Jedro

Če so bile parcele v času uveljavitve ZDen in tudi v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo v lasti fizičnih oseb, last Republike Slovenije pa so postale po kupni pogodbi z dne 18.2.1995, ni podlage za vračanje v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 194/2000-23 z dne 18.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.4.2000 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila dopolnilno odločbo Republike Slovenije, Upravne enote C., Oddelka za kmetijstvo z dne 23.8.1999 ter o zadevi sama odločila tako, da je denacionalizacijski upravičenki A.P. vrnila v last in posest parc. št. 29/2 in 24/2 vl.št. 211 k.o. L., parc. št. 28, 24/1 in 19, vpisane pri vl.št. 202 k.o. L. in E.P. parcelo št. 19/7, vpisano pri vl.št. 211 iste k.o., s tem da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (tožnik) parc. št. 19, 24/1 in 28, za katere tožeča stranka trdi, da ni zavezanec za njihovo vrnitev. Res so postale lastnina RS po kupni pogodbi z dne 18.12.1995, sklenjeni s fizičnima osebama in zanje plačana kupnina, kar pa po mnenju tožene stranke, glede na določbe 51. člena ZDen in 1. odstavka 20. člena ZSKZ, še ne pomeni, da tožeča stranka ni zavezanec za njihovo vrnitev.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da gre v obravnavanem primeru za vračanje nepremičnin, ki so bile podržavljene na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo C. z dne 7.4.1948 in to na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Z odločbo z dne 18.11.1953 je bila parcela št. 19 vl.št. 167, ki je predmet vračanja, dodeljena agrarnemu interesentu F.K. in po odločbi z dne 2.7.1999 parc. št. 19/7 in 29/2 agrarni interesentki A.L. To pomeni, da so navedene nepremičnine prešle v last fizičnih oseb. Dne 7.8.1995 pa so parc. št. 19, 24/1 in 28 prešle v last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije po sklenjeni kupni pogodbi s fizičnima osebama, kar vse je med strankami tega postopka ugotovljeno kot nesporno. Sporno pa je, ali so navedene nepremičnine, ki so bile v času, ko je stopil v veljavo ZDen, v lasti fizičnih oseb, med premoženje tožnice pa so prešle na podlagi sklenjene kupne pogodbe in to po tem, ko je že iztekel rok, v katerem so lahko denacionalizacijski upravičenci zahtevali vračilo premoženja, lahko predmet vračanja v naravi. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ) postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona, last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino. V določbi 2. člena je dano pooblastilo skladu, da s temi zemljišči gospodari. Te naloge opravlja v imenu Republike Slovenije in za njen račun. ZDen ureja vračanja premoženja, ki je v družbeni lastnini. Primeri, ko je družbena lastnina prešla v zasebno lastnino pa so v zakonu posebej urejeni. V obravnavanem primeru gre za vrnitev nepremičnin v naravi, ki so bile sicer nacionalizirane, v času, ko je stopil v veljavo ZDen, so bile v lasti fizičnih oseb, med premoženje sklada so prešle na podlagi odplačnega pravnega posla in ne po ZLPP in po predpisih, ki jih navaja 14. člen ZSKZ. Zato jih po presoji sodišča ni mogoče šteti kot družbeno lastnino in tudi ne morejo biti predmet vračanja po določbi 51. člena ZDen, kot to zmotno razlaga tožena stranka. Res je sicer, da je po 1. odstavku 51. člena ZDen, na katerega se v razlogih svoje odločitve sklicujeta oba upravna organa, zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katerem premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Toda navedene določbe ni mogoče razlagati na način, ki bi zanemaril odločilno okoliščino, da je namen ZDen vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno in je pridobilo status družbene lastnine, v upravljanje sklada pa je prešlo po določbah ZSKZ. Zato tega premoženja, po presoji sodišča, ni mogoče enačiti s premoženjem, ki je med sredstva sklada prešlo z odplačnim pravnim poslom sklenjenim s fizično osebo. Tako premoženje je namreč s prehodom v last fizične osebe izgubilo status družbene lastnine, zaradi česar je tudi ZDen zanj predvidel posebne omejitve. Glede na določbo 1. odstavka 27. člena ZDen, po kateri je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, pa sodišče ne vidi ovire, da sklad kot nadomestna zemljišča denacionalizacijskim upravičencem ponudi parcele, ki so prišle na sklad, na podlagi navedenih zakonskih določb. Pri tem bo moral upoštevati določbe 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in določbe o vrstnem redu prednostnih upravičencev. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izhajati iz namena ZDen in znova presoditi okoliščine, ki predstavljajo oviro za vrnitev nepremičnin v naravi.

Stranka z interesom V.P. (vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka) vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da 1. odstavek 51. člena ZDen jasno določa kot zavezanca za vrnitev stvari pravno osebo, v katere premoženju so stvari, ki so po tem zakonu vračajo. V zadevi so nepremičnine, ki se vračajo, v lasti RS oziroma po 2. členu ZSKZ. Z njimi gospodari Sklad. Ta je po 1. odstavku 20. člena ZSKZ zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov, ki so v lasti RS, prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji. To potrjujejo tudi temeljna načela ZDen. Iz 2. člena ZDen izhaja pravilo o primarnosti vračanja v naravi. Tako so varovani interesi zavezancev v obliki odškodnine, pa tudi javni interes (manjša obremenitev davkoplačevalcev). Navedena določba torej določa, da je sklad zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so v njegovem premoženju. Pri tem ne postavlja nobenih izjem oziroma odstopanj. Ni pomembna pravna podlaga prehoda premoženja na sklad.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Glede na dejstvo, da so parcele št. 19, 24/1 in 28 k.o. L. bile v času uveljavitve ZDen in tudi v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo v lasti fizičnih oseb (pri čemer je zahtevek to upošteval), in da so postale last RS po kupni pogodbi z dne 18.2.1995, torej med postopkom, z istima fizičnima osebama, in ob plačani kupnini v znesku 862.558,00 SIT (kar vse med strankama ni sporno), tudi po presoji pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za takšno uporabo določb ZDen in ZSKZ, po katerih je parcele možno vrniti v naravi.

Po presoji pritožbenega sodišča zato ni nobene pravne podlage za takšno razlago določb ZDen in ZSKZ, kot jo uveljavlja pritožba.

Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.