Jedro

Drugi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, a to velja le za primere, ko takse oproščena stranka sodne takse ne plača. Če pa se zgodi, da je takse oproščena stranka sodno takso plačala, določbe ni mogoče uporabiti, saj bi sicer lahko prišli v situacijo, ko bi tožnik, ki je bil oproščen plačila, sodno takso plačal, to isto sodno takso pa bi potem lahko terjali še od tožene stranke. Smisel določbe 15. člena ZST-1 ni v tem, da se takse oproščenega tožnika, ki ga je sodišče kljub temu pozvalo, da takso plača in jo je tudi dejansko plačal, kaznuje s tem, da bo ne glede na uspeh v postopku nosil celoten strošek sodne takse, ampak v tem, da država, kljub tožnikovi taksni oprostitvi, dobi plačano sodno takso, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku. Zato je treba postopati življenjsko in, v primeru, da je takse oproščena stranka le-to plačala, obravnavati situacijo, kot da ni bilo taksne oprostitve, kot je naredilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške 21.612,23 EUR, če zamudi, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga ustrezno spremembo sklepa, podredno vsaj njegovo razveljavitev. Opozarja, da je bil tožnik oproščen plačila sodne takse, a mu je sodišče prve stopnje kljub temu priznalo med stroški tudi sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 6.195 EUR. Ta strošek tožniku ni nastal, zato ni upravičen do njegove povrnitve. Res je, da mora takse stranke, ki je bila oproščena sodnih taks in je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, a vendar določba 15. člena Zakona o sodnih taksah2 (v nadaljevanju: ZST-1) vzpostavlja razmerje med stranko in državo, ne pa med pravdnima strankama. Ob tem opozarja, da je pritožbeno sodišče v odločbi II Cp 189/2023, s katero je odločalo o prvotni sodbi v tej zadevi, zapisalo, da sodna taksa, katere je tožnik oproščen, v nobenem primeru ne more biti del sklepa o pravdnih stroških.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da je sodišče ne glede na taksno oprostitev celotni znesek sodne takse (6.195 EUR) terjalo od njega. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 15. člena ZST-1, po kateri je določeno, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Ni res, da strošek sodne takse tožniku ni nastal, saj je ta sodno takso plačal, za kar prilaga dokazilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Za odločitev je ključnega pomena, da je tožnik plačal sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar so mu nastali stroški, ki predstavljajo del pravdnih stroškov. Res je, da drugi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, a to velja le za primere, ko takse oproščena stranka sodne takse ne plača. Če pa se zgodi, da je takse oproščena stranka sodno takso plačala, določbe ni mogoče uporabiti, saj bi sicer lahko prišli v situacijo, ko bi tožnik, ki je bil oproščen plačila, sodno takso plačal, to isto sodno takso pa bi potem lahko terjali še od tožene stranke. Smisel določbe 15. člena ZST-1 ni v tem, da se takse oproščenega tožnika, ki ga je sodišče kljub temu pozvalo, da takso plača in jo je tudi dejansko plačal, kaznuje s tem, da bo ne glede na uspeh v postopku nosil celoten strošek sodne takse, ampak v tem, da država, kljub tožnikovi taksni oprostitvi, dobi plačano sodno takso, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku. Zato je treba postopati življenjsko in, v primeru, da je takse oproščena stranka le-to plačala, obravnavati situacijo, kot da ni bilo taksne oprostitve, kot je naredilo tudi sodišče prve stopnje. Drži, kar je zapisano v odločbi II Cp 189/2023, da sodna taksa, katere je tožnik oproščen, v nobenem primeru ne more biti del sklepa o pravdnih stroških, a to velja le pod pogojem, da takse oproščena stranka te tudi dejansko ne plača.

6.Ostalim priznanim pravdni stroškom pritožba izredno ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ker kršitev, na katere se po drugem odstavku 350 člena ZPP v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo in ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 37/2008, s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15, 15/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.