Jedro

Sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, če dolžnik krši prepoved iz začasne odredbe, hkrati pa izda nov sklep o prepovedi kršitve, z izrekom nove, višje denarne kazni za primer ponovne kršitve. V skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen kršitve ter druge okoliščine primera. Višje sodišče razume določbo tretjega odstavka 226. člena ZIZ tako, da je mogoče izreči novo, višjo denarno kazen le za tisto kršitev prepovedi iz začasne odredbe, ki je bila storjena po tem, ko je bil že izdan nov sklep v skladu z navedeno določbo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje upoštevalo kot kršitvi tudi dejanji, storjeni pred izdajo sklepa z dne 25. 11. 2009, s katerim je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ, in s tem kršilo materialno določbo tretjega odstavka (v zvezi s petim odstavkom) 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 227. člena in drugim odstavkom 273. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v odločitvi o višini nove denarne kazni v II. točki izreka spremeni tako, da se nova denarna kazen zniža za 10.000,00 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu II. točke izreka ter v izpodbijanih III., IV. in VI. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za ponoven izrek denarne kazni v višini 50.000,00 EUR zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku prepovedalo ponovno objavo enakih ali podobnih citatov o upniku, kot izhaja iz 1. točke sklepa o začasni odredbi opr. št. Z 124/2008 z dne 28. 10. 2008, na dolžnikovih spletnih straneh in/ali v drugih tiskanih, video ali avdio publikacijah, ki jih izdaja, za primer neravnanja v skladu s to točko pa je izreklo novo denarno kazen v višini 70.000,00 EUR (II. točka izreka). Nadalje je odločilo o izterjavi denarne kazni v znesku 50.000,00 EUR, izrečeni s sklepom z dne 25. 11. 2009 (III. točka izreka), dolžniku naložilo upniku povrniti nadaljnje stroške tega postopka v višini 412,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), predlog upnika za povrnitev stroškov nad odmerjenim zneskom je zavrnilo (V. točka izreka), sklenilo pa je tudi, da dolžnik sam krije stroške predmetnega postopka (VI. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu v pravočasno vloženi pritožbi in pravočasni dopolnitvi pritožbe izpodbija odločitev v II., III., IV. in VI. točki izreka sklepa in uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in ustavitev postopka izdaje začasne odredbe po uradni dolžnosti, upniku pa naj se naloži plačilo vseh stroškov tega postopka v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, višje sodišče ne povzema vseh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev o predlogih z dne 09. 09. 2009 in 03. 11. 2009. V zvezi z odločitvijo o predlogu z dne 30. 04. 2010 pritožnik navaja, da sodišče zmotno ugotavlja, da se predmetna objava nanaša na U. - S. in da se le-ta enači z upnikom, saj ne gre v objavi za nikakršen citat o upniku in tudi ne more iti za kakršnokoli prepovedano ravnanje dolžnika s tem, ko je na spletnih straneh objavil sklep sodišča, ki je javen. Sklicuje se na navedbe v zvezi s predlogom z dne 03. 11. 2009. V razlogih, ki se nanašajo na predlog z dne 03. 11. 2009, je dolžnik poleg očitka kršitve pravil postopka v zvezi z dokazovanjem, ki se vsebinsko na pritožbo v zvezi s predlogom z dne 30. 04. 2010 ne nanašajo, uveljavljal še, da je sodišče vezano izključno na opredelitev v sklepu o izdani začasni odredbi in ne more samovoljno širiti njenega obsega, pri čemer se sklicuje na sklep VSL I Cp 2992/2008. Odločitvi v zvezi s predlogom z dne 16. 09. 2010 očita napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini članka in listino, ki jo upnik prilaga k predlogu. Iz vsebine objavljenega članka je namreč razbrati informacije, povezane z narokom za glavno obravnavo z dne 14. 09. 2010, in sicer gre za poročanje o sodnem postopku, ki je javen in ki ne more biti prepovedano, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v pravice dolžnika do svobode izražanja. Zgolj to, da je upnik v članku omenjen kot pravdna stranka, ne more pomeniti prepovedanega ravnanja dolžnika, ki bi predstavljalo kršitev začasne odredbe. Očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sklep nima razlogov o tem, katere večkratne navedbe kažejo na na „U. g. P.“, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (227. in 226. člen ZIZ), ker v nobenem od obravnavanih člankov ne gre za citate o dolžniku, ki bi bili z začasno odredbo prepovedani ter bi utegnili biti protipravni z vidika varstva ustavnih pravic upnika in dolžnika. Podrobneje navaja razloge, zaradi katerih je pri presoji, ali je prišlo do kršitve začasne odredbe, treba zlasti upoštevati namen, ki ga zasleduje, pri čemer izpostavlja v predlogu za izdajo začasne odredbe uveljavljani negativni vrednostni pomen oznake U., upnik pa ni zanikal, da je nekdanji uslužbenec S.-ja. Nobena izmed omemb upnika v obravnavanih člankih (kjer sploh je omenjen!) ne predstavlja dejanja, ki bi bilo enako ali bi se v bistvenem ne razlikovalo od tistega, ki je bilo z začasno odredbo prepovedano, torej oznake upnika kot pripadnika nekdanje S. oziroma U.. V nadaljevanju pritožbe uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice dolžnika do izražanja s sklepom, s katerim je sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo denarne kazni, in v tem delu navaja podobne razloge, kot so navedeni že v pritožbi zoper sklep z dne 25. 11. 2009. V pritožbi očita zmotno uporabo materialnega prava in napačno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s tem, ko je sodišče dolžniku prepovedalo ponovno objavo enakih ali podobnih citatov, nato pa izreklo novo denarno kazen v višini 70.000,00 EUR. Ker kršitve ni bilo, ni podlage za takšen sklep, poleg tega pa je zagrožena kazen nesorazmerna in bistveno previsoka.

3. V dopolnitvi pritožbe dolžnik uveljavlja, da je sklep izdan na podlagi pavšalne ocene sodišča, ki ni presojalo konkretnih okoliščin primera v zadostni meri, posledično pa napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ki je vplivalo na končno vrednostno oceno sodišča, da je dolžnik z objavami kršil obveznost, ki mu je bila naložena z začasno odredbo. Navaja, da nikjer ni označil upnika z vojščakom iz vrst S. ali U. oziroma omenil njegovega aktivnega sodelovanja pri aferi D. ali sodelovanja v stečajnem postopku E. v zvezi z varčevalci L., niti podobne vrednostne sodbe, ki bi opravičevale izrek denarne kazni na podlagi izdane začasne odredbe. Sklicuje se na navedbe, podane v vlogi z dne 01. 03. 2011. Navaja, da sodišče svoje odločitve v ničemer ne obrazloži, temveč se zgolj tehnično postavi na stališče, da gre v konkretnem primeru za primere oziroma podobne primere, ki jih kot podlago za izrek kazni določa že začasna odredba, brez skrbne sodne presoje, ob pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju. Poudarja, da že iz same vsebine predloga upnika za izrek denarne kazni izhaja, da upnik dolžniku ne očita neposredne kršitve začasne odredbe, temveč se sklicuje na objavo člankov dolžnika na njegovi spletni strani, iz česar izhaja, da dolžnik ni v ničemer prekršil izdane začasne odredbe, kar neposredno priznava celo sam upnik. Vsebino izdane začasne odredbe je treba interpretirati izrazito restriktivno v povezavi s presojo konkretnega ravnanja dolžnika, ker gre za nekontradiktoren del postopka. Objave povezav na dolžnikovi spletni strani tako ni mogoče opredeliti kot dolžnikovo kršitev začasne odredbe. Dolžnik ni nikoli po izdaji začasne odredbe zatrjeval, da gre pri upniku za vojščaka iz vrste S. ali U., ratio začasne odredbe pa je, da se prepove izrekanje takih izjav o upniku, ki ga prikazujejo kot vojščaka S. ali U., nikjer pa ni prepovedano upnika omenjati v povezavi s S. ali U. v celoti. Če bi bil takšen namen začasne odredbe, bi morala biti s takšno prepovedjo tudi izdana, nemogoče pa je obstoječo začasno odredbo tako širiti, saj predstavlja grob poseg v pravico dolžnika do izražanja in v njegovo pravico do pravne varnosti. Sklicuje se na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v več odločbah, da predstavljajo tako imenovane začasne regulatorne odločbe veliko nevarnost za svobodo izražanja in jih je zato potrebno uporabljati zgolj v primerih, ko je to nujno potrebno v demokratični družbi in na način, ki najmanj omejuje pravice drugih. Denarna kazen kot kaznovalna sankcija civilnega prava je lahko uporabljena samo, ko je to nujno potrebno in ko gre za jasno in naklepno primae facie kršitev začasne odredbe. Nobenega od prej navedenih pogojev pa zatrjevana kršitev in izpodbijani sklep ne izpolnjuje, zaradi česar je treba III. točko izreka razveljaviti. Poudarja, da je sodišče že z izdajo začasne odredbe zanemarilo bistveni element, to je, poleg verjetnosti utemeljenosti tožbenega zahtevka, še okoliščino, da nenadomestljiva škoda ne sme nastati toženi stranki, v konkretnem primeru dolžniku. Glede na navedeno je II. točka izpodbijanega sklepa še dodaten poseg, ki ne opravičuje namena in funkcije izdane začasne odredbe. Zvišana nova denarna kazen na 70.000,00 EUR glede na naravo zadeve predstavlja povsem neutemeljen in nedopusten poseg v pravice dolžnika in njegov pravni položaj. Posledično dolžnik izpodbija tudi IV. točko izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške, ki jih je dolžan dolžnik povrniti upniku. Dolžnik je priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Upniku je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Višje sodišče ponovno pojasnjuje, da se ne opredeljuje do dolžnikovih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev pravice do izražanja, in do pravilnosti sklepa o začasni odredbi, saj sta se do teh trditev že opredelili višje sodišče v sklepu I Ip 517/2010 z dne 10. 03. 2010 in Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 338/2010 z dne 09. 12. 2010. Iz navedenih sklepov izhaja, da je bistvo začasne odredbe v prepovedi enakih ali podobnih trditev, kot so navedene v članku z naslovom „X“, pri čemer sta se obe sodišči že opredelili, da gre z oznako upnika kot pripadnika nekdanje S. oziroma U. za trditev, ki je prepovedana z začasno odredbo. Vrhovno sodišče je v 11. točki obrazložitve prej navedenega sklepa ugotovilo, da je bila z zapisom v članku, ki je bil kot kršitev prepovedi obravnavan, nedvomno in jasno ponovljena trditev o upniku kot pripadniku S., čeprav v drugem kontekstu, in je bila prepoved začasne odredbe s tem kršena.

7. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da dolžnik ni nikoli po izdaji začasne odredbe zatrjeval, da gre pri upniku za vojščaka iz vrst S. ali U. in da je ratio izdane začasne odredbe v prepovedi izrekanja takih izjav o upniku, ki ga prikazujejo kot vojščaka S. ali U., ter da ni nikjer prepovedano upnika omenjati v povezavi z S. ali U. v celoti. Višje sodišče namreč ne vidi razloga za drugačno razlago začasne odredbe, ki prepoveduje ne le enake trditve, kot so bile objavljene v članku z naslovom „X“, temveč tudi podobne trditve, s katerimi se upnika označuje kot pripadnika nekdanje S. oziroma U., četudi niso izrečene neposredno, temveč je to mogoče nedvomno ugotoviti iz objavljenega zapisa.

8. Višje sodišče zavrača pritožbene trditve, da je sklep izdan na podlagi pavšalne ocene sodišča, ki ni presojalo konkretnih okoliščin primera v zadostni meri ter posledično napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ki je vplivalo na končno vrednostno oceno sodišča, da je dolžnik z objavami kršil obveznost iz začasne odredbe, ter da odločitve v ničemer ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je namreč ocenjevalo vsebino dolžnikovih predlogov v povezavi s priloženimi listinami, to je izpisi besedil, objavljenih na spletni strani dolžnika, v sklepu pa je tudi navedlo dovolj jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev, tako da je sklep mogoče preizkusiti.

9. Višje sodišče se vsebinsko ne opredeljuje do pritožbenih trditev, ki se nanašajo na očitek kršitev prepovedi iz začasne odredbe v predlogih z dne 09. 09. 2009 in 03. 11. 2009, ker ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi kršilo materialno določbo tretjega odstavka (v zvezi s petim odstavkom) 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 227. člena in drugim odstavkom 273. člena ZIZ. Ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 226. člena ZIZ namreč sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, če dolžnik krši prepoved iz začasne odredbe, hkrati pa izda nov sklep o prepovedi kršitve, z izrekom nove, višje denarne kazni za primer ponovne kršitve. V skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen kršitve ter druge okoliščine primera. Višje sodišče razume določbo tretjega odstavka 226. člena ZIZ tako, da je mogoče izreči novo, višjo denarno kazen le za tisto kršitev prepovedi iz začasne odredbe, ki je bila storjena po tem, ko je bil že izdan nov sklep v skladu z navedeno določbo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje upoštevalo kot kršitvi tudi dejanji, storjeni z objavama člankov na dolžnikovi spletni strani dne 29. 06. 2009 in 29. 10. 2009 (predloga upnika z dne 09. 09. 2009 in 03. 11. 2009), torej pred izdajo sklepa z dne 25. 11. 2009, s katerim je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ. Glede na to, da je tretji odstavek 226. člena ZIZ mogoče uporabiti že v primeru, da dolžnik z enim samim dejanjem krši prepoved iz začasne odredbe, ugotovljena materialna kršitev ne vpliva na pravilnost odločitve o ponovni prepovedi objave enakih ali podobnih citatov o upniku in o izvršitvi denarne kazni, izrečene s sklepom z dne 25. 11. 2009, vpliva pa na višino nove denarne kazni, ki se izreče za primer ponovne kršitve prepovedi iz začasne odredbe.

10. Sodišče prve stopnje je kot kršitev prepovedi iz začasne odredbe pravilno ocenilo objavo na spletni strani dolžnika dne 22. 04. 2010 v rubriki „Novice“ s podnaslovom „Sodišče brani U.“, katerega sestavni del je priložen sklep višjega sodišča I Ip 517/2010 z dne 10. 03. 2010 v celotni vsebini. Višje sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je s takšnim zapisom nedvomno in jasno ponovljena trditev o upniku kot pripadniku U., pri čemer se sklicuje na pravilne in jasne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ne sprejema pritožbenih trditev, da ne gre za prepovedano ravnanje dolžnika s tem, ko je na spletnih straneh objavil sklep sodišča, ki je javen, saj je bistvo očitka v povezavi podnaslova „Sodišče brani U.“ z objavljenim sklepom v celotni vsebini. Takšna povezava pa pomeni podobno trditev, kot je bila prepovedana z začasno odredbo v točki I.1. sklepa z dne 28. 10. 2008 (podobno je bila ugotovljena kot kršitev prepovedi tudi trditev v članku „P.“, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sklepom z dne 25. 11. 2009).

11. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo kršitve prepovedi iz začasne odredbe z objavo članka z naslovom „Sta dolžnik P. in sodnica Š. povezana?“ v rubriki „Novice“ dne 14. 09. 2010 ni storilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. V čem naj bi bilo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini članka, in med samo listino, pritožnik ne konkretizira, višje sodišče pa nasprotja ni našlo. Ne drži pritožbena trditev, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o tem, katere večkratne navedbe naj bi kazale na „u. g. P.“, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se sodišče pri tem izrecno sklicuje na peto vrsto prvega odstavka in prvo ter drugo vrsto četrtega odstavka besedila, ki je v prilogi A14, to je izpisa članka s spletne strani dolžnika. Navedeni članek po vsebini ne pomeni le informacije, povezane z narokom za glavno obravnavo dne 14. 09. 2010, torej poročanja o sodnem postopku, ki je javen in kar ne more biti prepovedano, kot uveljavlja pritožnik, kot tudi ne gre le za omembo upnika kot pravdne stranke. Navedba, da je predsednik S. J. J. pred začetkom sojenja zbranim novinarjem povedal, da bo S. v tej zadevi vztrajala do konca, da ima neizpodbitne dokaze za navedbe o u. g. P. …, namreč pomeni ponovno trditev o upniku kot pripadniku U. in je že s tem v navedenem članku kršena prepoved iz začasne odredbe, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

12. Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 227. člena in drugim odstavkom 273. člena ZIZ, ko je dolžniku ponovno prepovedalo ponovno objavo enakih ali podobnih citatov in izreklo novo denarno kazen (ugotoviti je le kršitev pri odmeri le-te) in ko je odločilo o opravi izvršbe zaradi izterjave denarne kazni, izrečene s sklepom z dne 25. 11. 2009 (II. in III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

13. Na višino nove izrečene denarne kazni (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) v skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ vpliva pomen dejanja oziroma kršitve prepovedi iz začasne odredbe in druge okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je izreklo novo denarno kazen v višini 70.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo vse v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovljene kršitve. Ker je višje sodišče ugotovilo, da pri odmeri denarne kazni v izpodbijanem sklepu ni mogoče upoštevati očitanih kršitev po predlogih upnika z dne 09. 09. 2009 in 03. 11. 2009, je sorazmerno znižalo novo denarno kazen. Pri odločitvi je upoštevalo, da je bila prejšnja denarna kazen izrečena v znesku 50.000,00 EUR, nova denarna kazen pa mora biti v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ izrečena višje kot v prejšnjem sklepu. Dolžnik v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zakaj naj bi bila zagrožena kazen nesorazmerna in bistveno previsoka, zaradi splošnosti trditev pritožbe torej v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka (IV. in VI. točka izreka sklepa), dolžnik pa odločitev v IV. točki izreka sklepa izpodbija le posledično zaradi nestrinjanja z odločitvijo v II. in III. točki izreka sklepa, medtem ko v zvezi z odločitvijo v VI. točki izreka sklepa ne navaja ničesar.

15. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in znižalo novo izrečeno denarno kazen, v preostalem delu pa jo je zavrnilo in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ter drugem odstavku 154. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šestem odstavku 38. člena ZIZ. Kljub temu, da je bilo pritožbi dolžnika delno ugodeno, sam krije stroške pritožbenega postopka, saj je njegov uspeh sorazmerno majhen, teh stroškov pa mu upnik ni neutemeljeno povzročil.