Jedro

Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialni prekluzivni rok, zato vložitev novega zahtevka po tem roku ni več mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1131/2000-15 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 10.1.2999, s katerim ta ni dovolila razširitve zahtevka za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 245/1 in 245/5 k.o. P. Vračilo navedenih parcel je tožnik zahteval z vlogo z dne 13.6.1996, ki jo je upravni organ prejel dne 17.6.1996. Zahtevo tožnika je glede na rok iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot prepozno zavrnil. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi odločbe tožene stranke, zato v obrazložitvi ne ponavlja razlogov. V zvezi s tožbenimi navedbami še navaja, da se postopek za denacionalizacijo po 64. členu ZDen začne na vlogo upravičenca, ki pa jo je bilo potrebno vložiti v za to predpisanem roku 24 mesecev po uveljavitvi ZDen, to je do 7.12.1993. Poudarja, da gre za materialni prekluzivni rok, po izteku katerega denacionalizacijskih zahtevkov ni več mogoče vlagati oziroma razširjati. Glede na dejstvo, da je tožnik zahteval vračilo spornih parcel šele z vlogo z dne 13.6.1996, je pravilna odločitev tožene stranke o potrditvi sklepa prvostopnega organa, s katerim razširitev denacionalizacijskega zahtevka ni bila dovoljena. Določba 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen ne uporablja, ker je v 1. odstavku 64. člena ZDen določen drugačen rok za vlaganje in tudi razširjanje zahtevkov kot v 1. odstavku 130. člena ZUP/86. Tožnik v pritožbi navaja, da vztraja pri vrnitvi odvzetega premoženja 751 m2 v naravi ali v denarju in pričakuje pravično odločitev pritožbenega sodišča. Predlaga, da mu pritožbeno sodišče ponudi ustrezno rešitev za vrnitev premoženja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, s katerimi je ta utemeljila svojo odločitev. V zadevi je sporno, ali gre za vložitev nove zahteve za denacionalizacijo parc. št. 245/1 in 245/5 ali pa gre za razširitev že vložene zahteve. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitev, da sporni parceli nista bili zaobseženi v pravočasno vloženem zahtevku. Ker tožnik v vlogi z dne 13.6.1996 ni podal le specifikacije ali pojasnitve prvotnega zahtevka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za razširitev zahtevka, temveč, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, za postavitev novega zahtevka. Glede na naravo denacionalizacijskega postopka, gre namreč za predlagalni postopek, je celoten zahtevek vezan na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Po navedenem določilu ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je po navedeni določbi ZDen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel dne 7.12.1993. Ker navedenega roka ni mogoče podaljšati, vložitev novega zahtevka po tem roku ni več mogoča. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z zahtevo, vloženo dne 13.6.1996, zamudil prekluzivni zakonski rok, da v upravnem postopku zahteva vrnitev nacionaliziranih parcel, št. 245/1 in št. 245/5, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 512 k.o. P. Zato tudi pritožbene navedbe na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.