Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, saj Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije, ker se razpis sklicuje na dodatne pogoje primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredb in sklenilo, da ostane v veljavi začasna odredba z dne 1. 2. 2023. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožnik ni izkazal obstoja zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ in je zato sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik izkazal, da njegova terjatev obstoji. Vlogo za dodelitev službenega stanovanja št. ..., ki je sicer po površini primerno za štiri člansko gospodinjstvo je oddal tožnik in prosilka, kateri je bilo stanovanje dodeljeno. V skladu s pogoji iz notranjega razpisa, ki je bil pripravljen na podlagi 16. člena Pravilnika o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije je stanovanjska komisija posamezna stanovanja dodeljevala samo tistim prosilcem, ki so zanj izkazali interes, zato je tudi v konkretnem primeru odločala, ali bo stanovanje št. ... dodelila tožniku ali drugih prosilki. V notranjem razpisu je bilo posebej poudarjeno, da se bo najprej upoštevalo, ali prosilec biva oziroma je zaposlen na območju policijske uprave, kjer se službeno stanovanje nahaja in kateremu od prosilcev stanovanje bolj ustrezna po površinskih normativih (kriterij primernosti), šele nato pa tudi prednostni vrstni red, ki bi bil torej glede na pogoje določene v notranjem razpisu, odločilen le, če bi gospodinjstvo obeh prosilcev, ki oba prebivata v A., štela enako število članov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da Pravilnik kriterija primernosti stanovanja ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega potovanja, saj bi naj bili relevantni zgolj 19. do 23. členi Pravilnika, ki določajo kriterij za določitev prednostnega vrstnega reda in v katerih ni govora o primernosti stanovanja. Tožena stranka meni, da Pravilnik nikjer izrecno ne določa, da se stanovanja dodeljujejo izključno na podlagi prednostnega vrstnega reda, temveč določa, da je treba v skladu z drugim odstavkom 16. člena Pravilnika, pri dodeljevanju stanovanj, upoštevati pogoje za dodelitev stanovanj objavljene v vsakokratnem notranjem razpisu. Tožena stranka vztraja, da se pri dodelitvi službenih stanovanj, upoštevajo določbe Pravilnika in pogoji določeni v notranjem razpisu, zato je treba prvenstveno upoštevati, kateri prosilci so oddali vlogo in izkazali interes za posamezno službeno stanovanje, komu od teh prosilcev stanovanje bolj ustreza po površinskih normativih, šele nato pa tudi prednostni vrstni red. Iz tretjega odstavka 11. člena Stanovanjskega zakona izhaja, da je gospodinjstvo po tem zakonu skupno s posameznikom, ki skupaj uporablja stanovanje in imajo na tem naslovu prijavljeno stalno in začasno prebivališče. Na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih je predložil tožnik, pa je možno ugotoviti le, da tožnik živi pri svoji mami in da na tem naslovu otroka tožnika nimata prijavljenega morebitnega začasnega prebivališča. Navedeno pa pomeni, da gospodinjstvo tožnika šteje zgolj enega družinskega člana, medtem ko gospodinjstvo prosilke, kateri je bilo stanovanje dodeljeno, šteje 2 družinska člana (na istem naslovu prebiva skupaj s hčerko), zato je stanovanje št. ..., po površini bolj primerno za drugo prosilko in zato prednostnega vrstnega reda ni bilo treba upoštevati. Tožena stranka meni, da ni izpolnjen že primarni pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve), saj tožnik neutemeljeno navaja, da so bile v postopke dodelitve stanovanja storjene napake. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženi stranki z izdajo odredbe ne bi nastala škoda, saj tožena stranka zaradi izdane začasne odredbe ne bo prejemala najemnine, pa tudi javna uslužbenka B. B. bi lahko zoper njo sprožila sodni spor. Sodišče se do teh navedb tožene stranke v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravdnega postopka (14. točka prvega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo tožnikovo terjatev kot verjetno izkazano, ker je glede na opisano dejansko podlago verjetnost, da bo tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, večja od verjetnosti, da ne bo uspešen. Prav tako pa je sodišče pravilno štelo tudi, da je izkazan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer da bo brez izdaje začasne odredbe podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku onemogočena ali precej otežena. Toženec se je v vseh vlogah in tudi v ugovoru ter v pritožbi izognil argumentiranemu odgovoru na materialnopravno nedvoumne in jasne argumente tožnika o pravilih, ki veljajo za dodelitev službenih stanovanj. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijan sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožene stranke, ki jih je le-ta podala v zvezi s predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu ni nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

7. Na predlog tožnika je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve sodišča o zahtevku po tožbi, zadržana izvršitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 19. 10. 2022 v zvezi z obvestilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 20. 9. 2022 in sklepom oddelka za nastanitev Ministrstva za notranje zadeve z dne 7. 7. 2022 ter toženi stranki do pravnomočne odločitve o zahtevku po tožbi, prepovedana dodelitev stanovanja št. ... na C. ulici, A. katerikoli tretji osebi ter prepovedana sklenitev najemne pogodbe za oddajo v najem navedenega stanovanja. Za primer kršitve navedenih prepovedi je določena denarna kazen. Zoper navedeni sklep je ugovarjala tožena stranka, ker meni, da tožnik ni izkazal obstoja zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Prav tako je tožena stranka ugovarjala, da tožnik ni izkazal neugodnih posledic, ki bi mu nastale, niti da bi bile te hujše od tistih, ki bi nastale toženi stranki.

8. S sklepom Pd 16/2023 z dne 7. 3. 2023 je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in sklenilo, da začasna odredba ostane v veljavi ter da tožena stranka sama krije stroške ugovornega postopka.

9. V individualnem delovnem sporu sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatev na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek). Zakon o izvršbi (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Skladno z drugim odstavkom 272. člena ZIZ pa mora upnik kot verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnika in predloženih listinskih dokazov presodilo, da je izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to verjetnost obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, saj Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 (priloga B5) ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije (priloga B6), ker se razpis sklicuje na dodatne pogoje primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja. Zato toženka tega kriterija pri izbiri ne bi smela upoštevati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da se pri odločanju o predlagani začasni odredbi odloča hitro in na podlagi nižjega dokaznega standarda ter pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve.

11. V zvezi z argumenti tožene stranke, da je bilo v Notranjem razpisu predvideno, da se bo najprej upoštevalo, kateremu od prosilcev bolj ustreza stanovanje po površinskih normativih (kriterij primernosti), šele nato pa prednostni vrstni red, je sodišče prve stopnje pravilno, v zvezi z ugovorom tožene stranke (da verjetnost ni izkazana) obrazložilo, da v tem delu razpis ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom ter da primernost stanovanja ni kriterij za dodelitev stanovanja, temveč splošni pogoj, ki ga je potrebno upoštevati pri vseh prosilcih. V obravnavanem primeru je to še posebej očitno, saj je sporno stanovanje po površinskih normativih preveliko za oba prosilca, tako za tožnika kot izbrano prosilko. Če bi sledili stališču tožene stranke, spornega stanovanja tožena stranka ne bi smela ponuditi nobenemu izmed njiju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je verjetno izkazan obstoj terjatve, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo in posledično ugovor tožene stranke zavrnilo. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča v zvezi z obstojem drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost za uveljavitev terjatve oziroma škode, ki bi lahko nastala toženi stranki.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da sicer Pravilnik kot osrednji kriterij za dodelitev službenih stanovanj v 16. in 24. členu določa prednostni vrstni red, vendar pa lahko toženec, na podlagi 27. in 29. člena Pravilnika še dodatno oblikuje pogoje za dodelitev stanovanja z notranjim razpisom. Omenjeni določbi, na kateri se sklicuje toženec, urejata postopanje strokovne komisije ter določata, da se prosilcem praviloma (ne pa nujno) dodelijo primerna stanovanja, pri tem pa prav v ničemer ne posegata ali spreminjata osrednjega pravila za dodelitev službenih stanovanj iz 24. člena Pravilnika, ki določa, da je podlaga za dodelitev stanovanj prednostni vrstni red. Tožnik je na prednostnem vrstnem redu dosegel večje število točk od izbrane prosilke, kar kaže na to, da bi moral imeti prednost pri dodelitvi stanovanja pred izbrano prosilko, in ob dejstvu, da drugih interesentov za konkretno stanovanje ni bilo, je verjetnost, da bi toženec moral stanovanje oddati v najem tožniku, bistveno večja od verjetnosti, da bi ga moral dati komer koli drugemu.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da se sodišče ni opredelilo do obstoja drugih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma škode, ki bi lahko nastala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedlo že v sklepu o začasni odredbi in da je pri odločitvi upoštevalo tudi položaj tožene stranke, pri tem pa v skladu s sodno prakso upoštevalo, da začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku (odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998). Sicer pa toženka s sklicevanjem na škodo, ki naj bi nastala izbrani prosilki, ne more uspešno nasprotovati predlaganemu zavarovanju, saj z izbrano prosilko še ni sklenila najemne pogodbe in bo le-ta sklenjena šele, ko bodo izvedena obnovitvena dela, kar pa bo predvideno v letu 2023 pod pogojem, da bo javni razpis za investicijsko vzdrževanje službenih stanovanj uspešen. Glede na opisano situacijo je očitno, da tožena stranka zaradi zadržanja trenutnega stanja ne bo utrpela hujših posledic, kot bi jih utrpel tožnik, če sodišče ne bi zadržalo nadaljnjega razpolaganja s spornim stanovanjem.

14. Glede na navedeno je tožnik vsekakor dokazal težko nadomestljivo škodo in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena ali precej otežena, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, saj glede na trditve tožene stranke, da s prosilko še ni sklenila najemne pogodbe, ker je potrebno predhodno obnoviti stanovanje in bo to predvidoma v letu 2023, ne kaže na to, da je namen tožene stranke počakati na sodno odločitev, temveč je očitno, da namerava s prosilko najemno pogodbo skleniti, ko bo stanovanje adaptirano. Navedeno vsekakor pomeni, da bi bila s tem onemogočena ali vsaj otežena vselitev tožnika v sporno stanovanje.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške postopka, s katero ni uspela (154. člen ZPP), tožniku pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,91 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. - OT) skupaj znaša 279,91 EUR.