Jedro

Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje je tožena stranka z odločbama z dne 12.11.1981 dodelila tožniku in V. S. ležišče v isti garsonjeri, za katero med strankama ni spora, da je bila popolnoma opremljena. Tožnikov položaj je primerljiv s položajem delavcev, ki jim je tožena stranka dodelila samske sobe, na katerih ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je imel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 stanovanjsko pravico na garsonjeri v XI. nadstropju stanovanjske hiše na... in na sklenitev prodajne pogodbe za to garsonjero za kupnino v znesku 417.163,00 SIT. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil pri toženi stranki izveden povsem zakonit postopek za dodelitev stanovanja po prednostnem vrstnem redu. Tožnik je imel za dodelitev stanovanja vse pogoje, pristal pa je, da bo stanovanje souporabljal z V. S.. Po S. izselitvi v septembru 1991 je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona kot edini imetnik stanovanjske pravice pravico do odkupa garsonjere. Tožnik je plačeval vse pristojbine za stanovanje kot vsi drugi imetniki stanovanjske pravice. Končno še navaja, da je tožena stranka sklenila prodajne pogodbe za enake opremljene garsonjere in da tožnikova garsonjera ne more imeti povsem drugačnega statusa. Tožnikov položaj ne more biti tak, kot ga imajo delavci tožene stranke, ki imajo ležišča v samskih domovih, za katerih uporabo plačujejo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni pojasnil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje je tožena stranka z odločbama z dne 12.11.1981 dodelila tožniku in V. S. ležišče v isti garsonjeri, za katero med strankama ni spora, da je bila popolnoma opremljena. To garsonjero sta oba uporabljala do S. izselitve v septembru 1991, odtlej pa jo uporablja tožnik sam. Glede na to, kaj je bilo tožniku dodeljeno, ne more biti bistveno ostalo besedilo odločbe, ki je očitno sledilo formularju za dodelitev stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da tožnik in S. nista postala sostanovalca in da po S. izselitvi tožnik ni mogel postati edini imetnik stanovanjske pravice na sporni garsonjeri. Tožnikov položaj je primerljiv s položajem delavcev, ki jim je tožena stranka dodelila samske sobe, na katerih ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Okoliščina, kako je tožnik plačeval za uporabo garsonjere, ne more biti odločilna. Isto velja za dejstvo, da garsonjera ni bila v samskem domu. Ker tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91) dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice na garsonjeri, nima pogojev, da bi po 117. čl. tega zakona zahteval odkup stanovanja. Zato je bil njegov zahtevek pravilno zavrnjen.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).