Jedro

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojnemu veteranu – tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva; da se odločba št. 130-265/2010-3 z dne 30. 9. 2010 s 1. 1. 2013 razveljavi; ter da posebni stroški niso zaznamovani. V obrazložitvi citira 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF) ter navaja, da je upravna enota v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ugotovila, da je treba tožniku razveljaviti odločbo o pravici, ki mu je bila priznana na podlagi Zakona o vojnih veteranih (ZVV), v primeru če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo, zato mu v skladu s to pravno podlago pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno in na zakonu utemeljeno odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Ker tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, je upravni organ prve stopnje odločil pravilno.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz razloga napačne razlage in uporabe zakona in neskladnosti z Ustavo Republike Slovenije. Z odločbo z dne 30. 9. 2010 mu je bila priznana določena pravica, odločba je postala pravnomočna, glavnega učinka pravnomočnosti pa se ne da odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo nadomestno odločbo. Kršeno je načelo pravne varnosti in upoštevanje načela varovanja pridobljenih pravic. Prav tako je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z Ustavo RS, ki v svojem 155. členu določa prepoved povratne veljave pravnih aktov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja ZVV med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva.

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanje po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo o postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

V zvezi z v tožbi uveljavljeno kršitvijo 155. člena Ustave Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi z dne 14. 11. 2013 zaključuje, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, torej posega v položaj vojnih veteranov, opredeljenih v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi tudi zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljeno v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da dejansko stanje, to je, da tožnik nima še 55 let oziroma ni trajno popolnoma nezmožen za delo, ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Glede tožnikove navedbe o prepovedi poseganja v pravnomočne odločbe sodišče samo dodaja, da je ZUJF določil poseben upravni postopek za poseg v pravnomočno odločbo, predvsem pa kot že rečeno zakon ne posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).