Jedro

Ker po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju tožnica ni upravičena do družinske pokojnine po pok. tastu, tudi ni po določbah ZPKri upravičena do priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in do odškodnine iz tega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zahtevi tožnice delno ugodila in pok. AA priznala status po vojni pobite osebe, zahtevo tožnice, da se ji prizna status svojca po vojni pobite osebe in pravica do odškodnine po pok. AA, pa zavrnila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je iz podatkov upravnih spisov razvidno, da je bil pok. AA po vojni brez obsodbe, iz razlogov po 2. členu Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju: ZPKri), in da mu je bil zato priznan ustrezen status. Ni pa bilo mogoče ugoditi nadaljnjim tožničinim zahtevam za priznanje statusa svojca in pravic iz tega naslova, ker za to v ZPKri ni pravne podlage. Svojci po vojni pobitih oseb so po ZPKri tiste osebe, ki so po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju upravičene do družinske pokojnine po teh osebah. To pa tožnica ni, saj po navedenih predpisih ni upravičena do družinske pokojnine po pok. tastu.

Tožnica v "pritožbi" (pravilno: tožbi) navaja, da je njen mož žal že pokojni. Upa, da bi bil vsaj on upravičen do statusa in pravic in sprašuje, ali njegovi ženi res nič ne pripada. Navaja, da so po pok. AA ostali štirje mladoletni otroci, ki so bili po izginotju očeta slabo zapisani, mati pa jim je hudo zbolela. Tisti, ki so izgubili sinove in može v partizanih, so dobili pokojnine. Žene in otroci pogrešanih pa si sploh niso upali govoriti in vprašati, kje je oče. Otroci so bili prikrajšani za šolo. Z možem sta imela težko življenje, po njegov smrti je močno žalovala. Sicer pa je od tedaj, ko so se godile krivice, že toliko let, da bodo vsi svojci pomrli. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba v zavrnilnem delu odpravi.

Tožena stranka je na poziv sodišča poslala upravne spise, na tožbene navedbe pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je bil pok. AA, ki mu je tožena stranka v točki A izpodbijanega sklepa priznala status po vojni pobite osebe, tožničin tast. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati ne priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in tudi ne pravice do odškodnine iz tega naslova. Kot pravilno pove že tožena stranka, so do priznanja statusa svojca in do odškodnine po določbah ZPKri upravičene samo tiste osebe, ki so v razmerju do po vojni pobite osebe upravičene do družinske pokojnine skladno s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Po teh predpisih pa do družinske pokojnine ni upravičena snaha, kot je to, v razmerju do pok. AA, tožnica. Sodišče sicer v celoti verjame tožnici, da je ravno zaradi tastove smrti oziroma zaradi okoliščin, v katerih je umrl, težko živela ona in cela njena družina. Vendar pa okoliščine, na katere se sklicuje, po zakonu niso pomembne. Zato jih sodišče, čeprav vanje ne dvomi, ni moglo upoštevati pri odločitvi.

Zaradi navedenega sodišče tožbi ni moglo ugoditi in jo je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.