Jedro

Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje.

Tožnika po kriteriju relativno velike oddaljenosti bivališča od ceste (60,25 m) in obdobja izpostavljenosti prekomernemu hrupu (32 mesecev), kakor tudi z vidika nekoliko manjše jakosti obremenitve okolja s hrupom (preseganje zgolj mejnih vrednosti hrupa in to le ponoči) spadata v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se (delna) sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (delno) sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka plačati prvi tožnici 800,00 EUR in drugemu tožniku 800,00 EUR, skupaj 1.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka delne sodbe), tožbeni zahtevek tožnikov v presežku nad razsojenim zneskom 1.600,00 EUR do vtoževanega zneska 6.400,00 EUR pa je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka delne sodbe). Nadalje je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka delne sodbe). Z uvodoma navedenim sklepom pa je prvostopno sodišče tožnikoma naložilo, da sta dolžna toženki v roku 15 dni nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 958,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del (delne) sodbe in posledično tudi zoper sklep o stroških se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta tožnika iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da jima je bila prisojena prenizka odškodnina, in predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Izpostavljata, da iz izvedenskega mnenja nesporno izhaja, da je bil hrup pri stanovanjski hiši pritožnikov presežen v letih 2006, 2007 in 2008, pritožnika pa sta izpovedala o težavah in nevšečnostih, ki sta jih zaradi prekomernega prometa tovornih vozil pretrpela, kar je prvostopno sodišče tudi povzelo v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Grajata višino dosojene odškodnine kot prenizko z vidika načela individualizacije in objektivizacije odškodnine, še zlasti v primerjavi z že dosojenimi odškodninami v podobnih primerih, pri čemer citirata odločbo Višjega sodišča v Mariboru (1), ter izpostavljata, da so tožniki iz te zadeve družinski člani pritožnikov in bivajo v isti stanovanjski hiši. Odločitev v navedenem judikatu pritožnika primerjata z ugotovljenim dejanskim stanjem v konkretni zadevi ter izpostavljata, da sta kot upokojenca v relevantnem obdobju upravičena do višje odškodnine, kot jima je bila dosojena, ter hkrati do višje odškodnine, kot je bila dosojena zaposlenim oz. šolajočim tožnikom v primerljivi zadevi. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri prisoje višje odškodnine, posledično pa tudi spremembo odločitve o stroških, vsebovane v izpodbijanem sklepu. Priglašata pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter glede odločitve o sklepu v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona, kakor tudi v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Na podlagi na prvi stopnji pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v izpodbijanih odločitvah tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bila obravnavana zadeva skupaj z drugimi podobnimi zadevami zoper isto tožnico na podlagi 300. člena ZPP združena v skupno obravnavanje, nato pa skupaj z delom združenih zadev izločena v posebno (skupno) obravnavanje, v okviru katerega je bilo potrebno odločiti tudi o temelju tožbenega zahtevka. Kljub združitvi pravde ohranijo samostojnost. Če so od več tožbenih zahtevkov samo nekateri zreli za končno odločbo, sodišče glede teh izda končno sodbo, ne pa delne sodbe (2), kot je to procesnopravno napačno storilo sodišče prve stopnje. Ker pa se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje delna sodba za samostojno sodbo (četrti odstavek 314. člena ZPP), navedena prvostopna procesna napaka oz. nedoslednost za odločitev v obravnavani zadevi sicer nima praktičnih posledic. Je pa sodišče druge stopnje v uvodu svoje odločitve pravilno navedlo zgolj stranke te pravde, kakor tudi zgolj sporno vrednost iz obravnavane zadeve. Ker združene pravde ohranijo svojo samostojnost, namreč združitev pravd tudi nima vpliva na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ki se presoja ločeno po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (3).

7. Temelj odškodninske odgovornosti toženke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G 1-3. Tožnikoma je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Kršitev te pravice je urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo iz tega naslova.

8. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je prišlo do nastanka takšne škode (ki običajne meje presega) in svoje ugotovitve dovolj izčrpno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja ZZVM iz novembra 2012 je prvostopno sodišče ugotovilo, kolikšna je bila jakost hrupa pri hiši tožnikov, ki je od ceste G 1-3 oddaljena približno 60,25 m. V navedenem življenjskem okolju tožnikov so bile v relevantnem obdobju (od 16. 5. 2004 do dne 15. 8. 2005 – obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18) od leta 2006 do 2008 pri hiši tožnikov presežene dovoljene meje obremenjenosti s hrupom le ponoči, ko je bil hrup nad mejnimi (in ne kritičnimi!) vrednostmi, v letu 2004 in 2005 pa dovoljene meje hrupa pri hiši tožnikov niso bile presežene v nobenem obdobju dneva. Zato je prvostopno sodišče tožnikoma prisodilo odškodnino zgolj za obdobje 32 mesecev (od 1. 1. 2006 do 15. 8. 2008), v katerem so bile pri njuni hiši dovoljene meje imisij presežene (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), s čimer jima je nastala škoda, ki presega običajne meje.

9. V sodni praksi (4) je bilo že večkrat zavzeto stališče, da gre v okviru odmere odškodnine v podobnih primerih odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnika od regionalne ceste G 1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma). Najbolj so bili s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. S tega stališča tožnika po kriteriju relativno velike oddaljenosti bivališča od ceste (60,25 m) in obdobja izpostavljenosti prekomernemu hrupu (32 mesecev), kakor tudi z vidika nekoliko manjše jakosti obremenitve okolja s hrupom (preseganje zgolj mejnih vrednosti hrupa in to le ponoči) spadata v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom. Pri presoji višine pravične denarne odškodnine pa je v okviru individualizacije odškodnine potrebno upoštevati tudi, kako sta prekomerno obremenitev s hrupom v njunem življenjskem okolju doživljala tožnika, kar je prvostopno sodišče pravilno razbralo iz njune izpovedbe (da je bilo življenje v času povečanega prometa v hiši težko, zaradi močnega hrupa ni bilo mogoče odpirati oken niti neprekinjeno spati, zaradi česar sta bila tožnika neprespana, utrujena in razdražljiva, posebej moteč hrup so povzročali tovornjaki, če so obstali v koloni). V obdobju, v katerem so bile pri hiši tožnikov presežene mejne vrednosti hrupa (od 1. 1. 2006 do 15. 8. 2006) sta bila oba tožnika upokojena in zato več časa doma. Glede na povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje na prvi stopnji odmerjena višina odškodnine 800,00 EUR za vsakega oškodovanca ustrezna satisfakcija za njuno pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ki izpolnjuje vse kriterije za odmero pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri upoštevalo tako objektivne kot subjektivne dejavnike v konkretnem primeru (oddaljenost bivališča od ceste, čas trajanja hrupa, prisotnost na domu,...).

10. Na prvi stopnji prisojena odškodnina po mnenju sodišča druge stopnje tudi ne odstopa od v sodni praksi odmerjenih odškodnin v podobnih primerih. V zvezi z v pritožbi izpostavljeno primerljivo zadevo pa sodišče druge stopnje dodaja, da odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija. Poleg tega gre pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu z načelom individualizacije pomembna teža tudi subjektivnemu doživljanju oškodovancev, ki kljub v bistvenem enakim objektivnim okoliščinam (jakost hrupa, oddaljenost od ceste, obdobje izpostavljenosti) lahko utemeljuje prisojo različne višine odškodnine. Z vidika izpostavljenih osebnih okoliščin tožnikov, ki sta bila v relevantnem obdobju upokojena, kar naj bi zanju utemeljevalo prisojo višje odškodnine kot za tožnike v primerljivem primeru, pa sodišče druge stopnje pripominja, da je bilo v življenjskem okolju tožnikov ugotovljeno preseganje dovoljenih meja hrupa le ponoči, ko se praviloma doma nahajajo tako upokojenci kot delovno aktivni ljudje in šolajoči, prav za slednje pa je zelo pomemben počitek in nabiranje novih moči za delovne oz. šolske izzive.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

12. Posledično je pravilna tudi prvostopna stroškovna odločitev, sicer vsebovana v s pritožbo izpodbijanem posebnem sklepu, s katerim je bila tožnikoma glede na njun pravdni uspeh naložena povrnitev dela pravdnih stroškov toženke, ki odpade nanju kot tožnika v združenih pravdah. Ker pritožnika ne grajata prvostopne odmere pravdnih stroškov (katere pravilnost je bila potrjena tudi ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava), temveč se zavzemata zgolj za upoštevanje boljšega pravdnega uspeha, ki sta ga želela doseči s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, je zgoraj opisana zavrnitev pritožbe zoper zavrnilni del sodbe narekovala enako odločitev tudi glede izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

13. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1) : Sodba I Cp 164/2013. Op. št. (2) : Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 638 - 639. Op. št. (3) : Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 639. Op. št. (4) : npr. Sodbe VS RS II Ips 260/2011, II Ips 224/2010, II Ips 257/2010in mnoge druge.