Jedro

Prepozno plačana sodna taksa za pritožbo ima iste posledice, kot neplačilo sodne takse, torej nastop domneve o umiku pritožbe. Za preprečitev nastopa domneve o umiku ne zadošča, da je taksa poravnana. Morebitni nesporazum med odvetnico, ki je stranki poslala poziv za plačilo sodne takse in stranko glede pomena plačila sodne takse, ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB-3, s spremembami in dopolnitvami; ZPP) štelo pritožbo tožene stranke z dne 02. 02. 2010 zoper sodbo za umaknjeno.

Proti sklepu se je pritožila toženka zaradi kršitve določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep samo odpravi in sprejme pritožbo z dne 02. 02. 2010 v obravnavanje. Navaja, da je pravna zastopnica toženke 17. 08. 2010 res prejela poziv za plačilo sodnih taks, ki ga je takoj zatem poslala toženki. Ni ji bilo znano, da se toženka nahaja na zdravljenju, ki je potekalo od 01. 08. do 01. 09. 2010 in sicer je imela toženka posebno protibolečinsko terapijo, ki ji ni dopuščala nobene druge aktivnosti, saj so bili fizični in psihični napori izjemni in izredni. Ni doumela pomembnosti sporočila glede sporočila sodnih taks. Imela je hude finančne težave, saj je morala plačati ne samo protibolečinsko terapijo, temveč tudi nepredvideni strošek zobozdravstvenih storitev, kar je znatno presegalo njen mesečni dohodek. Šele 17. 09. 2010 ji je uspelo plačati sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka, ki kot pritožbeni razlog uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, obrazloženo ne pojasni, katere zakonske določbe naj bi sodišče prve stopnje kršilo. Če, upoštevaje nosilni razlog pritožbe, da naj se upošteva prepozno plačana taksa, meri na nepravilno uporabo 3. odstavka 105.a člena ZPP, ji je treba pojasniti, da se moti. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da toženka v s plačilnim nalogom postavljenem roku, takse za pritožbo ni plačala in da ni pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, ravnalo pravilno in skladno z določbo 3. odstavka 105.a člena ZPP. Po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Po določbi 105.a člena ZPP je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, plačilo sodne takse za pritožbo predpostavka za obravnavanje pritožbe. Toženka v pritožbi sama navaja, da je takso plačala šele 17. 09. 2010, kar je po poteku roka postavljenega s plačilnim nalogom z dne 21. 07. 2010 (odvetnica toženke ga je prejela 17. 08. 2010). Po pravilni in neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, se je ta rok iztekel 01. 09. 2010. Prepozno plačana taksa ima iste posledice kot neplačilo sodne takse, torej domnevo o umiku pritožbe. Za preprečitev nastanka domneve o umiku ne zadošča, da je taksa poravnana, kot se zavzema pritožnica. Morebitni nesporazum med odvetnico in toženko glede pomena plačila sodne takse (pritožbene navedbe, da je odvetnica toženki posredovala poziv na plačilo sodne takse, pri čemer toženka ni doumela pomembnosti sporočila glede sodnih taks) in zdravstveni razlogi toženke (tudi, če njena odvetnica zanjo ni vedela), s čimer toženka opravičuje prepozno plačilo sodne takse, niso pravno upoštevni razlogi. Na posledice neplačila sodne takse za pritožbo je bila toženka v plačilnem nalogu 21. 07. 2010 pravilno opozorjena (3. odstavek 105.a člena ZPP), čemur v pritožbi ne oporeka. Ustrezno opozorilo na posledice neplačila sodne takse (6. odstavek 324. člena ZPP), pa je bilo že tudi v pravnem pouku sodbe z dne 12. 10. 2009, proti kateri je vložila pritožbo, za katero je nastopila domneva umika. Težko finančno stanje, na katerega se toženka ponovno sklicuje, je toženka uveljavljala že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, s katerim ni uspela (sklep II P 588/2009 z dne 09. 04. 2010 v zvezi s sklepom I Cp 1747/2010). Opustitev plačila sodne takse v, s plačilnim nalogom postavljenem roku, in dejstvo, da s predlagano oprostitvijo plačila sodnih taks ni uspela, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.