Jedro

Kakšna je bila usoda zemljišč takoj po podržavljenju ni relevantno, saj je za presojo sporne zadeve odločilnega pomena stanje zemljišč ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen). Na drugačno odločitev v tej stvari ne more vplivati dejstvo, da vsa obravnavana zemljišča sedaj predstavljajo naselje mestnega značaja, in tudi ne domneva, da naj bi načrti stanovanjske gradnje za navedeno območje obstajali že v času razlastitve. Odločbe namreč ni mogoče opreti na dejstva, ki niso dokazana, okoliščina, da so bila sporna zemljišča po podržavljenju predmet pozidave, pa prav tako ne vpliva na drugačno odločitev, ker se status zemljišč presoja glede na stanje ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popravek in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, s katero je navedeni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba, d.d., dolžna upravičencu – tožeči stranki, za podržavljena kmetijska zemljišča, navedena v 1. točki prvostopne odločbe, plačati odškodnino v vrednosti 66.276,12 DEM in da se zahteva tožeče stranke za plačilo odškodnine v obveznicah za zemljišča iz 1. točke odločbe, v presežku od 66.276,12 DEM do vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča (1.209.524,84 DEM), torej v višini 1.143.248,72 DEM, zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet vračanja v tem postopku, ob podržavljenju opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, sporno pa je vprašanje, kako je treba navedena zemljišča, glede na to, da so ta zemljišča po podržavljenju dobila status zazidanih stavbnih zemljišč, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, vrednotiti. Glede tega je sprejelo stališče že Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, na katero se sklicuje tudi tožena stranka in v kateri je navedeno sodišče navedlo, da so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljeno, ni bila spremenjena. Drugačen pravni status pa imajo po oceni ustavnega sodišča tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam predpis, pri čemer se sodišče sklicuje na Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). V obravnavanem primeru so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, podržavljena po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45 in Uradni list LRS, št. 30/46 in 10/48), ki ni spremenil namembnosti podržavljenih zemljišč in kjer tudi ni izkazano, da bi bila ta zemljišča v času razlastitve v prostorskih aktih predvidena za gradnjo. Zato je treba ta zemljišča vrednotiti kot kmetijska zemljišča. Sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi z ostalimi razlogi izpodbijane odločbe tožene stranke, in jih, v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, ne ponavlja, opredeli se tudi glede tožbenih ugovorov.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: - da se upravičenci do denacionalizacije neenako obravnavajo, - da se njihove pravice (poprave krivic) ponovno omejujejo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba d.d. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke obravnava na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- odločba US) kot pritožbo po navedeni določbi ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, pred tem pa tudi prvostopnega upravnega organa, da gre v obravnavanem primeru za zemljišča, ki v času podržavljenja niso imela statusa stavbnih zemljišč, kot to zmotno trdi tožeča stranka v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Podržavljena so bila na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ni spremenil namembnosti podržavljenih zemljišč. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tudi ni izkazano, da bi bila ta zemljišča v času razlastitve v prostorskih aktih predvidena za gradnjo. Zato tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi razlogi izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da gre v obravnavanem primeru za zemljišča, ki so bila v času podržavljena opredeljena kot kmetijska zemljišča in da za ta postopek tudi ni relevantno sklicevanje tožeče stranke na potrdila ... in ..., da vsa zemljišča, ki so bila komunalno opremljena že pred drugo svetovno vojno, ležijo ob javnih poteh, ki kraj ... povezujejo z javnim cestnim omrežjem. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje da mnenje izvedenca, ki je zemljišče opredelil kot stavbno zemljišče, ne more biti podlaga za odločitev, če niso izkazana dejstva, ki imajo podlago v materialnem predpisu. Ker so stališča Ustavnega sodišča RS sestavni del prava, nanje pa je vezano tudi sodišče, tudi pritožbeno sodišče meni, da tožeča stranka nima prav, ko nasprotuje uporabi tega stališča. Na drugačno odločitev po presoji pritožbenega sodišča, ne more vplivati tožbeno pojasnjevanje, ki ga tožeča stranka navaja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, kakšna je bila usoda zemljišč takoj po podržavljenju, ker je za presojo sporne zadeve, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, odločilnega pomena stanje zemljišč ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen). Po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej stvari ne more vplivati dejstvo, da vsa obravnavana zemljišča sedaj predstavljajo naselje mestnega značaja, in tudi ne domneva, da naj bi načrti stanovanjske gradnje za navedeno območje obstajali že v času razlastitve. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločbe namreč ni mogoče opreti na dejstva, ki niso dokazana, okoliščina, da so bila sporna zemljišča po podržavljenju predmet pozidave, pa prav tako ne vpliva na drugačno odločitev, ker se, kot je sodišče prve stopnje že navedlo, status zemljišč presoja glede na stanje ob podržavljenju. Tega, da naj bi bila obravnavana zemljišča že v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča, pa tudi ni mogoče, kot to trdi tudi sodišče prve stopnje, dokazovati s pričami. Zato je tudi v tem delu pritožbeni ugovor neutemeljen.

Tudi pritožbeno sodišče meni, tako kot sodišče prve stopnje, da ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sta navedena predpisa (Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945 in ZNNZ) vnesla nepravičnost in različno neenakopravno obravnavanje podržavljencev. Glede tega se sodišče pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 44. člena ZDen, ki določa podlago za vrednotenje podržavljenih kmetijskih in gozdnih zemljišč, med katere šteje tudi tista zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska in gozdna zemljišča, ob denacionalizaciji pa tega statusa nimajo več. Sodišče prve stopnje pravilno citira določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, po kateri se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska ali gozdna, ni mogoče uporabiti drugačnih količnikov za odmero odškodnine, kot veljajo za ta zemljišča, čeprav so se po podržavljenju uporabila za gradnjo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi drugačna razlaga postavila v privilegiran položaj tiste upravičence, katerih zemljišča so se po podržavljenju uporabila za gradnjo, ker bi bili ti upravičeni do višje odškodnine, kot upravičenci, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno na isti pravni podlagi, njegova namembnost pa se po podržavljenju ni spremenila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska ali gozdna, ni pomembno, ali bi se jih dalo komunalno opremiti brez večjih stroškov, saj se to ugotavlja le za zemljišča, ki so bila podržavljena kot stavbna. Zato so tudi očitki tožeče stranke o neenakopravnem obravnavanju razlaščencev neutemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.