Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da je bilo o zahtevku, kot ga je v tej pravdi postavila tožeča stranka, že pravnomočno razsojeno z odločbo v zadevi P 33/96, še preden je sodišče prve stopnje izdalo odločbo v zadevi P 93/96, ki je predmet revizijskega obravnavanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica je na glavni obravnavi 16.12.1997 postavila tožbeni zahtevek, s katerim je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta toženca dolžna s parcele št.921/5 k.o... odstraniti ves napeljani pesek in gramoz, ki je bil po njunem naročilu napeljan na to parcelo na traso služnostne poti v mesecu juniju 1996 ter sta dolžna ta del zemljišča vzpostaviti v prejšnje stanje s tem, da odstranita ves pesek in gramoz v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožnica je dve leti prej, dne 27.5. 1994, v zadevi pod opr.št. P 33/96 proti isti toženi stranki vložila tožbo, s katero je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta toženca dolžna z zemljišča tožeče stranke parc. št. 921/5 in parc. št. 921/4 k.o... odstraniti vse nasuto kamenje in gramoz, ki sta ga napeljala na to parcelo na tisti del parcele, po katerem si tožena stranka lasti vožnje in sta dolžna ta del zemljišča vzpostaviti v prejšnje stanje, s tem da bo odstranjeno vse kamenje in ves gramoz, v petnajstih dneh pod izvršbo. Zahtevala je tudi, naj sodišče odloči, da sta toženca v bodoče dolžna opustiti vznemirjanje tožeče stranke na njenem zemljišču parc. št. 921/5 k.o... z navažanjem kamenja, gramoza ali drugega materiala za utrjevanje trase poti na navedeni parceli, razen občasnega podlaganja drobnega kamenja v kolesnici.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo tožeče stranke zavrglo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga je postavila tožeča stranka, že pravnomočno razsojeno. Opozarja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala odstranitev materiala, ki je bil na parcelo napeljan v letu 1996, v prejšnji pravdi pa je šlo za material, ki je bil na parcelo napeljan v letu 1994. Tožeča stranka meni, da prepovedni sodbeni izrek iz zadeve P 33/96 ne more izključevati konkretnega dajatvenega zahtevka iz zadeve P 93/96. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo določila 334. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) po katerem ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Odločba sodišča prve stopnje v zadevi P 33/96 je bila strankama vročena 9.7.1996, pravnomočna pa je postala kasneje. Tožeča stranka predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep višjega sodišča razveljavi ter zadevo vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP/77 poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Po drugem odstavku 333. člena ZPP/77 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zavrže tožbo. V primeru, ko upravičene stranke vložijo pritožbo, postane odločba prve stopnje pravnomočna, ko postane pravnomočna odločba druge stopnje, torej z izdajo sodbe na drugi stopnji oziroma z vročitvijo strankam (drugi odstavek 334. člena ZPP/77). Tožeča stranka tako v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje v zadevi P 33/96, s katero je sodišče tožencema prepovedalo bodoča vznemirjanja, postala pravnomočna 17.9.1997 in je nasproti tožeči stranki začela učinkovati, ko ji je bila vročena 6.10.1997. V zadevi P 93/96 je sodišče prve stopnje izdalo odločbo 16.12.1997. Torej je bilo že med postopkom na prvi stopnji v zadevi P 93/96 pravnomočno odločeno, da mora tožena stranka v bodoče opustiti vznemirjanje tožeče stranke na njenem zemljišču parc. št. 921/5 k.o... z navažanjem kamenja, gramoza ali drugega materiala za utrjevanje trase poti na navedeni parceli, razen občasnega podlaganja drobnega kamenja v kolesnici. Že sodišče druge stopnje je opozorilo, da je tožeča stranka s to odločbo dobila izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v skladu z 228. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l.RS, št. 51/98) zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja. Torej je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da je bilo o zahtevku, kot ga je v tej pravdi postavila tožeča stranka, že pravnomočno razsojeno z odločbo v zadevi P 33/96, še preden je sodišče prve stopnje izdalo odločbo v zadevi P 93/96, ki je predmet revizijskega obravnavanja. Zato je tudi pravilno uporabilo drugi odstavek 365. člena ZPP/77 in določbo 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ko je sklenilo, da se tožba tožeče stranke zavrže. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.