile vročene nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 d0 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji obeh toženih strank sta delno utemeljeni, kolikor uveljavljata večji del tožnikove soodgovornosti za nastanek škode, tožnikova revizija pa je utemeljena, kolikor z njo uveljavlja višjo odškodnino za svojo nepremoženjsko škodo.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je druga toženka dne 14.7.1994 ob 21.15 uri s svojim osebnim avtomobilom na vrhu klanca v Seči zavila na levo z glavne ceste na stransko in pri tem zaprla pot tožniku, ki je vozil nasproti s svojim motornim kolesom. Prišlo je do trčenja, v katerem je bil tožnik hudo poškodovan. Toženka je bila spoznana za krivo, da je prekršila drugi odstavek 50. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Izrečena ji je bila pogojna obsodba. Na teh ugotovitvah, ki izhajajo iz kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. K 19/95 z dne 8.1.1997, temelji krivdna odgovornost druge tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku pri tej nesreči. Toda k nesreči je prispeval tudi tožnik, ki je tedaj vozil hitrostjo, ki ni bila manjša kot 90 km/h, čeprav je bila hitrost s prometnim znakom omejena na 60 km/h. S tem je prekršil 46. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Tudi tožnikova kršitev prometnih predpisov je v vzročni zvezi z nastankom škode. Izvedenec dr. Č. je ugotovil, da pri enakem ravnanju toženke do nesreče sploh ne bi prišlo, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h. Izdatna prekoračitev dovoljene hitrosti je toženki otežila presojo in je prispevala k njeni napačni odločitvi.

Kršitvi obeh udeležencev nesreče sta v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan. Smisel prekršenih določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa je prav v tem, da prepreči to, kar se je v obravnavani zadevi zgodilo. Posledice kršitve so v mejah pričakovanega in jih v ničemer ni mogoče šteti za neadekvatne. Pri visoki hitrosti so hude telesne poškodbe adekvatna posledica trčenja avtomobila in motornega kolesa. Zato je v obravnavani zadevi vzročnost izkazana enako, če se upošteva teorijo ratio legis, kot tudi, če se upošteva teorijo adekvatne vzročnosti.

Krivda za nesrečo je v tej zadevi obojestranska, ker je posledica napačne vožnje obeh udeležencev. Del toženkine krivde je večji.

Pravilo prednosti je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa. Nespoštovanje tega pravila onemogoča normalen promet in je vselej nevarno. Toženka je pravilo prednosti prekršila v okoliščinah, ki so v subjektivnem smislu zanjo olajševalne. Na razpolago je imela kratek čas za odločitev in tožnikova znatno pretirana hitrost ji je otežila oceno položaja. Toda če ni mogla zanesljivo oceniti položaja, bi ji načelo defenzivne vožnje in ustrezna previdnost velevala, da v dvomu počaka, če ni bilo nameravano zavijanje zanesljivo varno. Po drugi strani je tudi tožnikova kršitev huda in nevarna. Tožnik je za polovico prekoračil dovoljeno hitrost, s čimer je izdatno soprispeval k nevarnemu položaju, katerega posledica je bilo trčenje in njegova poškodba. Bistvena je izvedenčeva ugotovitev, da pri dovoljeni hitrosti 60 km/h do trčenja sploh ne bi prišlo. K temu je treba dodati, da je tako pretirana hitrost otežila toženki pravilno oceno položaja in je prispevala k njeni napačni odločitvi. Takšno ravnanje obeh udeležencev nesreče je podlaga za razmejitev krivde v sorazmerju 70 odstokov na strani toženke in 30 odstotkov na strani tožnika.

Zavzemanje strank za drugačne dele krivde ni utemeljeno. Tožnik ne more uspešno izpodbijati ugotovitev izvedenca. Gre za dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). To velja za ugotovitve obeh izvedencev, ki so skladne in po katerih je tožnikova hitrost - ne hitrost trčenja - presegala 90 km na uro. Tudi stališče obeh toženih strank, ki zagovarjata enaka dela krivde za oba udeleženca nesreče, ni utemeljeno. Delež toženke je večji. Njena kršitev je težja, ker zadeva eno od temeljnih pravil varnosti prometa. Razlogi, ki jih toženi stranki navajata v podporo svojemu stališču, ne spreminjajo dejstva, da je toženka zavila v levo, ko je že videla bližajočega se tožnika. Napačna ocena položaja toženke ne more razbremeniti krivde.

Revizijska navedba tožene stranke, da je tožnikova hitrost tudi razlog za njegovo večjo krivdo za nastanek večje škode, nima podlage v izvedeniških mnenjih. Izvedenec dr. B. je iz tožnikove poškodbe sklepal na hitrost njegove vožnje. Izvedenci pa se niso ukvarjali z vprašanjem, kakšne drugačne poškodbe bi tožniku pretile pri drugačni hitrosti.

V zvezi z navedbo tožeče stranke, da sta sodbi napačno vzeli kot podlago za svojo odločitev tudi izpovedi prič v kazenskem postopku, ki v tej zadevi niso bile zaslišane, je treba opozoriti, da so stranke soglašale s tem, da se namesto neposrednega zaslišanja prič, zaslišanih v kazenskem postopku, prebere njihove izjave (glavna obravnava 25.5.1998, l. št. 110 spisa). Tožnik in njegov odvetnik sta na tak način izvajanja dokazov pristala. Zato ne gre za kršitev postopka.

Tožnik uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12.000.000,00 SIT. S sodbo druge stopnje mu je bilo iz tega naslova priznano 9.750.000,00 SIT. Pri določitvi odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je revizijsko sodišče upoštevalo, da je bil tožnik ob nesreči star šele 17 let. Posledice amputirane noge se z veliko težo odražajo v tožnikovem življenju. Tožnik je močno oviran pri vsakdanjih opravilih, v poklicu, razvedrilu, športu, družabnih in intimnih stikih, skratka v vseh svojih življenjskih aktivnostih. Na podlagi mnenja izvedenca dr. Trstenjaka in podlagi tožnikove izpovedbe so ugotovljene vse podrobnosti v zvezi s tožnikovo poškodbo in njegovim duševnim dojemanjem stanja, v kakršnem je. Tudi primerjava odškodnin, kakršne pozna sodna praksa v primerljivih zadevah, potrjuje, da je tožnikov zahtevek primeren in zato utemeljen. Zato je revizijsko sodišče ob upoštevanju meril po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ugotovljenih dejstev o tožnikovem stanju in primerljive sodne prakse ugodilo tožnikovemu zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti.

Skupen znesek priznane odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo znaša 16.162.400,00 SIT. Od tega je treba odšteti 30 odstotkov v znesku 4.848.720,00 SIT na račun tožnikove sokrivde in 6.034.500,00 SIT revalorizirane akontacije, tako da morata toženi stranki plačati tožniku še 5.279.180,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 166. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP. Pravdne stranke so deloma uspele z revizijo: tožnik glede višine, toženi stranki glede temelja. Revizijski uspeh je približno enak, zato je revizijsko sodišče o revizijskih stroških odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.