Jedro

Katere primerljive podatke je treba upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu, ne določa noben predpis. V takšnem primeru je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo zato, da zavarovanec ne bo prikrajšanj pri uveljavljanju pravic. Ko v matični evidenci za posamezno obdobje podatkov v višina dohodka ni, zavarovanec tako ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami ne razpolaga, ne pomeni, da se mu pokojninska osnova za sporno leto ne bi mogla priznati. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. dokumenta: ..., št. ... z dne 30. 11. 2016 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 2. 2017 ter zadevo v delu, ki se nanaša na upoštevanje primerljive plače za čas zaposlitve v A. d. d. (od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994) vrnilo v ponovno upravno odločanje, v katerem naj toženec upošteva za leto 1992 neto osnovo v višini 890.108,47 SIT, za leto 1993 neto osnovo v višini 1.348.810,22 SIT in za leto 1994 neto osnovo v višini 1.285.435,54 SIT (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v deležu 75 odstotkov za prvi postopek in v deležu 100 odstotkov za ponovljeni postopek (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je na podlagi odločitve sodišča potrebno za izračun pokojninske osnove upoštevati plačo za čas zaposlitve v A. d. o. o. za celo leto 1994. Sporen je le čas od 1. 1. 1994 do 17. 7. 1994, in ne tudi od 18. 7. 1994 do 31. 12. 1994. V nespornem obdobju je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu in obstaja podatek o plači. Pri ugotavljanju odločilnih dejstev bi moralo sodišče upoštevati matematični izračun plač le v obdobju, ki je predmet sodne presoje. V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, vendar se nesporna dejstva glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP ne ugotavljajo. V tem delu je ugotovljena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano določbo ZPP. Sodni izvedenec ni upošteval naloge sodišča, temveč je izhajal iz dopisa FURS z dne 31. 7. 2018 in povzemal podatke po davčni napovedi z obrazložitvijo, da je to ustreznejši podatek kot ugotavljanje plač sodelavcev. Podatkov iz dopisa FURS‑a z dne 31. 7. 2018 ni mogoče uporabiti za oblikovanje obrazca M4 in za izračun pokojninske osnove. Podatki za potrebe davčnega postopka niso neposredno primerljivi s podatki v matični evidenci, saj ne vsebujejo zneskov za plače, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove za posamezno leto. Podatki za izračun pokojninske osnove se posredujejo za čas od januarja do decembra za posamezno leto, pri dohodnini pa se vzame december predprejšnjega leta in 11 mesecev prejšnjega leta. Treba je upoštevati, da se dohodnina obračunava po progresivni lestvici, upoštevajo se tudi olajšave. Delodajalec oziroma izplačevalec plače je ob izplačilu obračunal akontacijo dohodnine, dejanski izračun dohodnine pa je opravil davčni organ. Dohodnina se torej odmeri od dohodkov, prejetih v koledarskem letu in ne dohodkov, prejetih za koledarsko leto. Sodni izvedenec je iz dopisa FURS-a ugotovil, da podatki niso celoviti, ker ne vsebujejo bruto zneska, prispevke, davek in neto zneske. Toženec mora v primeru sodno ugotovljenih zneskov plač te zneske vnesti v matično evidenco. Za izračun pokojninske osnove je potrebno uporabiti podatke, ki se sporočajo z obrazci M-4. Da le podatki o dohodnini niso neposredno primerljivi s podatki v matični evidenci zavarovancev, izhaja tudi iz sodne prakse (Psp 228/2018, Psp 116/2016, Psp 25/2011). V konkretnem primeru ne gre niti za odločbo o odmeri dohodnine, temveč za podatke iz dopisa FURS-a, iz katerega izhaja, da istovetnost podatkov ni mogoče potrditi, ker so bili izvirni dokumenti, skladno z rokom hranjenja dokumentarnega gradiva uničeni. Tožnik je v spornem obdobju, kot direktor, sam odgovoren za posredovanje podatkov in bi, kot delodajalec, moral sam zagotoviti podatke o plačah. Po določbi drugega odstavka 400. člena ZPIZ-2 se pri izračunu pokojninske osnove za čas do 31. decembra 1991 prejete plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih, za čas od 1. januarja 1992 do 31. decembra 2012 pa se preračunajo v neto zneske po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. To pomeni, da vse od 1. januarja 1992 naprej take preračune izvaja toženec. Izračun pokojninske osnove temelji na oblikovanju obrazca M-4. Za vsako leto je potrebno vnesti število ur rednega dela (za leto 1992 je veljal zakonski delovni čas 42 urni delovnik; po letu 1993 pa 40 urni delovni čas) s pripadajočim bruto zneskom plače za vsako posamezno leto. Toženec za izračun pokojninske osnove od leta 1992 dalje, v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZPIZ-2, upošteva bruto plače na podlagi katerih oblikuje obrazec M-4. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo naj toženec upošteva neto osnovo za izračun pokojninske dobe. Ker odločitev sodišča ni pravilna, ni dolžan povrniti stroškov postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 21. 2. 2017 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 30. 11. 2016, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 376,50 EUR na mesece od 16. 11. 2016 dalje. Tožnik se ne strinja, da mu toženec obdobja od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994, ki mu ga je priznal v pokojninsko dobo, ni vštel v pokojninsko osnovo, ker naj ne bi razpolagal s podatki o višini dohodka.

7. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sklepom Psp 285/2022 je ugodilo pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo V Ps 549/2017 v I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je bilo vprašanje koliko je znašala tožnikova plača v obdobju od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994 nepopolno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v ponovljenem sojenju izvede dokaz z izvedencem računsko finančne stroke in na ta način ugotovi ali se z dovolj visoko stopnjo verjetnosti na podlagi listin v spisu in primerjavo plač sodelavcev tožnika, da izračunati višina prejemka v spornem obdobju.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v 30. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja po 1. 1. 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. 9. Katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu, ne določa noben predpis. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo zato, da zavarovanec ne bo prikrajšanj pri uveljavljanju pravic.1 Ko v matični evidenci za posamezno obdobje podatkov v višina dohodka ni, zavarovanec tako ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami ne razpolaga, ne pomeni, da se mu pokojninska osnova za sporno leto ne bi mogla priznati. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke.

10. Naloga izvedenca je bila, da poda mnenje ali se lahko z dovolj visoko verjetnostjo, na podlagi znanih podatkov da izračunati višina prejemka tožnika v obdobju od 1. 9. 1991 do 17. 7. 1994. Izvedenec se je v mnenju oprl na dopis FURS-a z dne 31. 7. 2018, pri katerih gre za podatke iz uradnih evidenc, zato ni razloga da se jih ne bi upoštevalo, kot skuša uveljaviti pritožba. Tako je podal mnenje, da na podlagi vseh znanih podatkov v spisu znaša za leto 1994 neto osnova v višini 1.285.435,54 SIT. Pri tem gre za pokojninsko osnovo, ki je podlaga za odmero pravilne pokojnine. Da izvedenec že znanih podatkov o dohodku za leto 1994 ne bi pravilno upošteval, pritožba niti ne izpodbija. Na ta način tako ni prišlo do kršitve drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

11. Ne drži, da sodni izvedenec ni upošteval naloge sodišča, ker ni upošteval primerljivih plač sodelavcev tožnika. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je primerjava s primerljivimi delavci, v kolikor so znani podatki za njih, za izdelavo ocene o znesku M-4 manj primerna, saj je vprašljivo razmerje med plačami primerjalnih delavcev in plačami tožnika, ki se lahko med obdobjem spreminja, vpliv delovne dobe, vpliv obsega odsotnosti, stimulacije in drugo.

12. Pritožbene navedbe, da naj ne bi bilo primerno upoštevati podatkov iz dohodninske letne napovedi niso utemeljene. Drži, da podatki za potrebe davčnega postopka, ki jih uporabil izvedenec, niso neposredno primerljivi s podatki v matični evidenci, kar je pojasnil tudi izvedenec finančne stroke. V zvezi s tem je poudaril, da dohodninska letna napoved obsega plače in nadomestila za obdobje od decembra do novembra ter je, glede na M-obrazec, ki zajema plače in nadomestila za obdobje od januarja do decembra, praviloma nekoliko nižja. Znano je namreč, da je plača v mesecu decembru preteklega leta nižja kot plača v mesecu decembru tekočega leta, kar pomeni, da je podatek FURS-a manjši kot je bil dejanski dohodek.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da podatki o dohodnini niso neposredno primerljivi s podatki v matični evidenci zavarovancev in se zato naj ne bi uporabili, kar naj bi izhajalo iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sodne odločbe, ki jih izpostavlja toženec ne nasprotujejo uporabi podatkov FURS kot sprejemljive osnove za ocenjevanje. Po stališču v zadevi Psp 228/2018 podatki o plači za odmero dohodnine in določitev pokojninske osnove res niso neposredno primerljivi, vendar pa je dodano, da ti podatki omogočajo logično kontrolo pravilnosti podatkov.

14. Po drugem odstavku 400. člena ZPIZ-2 se pri izračunu pokojninske osnove za čas do 31. decembra 1991 prejete plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih, za čas od 1. januarja 1992 do 31. decembra 2012 pa se preračunajo v neto zneske po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Uporabljajo se objavljeni podatki o povprečninah stopnjah davkov in prispevkov, veljavnih v posameznem koledarskem letu. Vse od 1. januarja 1992 naprej take preračune izvaja toženec. Izvedenec je pojasnil, da je imel toženec v letu 1992 dva različna količnika (enega za januar in februar 1992, drugega pa za marec 1992 do december 1992), kar je upošteval pri podaji mnenja. Tudi glede števila ur rednega dela je prepričljivo pojasnil, da se ve koliko je ur rednega dela v posameznem letu, saj gre za letne podatke, tožnik pa je bil v spornem obdobju zaposlen oziroma zavarovan za polni delovni čas. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedenec finančne stroke, kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci, z znanimi podatki z zadostno stopnjo verjetnosti, ugotovil višino dohodka v spornem obdobju, zato je sodišče prve stopnje na njegovo mnenje utemeljeno oprlo svojo odločitev.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VDSS sodba Psp 116/2016 in VSRS sodba in sklep VIII Ips 61/2013.