Jedro

Tožniku v postopku na prvi stopnji glede pravno pomembnega dejstva ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in ga dokaže, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato bi moral drugostopenjski organ bodisi sam dopolniti postopek, bodisi prvostopenjsko odločbo odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Brežice št. 357-101/2013 z dne 11. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 427,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 6.015,71 EUR za gradnjo stanovanjskega naselja ... na zemljiščih parc. št. 22/12 in 22/13 k.o. ... in v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-543/2008/61-B1404 z dne 10. 3. 2009, izdanega za gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 22/12 k.o. ...

Iz obrazložitve izhaja, da je bila toženka 27. 5. 2013 z dopisom upravne enote obveščena, da je tožnik vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo omenjenega stanovanjskega naselja. Gre za gradnjo štirih enostanovanjskih stavb, od katerih dve stojita na parc. št. 22/12, dve na parc. št. 22/13 k.o. ..., gradnja pa je prikazana v vodilni mapi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 30/12, april 2013, izdelovalca A. s.p. Odmera temelji na določbah Odloka o programu opremljanja in podlagah ter merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Brežice (Uradni list RS, št. 18/11 in naslednji, v nadaljevanju Odlok). V obrazložitvi je podrobneje pojasnjen način izračuna komunalnega prispevka za ceste, vodovod, kanalizacijo in za objekte, namenjene ravnanju s komunalnimi odpadki.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim trditev, da je bil komunalni prispevek že odmerjen in da gre le za spremembo gradbenih dovoljenj z dne 10. 3. 2009 in 29. 5. 2009. Za odmero je namreč odločilno, kako je gradnja opredeljena v projektni dokumentaciji, št. 30/12. Iz nje izhaja, da gre za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 10. 3. 2009 za gradnjo večstanovanjske stavbe na parc. št. 22/12 k.o. ..., ne posega pa se v gradbeno dovoljenje z dne 29. 5. 2009, s katerim je bila dovoljena gradnja na parc. št. 22/13 k.o. ... Po projektantovi navedbi je to gradbeno dovoljenje tudi sicer neveljavno, saj takratni investitor B. d.o.o. ni začel z gradnjo. Omenjeni je nato 8. 3. 2013 zemljišči parc. št. 22/12 in 22/13 k.o. ... prenesel v tožnikovo last. To pa pomeni, da čeprav naj bi se predvidene novogradnje nahajale na istih parcelah, ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kar izhaja tudi iz primerjave tožnikovega projekta št. 30/12 in projektov št. 06-01/08 ter 10-03/08, ki ju je izdelal C. d.o.o. za postopek pridobivanja omenjenih gradbenih dovoljenj. Na podlagi dovoljenj iz leta 2009 je bila investitorju B. izdana tudi odločba o odmeri komunalnega prispevka št. 357-226/2008. Vse navedeno kaže, da s prvostopenjsko odločbo ni bilo odločeno v zadevi, v kateri bi bilo že pravnomočno odločeno.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo. V njej kot bistveno izpostavlja, da je zemljišči parc. št. 22/12 in 22/13 k.o. ... pridobil od B., ki je komunalni prispevek za te nepremičnine že plačal oziroma je bil kot kupec, ki je zemljišča kupil od toženke na podlagi prodajne pogodbe pod pogoji javne dražbe za prodajo predmetnih nepremičnin, oproščen njegovega plačila. Oprostitev za kupce je bila navedena tudi v razpisu javne dražbe (Uradni list RS, št. 21/08). Tako je bila izdana odločba z dne 7. 5. 2009, s katero je toženka ugotovila, da je B. zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za gradnjo enostanovanjskih stavb na zemljiščih parc. št. 22/6, 22/7, 22/9 in 22/10 k.o. ..., da pa je kot investitor zaradi nakupa na dražbi oproščen plačila komunalnega prispevka. To pomeni, da bi se v obravnavanem primeru isti komunalni prispevek plačeval dvakrat. Meni tudi, da mu je bila s tem, ko je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil z novo obrazložitvijo, kršena pravica do izjave in posledično do pritožbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da na javno dražbo za prodajo nepremičnin v k.o. ... ni pristopil noben dražitelj, zato je bila za prodajo obravnavanih nepremičnin sklenjena pogodba z B. V ceno nepremičnin za prodajo na javni dražbi, ki je bila tudi izhodišče za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, je bila všteta vrednost obstoječe infrastrukture, med katero pa tedaj še ni bilo kanalizacijskega omrežja. Ker je tožba neutemeljena glede odmerjenega komunalnega prispevka za kanalizacijo, predlaga, naj sodišče tožbo v tem delu zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v upravne spise, je upravni organ odmeril komunalni prispevek na podlagi obvestila upravne enote (šesti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt) o tem, da se na tožnikovo zahtevo vodi postopek za izdajo oziroma spremembo gradbenega dovoljenja. Obvestilu je bila predložena vodilna mapa PGD, iz katere je upravni organ povzel konkretne podatke o gradnji, ki so pomembni za odmero komunalnega prispevka, in nato izdal izpodbijano odločbo. Pred tem tožnik ni imel možnosti, da pojasni svoja stališča glede odmere.

Tožnik je zato šele v pritožbi navedel, da naj bi bil odmerjeni komunalni prispevek že plačan, ker da gre za spremembo izdanih gradbenih dovoljenj z dne 10. 3. 2009 in 29. 5. 2009, dokazov o tem pa ni predložil. V tem primeru bi moral drugostopenjski organ preizkusiti zakonitost izdane prvostopenjske odločbe tudi glede postopka (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 18/2010 z dne 28. 9. 2011), saj je tožnik v pritožbi navajal dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev o odmeri komunalnega prispevka, česar pred izdajo prvostopenjske odločbe ni mogel. V tem pogledu je šlo za dovoljeno pritožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker torej tožniku v postopku na prvi stopnji glede navedenega pravno pomembnega dejstva ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in ga dokaže, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, bi moral drugostopenjski organ bodisi sam dopolniti postopek (prvi odstavek 251. člena ZUP), bodisi prvostopenjsko odločbo odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Ker ni tako ravnal, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). To pomeni, da bo moral organ pred izdajo nove odločbe izvesti ugotovitveni postopek in dati tožniku možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo (četrti odstavek 146. člena ZUP), med drugim glede nakupa zemljišč pod pogoji javne dražbe z oprostitvijo kupcev zemljišč plačila komunalnega prispevka. Že iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da naj bi tožnikova obveznost dejansko obstajala le v delu, ki se nanaša na plačilo komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje, saj to v času prodaje še ni bilo zgrajeno in ga torej oprostitev ni mogla zajeti.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 350,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 77,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višin 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).