Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka v individualnem delovnem sporu ni dokazala. da je pri določitvi tožnika za presežnega delavca pravilno upoštevala kriterije na način, kot je določen v panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 5. 2010 in ugotovilo, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 565,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podano nasprotje med tem, ko sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni izkazala utemeljenih poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in pravilno ugotovitvijo tega sodišča, da so pri toženi stranki dejansko obstajali ekonomski in organizacijski razlogi, ki so podlaga za zmanjšanje števila zaposlenih. Nasprotje med razlogi je podano tudi s tem, ko sodišče najprej pravilno zaključuje, da ni šlo za diskriminacijo, po drugi strani pa toženi stranki dejansko očita diskriminacijo, ker naj ne bi upoštevala kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev iz kolektivne pogodbe. Sodišče protispisno očita toženi stranki, da naj ne bi predložila dokazil o tem, kako je upoštevala kriterije kolektivne pogodbe in zakaj je bil ravno tožnik tisti delavec, ki je bil na podlagi kriterijev določen kot presežni delavec. O tem se v sodnem spisu nahaja listina z dne 4. 3. 2010, v kateri je navedeno upoštevanje kriterijev za določitev presežnih delavcev, razloge za določitev tožnika kot presežnega delavca pa je tožena stranka dodatno obrazložila še v odpovedi. V dokaznem postopku vpogledani listinski dokazi nedvoumno dokazujejo, da je tožnik dosegal slabše delovne rezultate od ostalih delavcev, saj za razliko od drugih delavcev na istem delovnem mestu ni zmogel opravljati dela z viličarjem. Gre za situacijo, ko je bil v praktični izvedbi delovnega mesta tožnik manj usposobljen za delo kot vsi ostali delavci na delovnem mestu komisionar-viličarist. Tožnik je edini opravljal delo na oddelku računalniških obrazcev (v nadaljevanju: RO), kar je razvidno iz listine z dne 4. 3. 2010. V takšnih okoliščinah delodajalcu ni potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnega delavca, kar izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala prav s tem, da je tožnik na svojem delovnem mestu dejansko opravljal dela na prevzemu in izdaji materiala za RO, kjer je prišlo do zmanjšanja obsega dela. Tožnik je bil formalno razporejen na delovno mesto komisionar – viličarist. Vendar je dejansko edini opravljal v okviru tega delovnega mesta delo na RO in je prav na tem segmentu prišlo do prenehanja potreb po delu. Poleg te okoliščine je tožena stranka še izpostavila, da so delo ohranili sodelavci, ki so bili bolj usposobljeni kot tožnik. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Sodišče prihaja v nasprotje, ko navaja, da je pri toženi stranki zaradi upada naročil in potrebne racionalizacije prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih, po drugi strani pa zaključuje, da bi tožena stranka lahko tožniku našla drugo ustrezno delo. V tem delu sodišče nekritično sledi izpovedi priče B.P., da bi tožnik lahko opravljal dela kot pomožni delavec, čeprav je priča M.K. izpovedala, da pri toženi stranki po veljavni sistemizaciji ni bilo na razpolago delovnih mest, ki bi ustrezala profilu tožnika in da pomožnih delavcev pri toženi stranki ni več, saj narava dela in zahtevana racionalizacija pri toženi stranki terjata znanja in sposobnosti, da delavec delo lahko opravi samostojno. Protispisna je tudi navedba sodišča, da naj bi priča M.K. izpovedala, da tožena stranka ni preverjala možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delu, saj iz njene izpovedi, izpovedi prejšnje direktorice in sedanjega direktorja izhaja, da je prišlo do enormnega zmanjševanja števila zaposlenih.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Takšnega nasprotja ni med ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju ekonomskega oziroma poslovnega razloga in njegovim kasnejšim zaključkom, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvo alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Vendar obstoj poslovnega oziroma katerega od primeroma naštetih razlogov še ne zadošča. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen (kar je skladno z določbo prvega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tožena stranka) in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev, sodišče prve stopnje ni očitalo toženi stranki diskriminacije pri izbiri tožnika za presežnega delavca. Sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, zato tudi ni oziroma ne more biti podanega nasprotja z ugotovitvijo, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni šlo za diskriminacijo tožnika. Prav tako ni podano nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin v spisu in dejansko vsebino le-teh. Tožena stranka je v listini z dne 4. 3. 2010 sicer navedla, da je upoštevala kriterije za izbiro presežnih delavcev, ni pa obrazložila, na kakšen način je upoštevala vnaprej določene kriterije iz določbe 17. člena Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Zatrjevane protispisnosti vsebine listine z dne 4. 3. 2010 z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila dokazil o tem, kako je upoštevala kriterije iz panožne kolektivne pogodbe, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izpodbijana sodba temelji na presoji o nezakoniti redni odpovedi, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v primerjavi z drugimi delavci dosegel slabše rezultate glede na kriterije panožne kolektivne pogodbe in ker tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni upoštevala tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če takšna možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in po njej tožena stranka znatno skrčila število delavcev, kar je potrdila priča M.K., ki je hkrati povedala, da pri toženi stranki po veljavni sistemizaciji ni bilo na razpolago delovnih mest, ki bi ustrezali profilu tožnika. Priča B.P. (predstavnik sindikata) je sicer povedal, da bi tožnik lahko opravljal delo kot pomožni delavec. Vendar pa je priča M.K. potrdila, da pomožnih delavcev pri toženi stranki ni več, saj narava dela in zahtevana racionalizacija pri toženi stranki terja znanja in sposobnosti, da delavec delo opravi delo samostojno. Tožnik ni navedel, katero konkretno delovno mesto bi mu tožena stranka lahko ponudila. Ob upoštevanju tega, da so po mnenju sindikata sicer obstajala konkretna delovna mesta, ne da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, za katero vrsto del oziroma na katerem konkretnem prostem delovnem mestu bi mu tožena stranka lahko ponudila novo zaposlitev, ne gre za ravnanje tožene stranke, ki bi imelo za posledico nezakonitost odpovedi.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala vnaprej določenih kriterijev iz 17. člena panožne kolektivne pogodbe, tako kot je zaključilo že sodišče prve stopnje. Po navedeni določbi se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. To pomeni, da je možno razporejati delavce, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007 zaposlen na delovnem mestu komisionar - viličarist. Na podlagi odločitve, da se število izvajalcev zmanjša na oddelku skladišče in transport (B/1), je tožena stranka dne 4. 3. 2010 (B/2) pripravila oziroma oblikovala posebno kategorijo primerljivih (šest) delavcev, ki so bili zaposleni na tem delovnem mestu. V listini z dne 4. 3. 2010 je tožena stranka še navedla, da je poleg kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe dodatno upoštevala, da je le tožnik opravljal prevzem in izdajo materiala za računalniške obrazce (v nadaljevanju RO). Poleg tega je bil tožnik zadolžen še za evidentiranje izdanih količin v proizvodnjo; za razkladanje kamionov in pospravljanje materiala v skladišču pa tako kot preostali delavci, zaposleni na istem delovnem mestu komisionar – viličarist. Možnost medsebojnega razporejanja namreč predstavlja le način za oblikovanje kategorije primerljivih delavcev in ne pomeni, da bi bilo ostale delavce potrebno tudi dejansko razporediti na konkretno opravilo prevzema in izdaje materiala za RO, kar bi bilo nelogično. Sicer pa je priča Jože Stropnik (primerljivi delavec) povedal, da se v skladišču opravljajo prerazporeditve, ko je to potrebno. Izpodbijana sodba tako ne odstopa od odločitve v zadevah VIII Ips 429/2006 oziroma VIII Ips 42/2007, ki temeljita na drugačnem dejanskem stanju (drugi delavci na istem delovnem mestu so opravljali druga dela in so bili usposobljeni za več del v primerjavi s tožnico, ki je opravljala le enostavno opravilo zlaganja; v drugi zadevi pa se je primerjalo delavce na podobnih delovnih mestih). Na podlagi obrazloženega je pravilna ugotovitev, da je obstojala primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je bila možna izbira presežnih delavcev.

Toženo stranko je zavezoval 17. člen panožne kolektivne pogodbe, ki določa uporabo kriterijev za izbiro presežnih delavcev ne glede na njihovo število. V tem sporu tožena stranka ni dokazala, da je pri določitvi tožnika za presežnega delavca pravilno upoštevala kriterije na način, kot je določen v panožni kolektivni pogodbi. Glede na to, da je sporna odpoved nezakonita iz navedenega razloga, za presojo zadeve ni odločilno, ali je tožena stranka v okviru kriterija usposobljenosti delavcev pravilno upoštevala, da tožnik na podlagi zdravniškega spričevala ni bil več sposoben za upravljanje viličarja. V posledici nezakoniti odpovedi je sodišče prve stopnje ugodilo tudi ostalim zahtevkom.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).