Jedro

Čeprav je bil sklenitelj zavarovanja druga oseba - najemnik avtomobila, je zavarovalnica utemeljeno izplačala zavarovalnino lastniku avtomobila, katerega premoženjski interes je bil zavarovan. Od voznika avtomobila kot povzročitelja škode lahko zahteva povrnitev izplačila na podlagi pravil o zakoniti cesiji - subrogaciji, ne pa na podlagi regresne pravice iz zavarovalne pogodbe, ker 10. člen Splošnih pogojev AK-92 ureja situacijo, kdaj lahko zavarovalnica (vožnja pod vplivom alkohola) odkloni plačilo zavarovalnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je 26.10.1995 zapeljal s ceste in poškodoval osebni avtomobil. Tožnica je lastniku avtomobila družbi P. izplačala odškodnino za uničeni avtomobil in od toženca zahtevala, da ji kot povzročitelj škode, zaradi vožnje preblizu desnemu robu cestišča in pod vplivom alkohola, plača znesek 2,830.734 SIT. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da so tožbene trditve o vzroku nesreče pravilne, toženec pa je zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska, pa tudi sicer ni ugovarjal tožničini regresni pravici, temveč le obstoju vzročne zveze med zatrjevano vožnjo pod vplivom alkohola in nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih se je v celoti strinjalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, glede pravilne uporabe materialnega prava pa je poudarilo, da je podlaga za odločitev v subrogaciji po 939. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakona), ne pa v 10. členu splošnih zavarovalnih pogojev, ki ureja primere, kdaj zavarovalnica ne izplača zavarovalnine.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizija povzema podatke zavarovalne police ter vsebino 1. in 10. člena splošnih pogojev, nato pa zatrjuje, da je tožnica izplačala odškodnino neupravičeni osebi, saj je bila sklenitelj zavarovanja družba S. M. in ne družba P. Zato so razlogi sodišča v nasprotju z listinami, kar pomeni procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Do prehoda zavarovančeve pravice na zavarovalnico pride le, če je bila odškodnina oziroma zavarovalnina plačana iz samega zavarovanja. Toženec zatrjuje, da je šlo za plačilo brez pravne podlage. Plačilo bi bilo utemeljeno samo, če bi bilo zavarovanje sklenjeno ali vinkulirano v korist tretje osebe, torej družbe P. Meni tudi, da so izostale v tej smeri pomembne trditve o vlogah ter pravicah P., S. M. in toženca.

Ker tožnica ni navedla pravne podlage iz 939. člena ZOR in z njo povezanih relevantnih navedb, je prvo sodišče zagrešilo relativno procesno kršitev iz 180. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa zmotno presodilo, da so navedena vsa pomembna dejstva za uporabo pravila o subrogaciji.

Zaradi tožničine nenavedbe pravne podlage iz 939. člena ZOR tudi toženec ni podal ustreznih odgovorov. V zvezi s tem toženec opozarja na četrti odstavek navedenega člena in na novo zatrjuje, da je bil v času nesreče direktor družbe Studia Marketing, do nesreče pa je prišlo, ko je bil s službenim vozilom na službeni poti. Zato ni prišlo do prehoda pravic na tožnico.

Revizija pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov, katera za uporabo pravil o subrogaciji odločilna dejstva je tožnica uspela dokazati oziroma za prehod katerih zavarovančevih pravic naj bi šlo.

Na koncu revizije toženec na novo uveljavlja ugovor zastaranja in v njegovo podkrepitev navaja datume, iz katerih izhaja, da je bila tožba vložena en dan po izteku triletnega zastaralnega roka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Prve procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ni moglo preverjati, ker je premalo substancirana, saj revizija ne pojasni, kateri razlogi sodišča so v nasprotju s katerimi listinami in za razloge katerega sodišča sploh gre. Zatrjevane relativne procesne kršitve iz 180. člena ZPP, ki naj bi jo storilo prvostopenjsko sodišče, revizijsko sodišče ni obravnavalo zato, ker toženec te kršitve v pritožbi ni uveljavljal. Zato je glede na 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ne more več uveljavljati. Neutemeljen pa je zadnji procesni očitek pritožbenemu sodišču o pomanjkanju razlogov, katera odločilna dejstva so dokazana oziroma za prehod katerih zavarovančevih pravic naj bi šlo. Razlogi pritožbenega sodišča o pravno pomembnih dejstvih za uporabo instituta subrogacije so navedeni v drugem odstavku na peti strani njegove sodbe (kot povzetek tožbenih navedb), presoja o njihovi dokazanosti pa na naslednjih straneh. Jasni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnica plačala zavarovalnino.

Po tožbenih trditvah in podatkih zavarovalne police v spisu, na katero se sklicuje revizija, je bilo zavarovanje avtomobilskega kaska sklenjeno med tožnico kot zavarovalnico in družbo S. M. kot skleniteljem zavarovanja za konkretni osebni avtomobil. Tožnica je v tožbi navedla, da je zavarovalnino na podlagi pogodbe izplačala lastniku avtomobila družbi P. Sklicevala se je tudi na najemno pogodbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz same zavarovalne police, na katero se sklicuje revizija, izhaja še, da je lastnik avtomobila družba P. Tudi iz zavarovalnih pogojev, ki jih povzema revizija, izhaja, da je zavarovanec oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, pri tem pa sta sklenitelj in zavarovanec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun (2. točka drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev AK - 92/XXI). Pojasnjeno utemeljuje presojo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičeno izplačala zavarovalnino lastniku avtomobila. Njegov premoženjski interes je bil zavarovan in na njegov račun je bila sklenjena tudi zavarovalna pogodba, čeprav je sklenitelj zavarovanja druga oseba, torej S. M. kot najemnik avtomobila. Drugačne revizijske trditve so materialnopravno zmotne. Revizijsko sodišče je te okoliščine poudarilo predvsem zato, ker je pretežni poudarek revizije prav v tej smeri, vendar pri tem revizijsko sodišče opozarja, da je toženec na naroku 11.4.2000 izrecno umaknil svoj ugovor, "da ni podlage za regres iz naslova izplačane odškodnine", vztrajal pa je pri stališču, da alkoholiziranost ni podlaga za izgubo zavarovalnih pravic. Temu ustrezni so bili tudi razlogi prvostopenjskega sodišča (da ni ugovarjal sami regresni pravici) in kratki razlogi pritožbenega sodišča o pravilnem izplačilu zavarovalnine. Razlogi obeh sodišč bi bili dopolnjeni in daljši, če bi toženec v postopku na prvi stopnji vztrajal pri navedenem ugovoru. Ker ga je umaknil, ne more ponovno v reviziji načenjati okoliščin o vprašanju tožničine regresne ali subrogacijske pravice. Ali gre za klasično regresno pravico iz zavarovalne pogodbe ali za subrogacijo kot zakonito cesijo, je vprašanje materialnopravne narave, ki ga je pravilno presodilo pritožbeno sodišče in se z njegovimi materialnopravnimi razlogi revizijsko sodišče strinja. Ob pravilno povzeti tožbeni podlagi je bilo dovolj podatkov za možnost opredelitve ene ali druge pravice. Kako jo je materialnopravno opredelila tožnica v tožbi, ni pravno pomembno, ker tega ni bila dolžna storiti in ker sodišče na njeno materialnopravno opredelitev ni vezano. Zato je tudi toženec, ki je ves čas postopka imel kvalificiranega pooblaščenca, imel možnost uveljavljati ugovor iz četrtega odstavka 939. člena ZOR. Ker je to prvič storil šele v revizijskem postopku in pri tem ugovor utemeljeval z novimi dejstvi, je prepozen. Zato revizijsko sodišče le pripominja: iz materialnopravne opredelitve, da je zavarovanec družba P., družba S. M. pa samo sklenitelj zavarovanja, izhaja sklep, da toženec ni zavarovančev delavec in da zato ni ovir za prehod zavarovančevih pravic na zavarovalnico.

Ker zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je neupošteven tudi toženčev šele v reviziji uveljavljani ugovor zastaranja. Za podkrepitev tega ugovora je toženec sicer med drugim navedel nekaj datumov, ki pa jih v razlogih nižjih sodišč ni. Kljub temu revizijsko sodišče pojasnjuje, da je zmotna revizijska trditev o datumu vložitve tožbe. Tožnica je tožbo oddala priporočeno na pošto že 2.11.1998, kar v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZPP pomeni, da je bila tožba tudi vložena tega dne. Navedeni datum po toženčevih revizijskih opredelitvah sodi še v okvir zastaralnega roka.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).