Jedro

Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) v točki 1 ugodilo pritožbi A.A., v tem upravnem sporu prizadete stranke, ter odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 330-1220/2016/30 z dne 14. 7. 2017, odpravilo. V točki 2 izreka izpodbijane odločbe je zavrnilo pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem, parc. št. 960/7, k. o. ..., sklenjen s sprejemom ponudbe med Občino ... kot prodajalko in tožnikom kot kupcem, za kupnino 236,50 EUR. Tožena stranka je v točki 3 izreka izpodbijane odločbe odobrila pravni posel za promet z navedenim zemljiščem A.A. Tožena stranka je v točki 4 izreka ugotovila, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani.

2. Tožena stranka v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je prvostopenjski upravni organ napačno uporabil materialni predpis in nepravilno ugotovil dejansko stanje s tem, ko je odobril pravni posel za promet s predmetno nepremičnino med Občino ... kot prodajalko in tožnikom kot kupcem, ni pa odobril pravnega posla za promet s to nepremičnino med navedeno prodajalko in prizadeto stranko. Po oceni tožene stranke z odobritvijo pravnega posla tožniku ne bi bil dosežen namen zakona, ki je v smotrnem izkoriščanju kmetijskih zemljišč in ohranjanju v proizvodni funkciji iz naslednjih razlogov. Tožnik zlorablja pravico oziroma status kmeta, kar je tožena stranka utemeljila z navedbo različnih parcel v različnih krajih po Sloveniji (20 parcel v 12 zadevah), praviloma manjše velikosti, za katere je tožnik podal zahtevo za odobritev pravnih poslov, pri tem pa je tožena stranka tudi navedla oddaljenost teh zemljišč od prebivališča tožnika. Konkretno zemljišče, ki je predmet odobritve tega pravnega posla, je od tožnikovega prebivališča oddaljeno več kot 40 km, pri tem pa gre za manjše kmetijsko zemljišče. Na podlagi navedenih okoliščin tožena stranka smatra, da bi bil z nakupom predmetne parcele izvotljen namen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki je v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik s sprejemom ponudbe in podajo vloge za odobritev pravnega posla v predmetni zadevi zlorabil svojo pravico, status kmeta, za pridobitev predmetne nepremičnine. Opravljena je bila ustna obravnava, na kateri je prodajalka med drugim izjavila, da del predmetnega zemljišča, ki je po svoji namenski rabi sicer kmetijsko zemljišče, služi kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi in gostinskemu lokalu na sosednjem zemljišču, del pa kot funkcionalno zemljišče h kmečki izbi, zato nikakor ni primerno za kmetijsko obdelavo. Interes prodajalke pa je, da se kmečka izba uporablja v namene etnološke kulturne dediščine, zato želi prodati predmetno zemljišče A.A., ki je to zemljišče vseskozi uporabljal in tudi sofinanciral vzdrževanje. Glede na navedeno in upoštevajoč četrti odstavek 23. člena ZKZ je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z ugotovitvami drugostopenjskega upravnega organa in zatrjuje nezakonitost te odločitve. Opredeljuje se do navedb v izpodbijani odločbi, da je parcela mala in da leži v samem centru vasi, vendar po tožnikovem stališču ničesar od tega še ne pomeni, da na njej ni mogoče pridelovati kmetijskih pridelkov. Nadalje navaja, da pritožnik z ničemer ni dokazal, da predmetna parcela ni kmetijska parcela, da na njej ni možno gojiti kmetijskih pridelkov in da je ta parcela pozidana na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, kot je to zatrjeval v pritožbi. Drugostopenjski upravni organ je brez dokazov zaključil, da se s tožnikovim nakupom zemljišča ne bi dosegel učinek, ki je skladen z namenom ZKZ oziroma je izven okvirja namena določanja vrstnega reda predkupnih upravičencev. Tožnik glede na obliko in majhnost parcele to parcelo kupuje z namenom, da bi na njej gojil zelenjadnice, drugostopenjski upravni organ pa je zmotno ocenil tožnikov namen nakupa tega zemljišča. Tožnik že sedaj obdeluje zemljišča na več krajih. Najbližje zemljišče temu zemljišču, ki je predmet nakupa, je v Šentjurju, tega pa tožnik uspešno obdeluje, ne glede na to, da je oddaljeno od njegova stalnega bivališča več deset kilometrov. Navaja, da bo tožbo dopolnil s poslovnim načrtom, kar bo dokazalo njegov namen nakupa predmetnega zemljišča. Toženi stranki očita, da ga pri njegovi širitvi kmetovanja z nakupi kmetijskih zemljišč zavira. K tožbi prilaga podporo za zelenjadnice tožene stranke. Tožnik sodišču predlaga, da samo odloči o stvari tako, da odobri pravni posel, sklenjen z njim kot s kupcem, za skupno ceno 236,50 EUR, kot je to ugotovil že prvostopenjski upravni organ.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je tožena stranka A.A. odobrila predmetni pravni posel, ki ga je sklenil s prodajalko, iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik v postopku zlorabil svojo pravico, zato je bilo treba šteti, da nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, posledično pa lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z ZKZ. Tako so tožbene navedbe, povezane z velikostjo zemljišča, njegove lokacije in pozidanosti v konkretnem postopku brezpredmetne. Prodajalka je svojo voljo prodati predmetno zemljišče A.A. izjavila na ustni obravnavi. V zvezi s tožnikovim namenom nakupa predmetnih zemljišč, tožena stranka ponovno poudarja, da tožnik na območju celotne Slovenije kot sprejemnik ponudbe sodeluje v postopku prodaje oziroma nakupa praviloma manjših, izoliranih kmetijskih zemljišč, ki so oddaljena od njegovega prebivališča, kar izkazuje njegovo delovanje v nasprotju z namenom ZKZ. Glede tožbene navedbe o tožnikovem lastništvu kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, tožena stranka navaja, da je ta razdalja okoli 40 km, toženi stranki pa ta navedba tožnika z ničemer ne dokazuje, da tožnik pri tej pridobitvi lastninske pravice ni zlorabil svoje pravice statusa kmeta. Tožena stranka tudi ni prepričana v tožbeno trditev, da so sporni nakupi del poslovnega načrta tožnika, ker tožnik še vedno ni predložil poslovnih načrtov niti v predmetni zadevi niti v drugih upravnih sporih, ki jih je sprožil zoper toženo stranko. Tako je tožena stranka zaradi ugotovljenih okoliščin, ki so navzven spoznavne, ocenila, da gre za zlorabo pravice (statusa kmeta) in je iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, štela, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovora na tožbo niso podale prizadete stranke Občina ... ter ... kot pravni nasledniki A.A. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

9. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-184/94).

10. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča in je pravilno razlogovanje tožene stranke, da iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice.

11. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, ker gre še vedno za oddaljeno zemljišče, to dejstvo pa je presojati v povezavi z ostalimi razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, ki utemeljujejo odločitev tožene stranke, da ne odobri predmetnega pravnega posla tožniku. Med razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zaključila, da gre za zlorabo pravice, je tudi okoliščina, da se tožnik pojavlja v številnih ostalih primerih na ozemlju Slovenije pri nakupih kmetijskih zemljišč, praviloma manjše velikosti, čemur sledi tudi sodišče. Tožnik v zvezi s tem tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da bo z obstojem poslovnega načrta izkazal namen nakupa navedenega zemljišča, ker z nobenim dokazom te svoje tožbene trditve ni izkazal. 12. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku, upoštevaje četrti odstavek 23. člena ZKZ, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.