Jedro

Pritožbena navedba, da bi tožnik zahtevek za plačilo pogodbene kazni lahko postavil že v tem sporu, ne drži. Nasprotno. Takšna tožba bi bila zavržena kot preuranjena, saj je dopustna šele pod pogojem, da delavec predhodno doseže pravnomočno odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino spora oziroma na vprašanje, ali je toženka s tožnikom v nasprotju z zakonom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (pri čemer glede tega v tovrstnih sporih ni relevantna le zadnja, ampak katerakoli v nizu sklenjenih pogodb).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno s toženko po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 4. 2020, nezakonito prenehalo 14. 6. 2020, ter da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper to sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Vztraja pri ugovoru neizkazanega pravnega interesa, nesklepčni tožbi ter napačnem tožbenem zahtevku. Ta je le ugotovitven, moral pa bi biti dajatven, saj sicer ni možno uporabiti domneve o fiktivnih pogodbah in pravnih posledic pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče je štelo, da je tožnik sklenil pogodbo za nedoločen čas, vendar pa je zadnja pogodba prenehala zaradi poteka časa. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni bi tožnik lahko postavil že v tem sporu, a ga ni. Sklenil je več pogodb, zadnji dve zaradi izpopolnjevanja za delo, kar je zakonski razlog za sklenitev pogodb. Razlogi za ugotovitev nezakonite sklenitve niso jasni. Tudi je obrazložitev v nasprotju z izrekom (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačno je ugotovilo, da se tožnik v navedenem obdobju ni izpopolnjeval, ampak je pač opravljal delo vzdrževalca. Očitno je spregledalo, da je bil tožnik tudi v bolniškem staležu in je bilo izpopolnjevanje za delo prekinjeno. Tožnik ni v celoti osvojil dela delovnega mesta vzdrževalec – tehnik. Toženka je morala delo zaključiti z zunanjimi izvajalci. Na tožniku je dokazno breme dokazovanja, da je usposobljen za opravljanje nalog.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da se je njegov zahtevek glasil na ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga, ki dejansko ni ostajal. Ker si je našel novo zaposlitev, ni uveljavljal priznanja delovnega razmerja, ima pa pravni pravni interes, da doseže pravnomočno odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi uveljavljanja pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil od 15. 11. 2018 do prenehanja delovnega razmerja 14. 6. 2020 pri toženki vseskozi zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec - tehnik, in sicer na podlagi petih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prvi dve sta bili sklenjeni zaradi začasno povečanega obsega dela, ostale iz razloga izpopolnjevanja za delo, s sklicevanjem na 8. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Tožnik je uveljavljal, da glede zadnjih dveh pogodb (z dne 30. 11. 2019 za čas od 15. 12. 2019 do 14. 6. 2020 in z dne 27. 4. 2020 za čas od 1. 5. 2020 do 14. 6. 2020) navedeni razlog za sklenitev dejansko ni bil podan, zaradi česar mu je delovno razmerje 14. 6. 2020 prenehalo nezakonito. Če je namreč pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se po 56. členu ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato mu delovno razmerje s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen, ne more zakonito prenehati. Četudi je tožniku delovno razmerje prenehalo veljati 14. 6. 2020, tj. z datumom izteka zadnje pogodbe, to ni ovira za uveljavljanje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s tem dnem. Tožba je bila vložena 14. 7. 2020, tj. v roku 30 dni od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. 7. Obravnavana tožba ni nesklepčna ne z vidika navedb, ne z vidika zahtevka. Tožba bi bila nesklepčna, če v tožbeni povesti ne bi bilo dovolj podlage za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Že iz povzetega v prejšnji točki obrazložitve jasno izhaja, na kakšni podlagi je tožnik vtoževal ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito - v posledici nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ni pomembno, da poleg nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal še nadaljnjega priznanja delovnega razmerja od 15. 6. 2020 dalje. Če bi ga, bi bila tožba v tem delu celo nesklepčna in bi bilo treba zahtevek v tem delu zavrniti, saj delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas, ko ga že ima, tožnik pa se je takoj po 14. 6. 2020 zaposlil drugje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor o neizkazanem pravnem interesu tožnika, ki ga je, izhajajoč iz 181. člena ZPP, pravilno vezalo na 62. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (KP, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.), po katerem delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

9. Pritožbena navedba, da bi tožnik zahtevek za plačilo pogodbene kazni lahko postavil že v tem sporu, ne drži. Nasprotno. Takšna tožba bi bila zavržena kot preuranjena, saj je dopustna šele pod pogojem, da delavec predhodno doseže pravnomočno odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

10. Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino spora oziroma na vprašanje, ali je toženka s tožnikom v nasprotju z zakonom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (pri čemer glede tega v tovrstnih sporih ni relevantna le zadnja, ampak katerakoli v nizu sklenjenih pogodb). Kot rečeno, se je tožnik osredotočil na zadnji dve pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno raziskovalo, ali je za tožnikovo delo pri toženki dejansko obstajal razlog izpopolnjevanje za delo kot zakonski razlog iz 8. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ki se v celoti glasi kot priprave na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Sodišče prve stopnje je o svojih ugotovitvah razlogovalo pravilno in jasno ter v skladu z izrekom, zato pritožbeni očitek o nasprotnem, kot tudi pavšalni očitek protispisnosti (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nista utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in priče A.A. ugotovilo, da je bil tožnik že ob odhodu navedenega v pokoj, to je v avgustu 2019, zelo dobro usposobljen za opravljanje del vzdrževalca - tehnika pri toženki. Bil je npr. seznanjen s sistemom tople vode, z ogrevanjem, delovanjem strešne elektrarne, elektične napeljave po stavbi, dvigali, s klicnim sistemom. Toženka po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je bila pogodba v decembru 2019 za nadaljnjih šest mesecev sklenjena zaradi izpopolnjevanja za delo, češ da se tožnik za delo še ni povsem usposobil, ker je bil odsoten zaradi bolniškega staleža od avgusta pa do oktobra 2019. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi izpoved B.B., ki je bil vodja vseh vzdrževalcev pri toženki in tako nadrejen tožniku, ter C.C., da se tožnika po upokojitvi prejšnjega vzdrževalca ni uvajalo. Tudi priča D.D. ni znala opisati, kako naj bi potekalo izpopolnjevanje tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni bil zaposlen iz razloga po 8. točki prvega odstsvka 54. člena ZDR-1, ampak je pač opravljal delo vzdrževalca - tehnika, za kar je bil že predhodno usposobljen.

12. Pravilno je zavrnilo tudi sklicevanje toženke na 170. in 171. člen ZDR-1, češ da je tožniku zagotavljala pravico do izobraževanja, kot tudi na 42. člen KP, ki določa načine, na katere se delavci strokovno izpopolnjujejo. V spornem primeru ne gre za vprašanje zagotavljanja pravic iz delovnega razmerja, kot skuša prikazati toženka, ampak za vprašanje zakonitega sklepanja delovnega razmerja za določen čas, ki je izjema od pomembnega pravila delovnega prava, da se delovno razmerje praviloma sklepa za nedoločen čas. Zato je jasno, da je na toženki dokazno breme dokazovanje zakonitega sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pa na tožniku, kot navaja toženka, ki ob tem podaja tudi nerelevantne navedbe, da je morala zaradi tožnikove neusposobljenosti delo zaključiti z zunanjimi izvajalci.

13. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo niti toženkinemu sklicevanju na njeno prakso, da je na začetku vsak zaposlen za določen čas, da vidijo, ali je usposobljen za delo, saj predmet spora tudi ni uspešno opravljeno poskusno delo.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1, prvi odstavek 155. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).