Jedro

Odločanje o sprejemu v državljanstvo RS je ista upravna zadeva (2. člen ZUP), ne glede na to, da gre v vsaki vlogi za drugo pravno podlago za uveljavljanje tega statusa. Zato je treba stranki dati možnost, da se izjavi, pri kateri vlogi v isti upravni zadevi vztraja in odločiti v skladu z izjavo stranke. Če poziv ni jasen in je stranka z njim lahko zavedena, nove vloge ni mogoče zavreči, temveč je treba poziv ponoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče ugodilo tožbi tožeče stranke in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo sklep tožene stranke z dne 14.11.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) zavrgla tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vloženo na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, Uradni list RS, št. 96/02), ker postopek o tožnikovi vlogi za državljanstvo, vloženo po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99 in 96/02), o kateri je tožena stranka odločila z odločbo z dne 12.7.2002, še ni pravnomočno končan.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, ker je menilo, da za zavrženje tožnikove nove vloge niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Menilo je namreč, da za novo vlogo, sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, nista podani enaka dejanska in tudi ne pravna podlaga, kot sta bili za prvotno vlogo o sprejemu v državljanstvo po 13. členu ZDRS. V postopku ugotavljanja državljanstva po 13. členu ZDRS se ne ugotavljajo enake okoliščine, kot za sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno razlagalo 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, po kateri mora biti za zavrženje nove vloge v primeru, ko o prejšnji vlogi še ni bilo pravnomočno odločeno, izpolnjen eden od dveh alternativno določenih pogojev. To pa je: 1. da o isti stvari že teče postopek; ali 3. da je bilo v upravni stvari pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti oziroma se v primeru izdaje zavrnilne odločbe dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvi pogoj, torej na to, da o isti upravni stvari že teče postopek, pri čemer definicijo upravne stvari (zdaj zadeve) določa 2. člen ZUP. V tem primeru je upravna stvar (zadeva) odločanje o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, pri čemer ni pomembno, na podlagi katerega člena ZDRS je zahteva vložena. ZDRS namreč določa le načine in pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in ne definira različnih državljanstev. Tudi upravna stvar (zadeva) po 2. členu ZUP ni definirana glede na posamezne določbe konkretnega materialnega predpisa. Sklicuje se tudi na siceršnjo upravno sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnik in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov: Pritožbeno sodišče meni, da je pravilna odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da se izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in se ji zadeva vrne v nov postopek, vendar ne iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče navedlo v izpodbijani sodbi, temveč iz razlogov, ki jih v tej sodbi navaja pritožbeno sodišče. V obravnavanem primeru ni sporno, da dne 30.6.2003, ko je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č o njegovi zahtevi za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS še ni bilo pravnomočno odločeno. V zvezi s prvo vlogo je bila izdana odločba tožene stranke z dne 12.7.2002, zoper katero je bila vložena tožba, o kateri pa upravno sodišče tedaj še ni odločilo. Sporno pa je, ali so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za zavrženje tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Za razliko od prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče enako kot tožena stranka meni, da gre pri tožnikovih zgoraj navedenih vlogah za isto upravno zadevo, saj gre v obeh primerih za odločanje o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, torej za odločanje o pravici fizične osebe na področju upravnega prava (2. člen ZUP).

Za zavrženje vloge po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP mora biti tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen le eden od alternativno predpisanih pogojev, in sicer: 1. da se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek; ali 2. da je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; ali 3. če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira (nov) zahtevek, ni spremenilo.

Pritožbeno sodišče za razliko od prvostopnega sodišča meni, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno uporabila določbe prvega dela 4. točke 1. odstavka 129. člena (da se o isti stvari že vodi upravni ali sodni postopek) v zvezi z 2. členom ZUP (da gre za isto upravno zadevo: sprejem v državljanstvo RS) in da torej napačna uporaba materialnega prava: 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ne more biti razlog za odpravo izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba izpodbijani sklep tožene stranke odpraviti zaradi bistvene kršitve pravil postopka, torej po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka je v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnika z dopisom z dne 19.8.2003 (in ponovno z dopisom z dne 5.9.2003) obvestila o razmerah, ki so nastale po vložitvi njegove druge vloge za sprejem v državljanstvo, glede na to, da o njegovi prvi vlogi o sprejemu v državljanstvo še ni bilo pravnomočno odločeno, in mu predstavila tudi njegove možnosti v postopku, to je:

1. da tudi sicer ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č in da mu bo v primeru, če bo predložil "sklep o prekinitvi postopka na upravnem sodišču" izdala zavrnilno odločbo zaradi neizpolnjenega pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje; 2. v primeru, da bo (drugo) vlogo umaknil, mu bo izdala sklep o ustavitvi postopka; 3. če pa v 1 mesecu ne bo predložil "sklepa o prekinitvi postopka na upravnem sodišču", mu bo (drugo) vlogo zavrgla na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker o isti upravni stvari že teče postopek.

Upravni organ je sicer dolžan glede na določbe 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi), določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) ter nadaljnje določbe ZUP, ki so izvedba teh dveh temeljnih načel, stranko opozoriti na njene pravice v postopku in ji dati možnost, da se pred odločitvijo o stvari izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. To svojo obveznost je tožena stranka izpolnila z navedenim pozivom. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča z vsebino tega poziva tožnika kot prava neuko stranko zavedla tako, da je ta zavedajoč se, da je bila njegova prva vloga za sprejem v državljanstvo s strani tožene stranke že zavrnjena in da prvostopno sodišče o njegovi tožbi glede tega še ni odločilo, in da je v pozivu navedeno, da tudi na podlagi druge vloge v nobenem primeru ne bo sprejet v državljanstvo RS, ocenil, da mora vztrajati tudi pri drugi vlogi in pri vsebinski odločitvi o tej vlogi, še zlasti, ker je bila njena vložitev po 19. členu ZDRS-Č vezna na prekluzivni rok, ki je med tem že potekel. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da so bila zaradi vsebine poziva, ki je vseboval tudi prejudic o vsebinski odločitvi o tožnikovi drugi vlogi, bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj se na podlagi takega poziva tožnik kot prava neuka stranka ni mogel odločiti, katera od možnih postopkovnih variant bi lahko pripeljala do ugodne rešitve njegove prošnje za sprejem v državljanstvo RS, torej se ni mogel ustrezno izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, in je zato vztrajal pri nadaljevanju obeh postopkov. To pa pomeni, da je po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, kar pa je razlog za odpravo sklepa tožene stranke po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in iz razlogov, ki jih navaja v tej sodbi, potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.